Odnos do lastništva kapitala kot ogledalo posameznikove morale

Vprašanje umika države iz gospodarstva vedno trči ob vprašanje, komu sploh dovoliti nakup državnih deležev v podjetjih oziroma, koga pri tem procesu izključiti. Tako se vštric temu vprašanju pogosto pojavljajo klici, da je pri prodajah največjih podjetij treba upoštevati t. i. »nacionalni interes«, kar njegovi zagovorniki praviloma pojmujejo na način, da je treba izključiti vse tiste posameznike, ki nimajo slovenskega državljanstva, kar naj bi zagotavljalo, da bodo »strateška« podjetja ostala v lasti Slovencev ter imela učinkovite lastnike. Takšno stališče je sporno v mnogih točkah, poleg tega pa je tudi ekonomsko neučinkovito. Sam želim problem proučiti s treh vidikov: z vidika učinkovitosti podjetij, z vidika maksimiranja prodajne cene in z vidika moralne spornosti zagovornikov takšne definicije nacionalnega interesa.

Vloga podjetij v družbi
Ključno vprašanje za vsakega posameznika, podjetje in tudi celotno gospodarstvo je, kako učinkovito je sposoben rešiti nalogo, ki je pred njim.
Vsakič, ko gre posameznik v trgovino, se sprašuje, kako domov prinesti čimbolj kakovostna živila, pri tem pa potrošiti čim manj denarja, kakor tudi časa. V želji maksimiranja svojega zadovoljstva je posameznik omejen s tem, koliko denarja ima na voljo, kakor tudi s tem, kakšna je izbira živil v posamezni trgovini. Glede na svoje predhodno znanje in izkušnje, posameznik najprej izbere trgovino, v kateri bo opravil nakup, nato pa tudi, katere izdelke bo v izbrani trgovini kupil. Seveda imajo lahko posamezniki za obiskovanje točno določene trgovine tudi kakšne druge, njim lastne, razloge, ki jih ni mogoče številčno ovrednotiti, jim pa dvigujejo zadovoljstvo nakupa.
Podjetje se srečuje z bistveno bolj zapletenim problemom od posameznikov. Osnovni pogoji za nastanek podjetja so podjetniška ideja, stroji, patenti in drugi investirani kapital, ki odražajo tudi raven tehničnega napredka – praviloma v podjetje to prinese lastnik, ki tudi managira raven in kakovost kapitalske opremljenosti – in delovna sila, pri kateri je pomembna količina znanja, ki ga imajo zaposleni. V svetu se je za znanje zaposlenih uveljavil pojem človeški kapital. Raven znanja zaposlenih je poleg tehnične zmogljivosti strojev v podjetju pomemben dejavnik, ki določa produktivnost podjetja. Pri tem velja, da več kot imajo zaposleni znanja in bolje kot je podjetje tehnično opremljeno, večji sta tudi učinkovitost in uspešnost takega podjetja.
Za uspešnost delovanja podjetij ima pomemben vpliv konkurenca na trgu. Ostra mednarodna konkurenca in nenehen pritisk na prodajne cene sili podjetja v stroškovno racionalno in učinkovito proizvodnjo. To prinaša mnogo koristi. Prva je ta, da učinkovita proizvodnja vodi v skrbno rabo neobnovljivih virov, ki jih lahko druga podjetja uporabijo za proizvodnjo drugih dobrin. Seveda pa takšna učinkovita proizvodnja kupcem zagotavlja nižje cene in višjo kakovost izdelkov in storitev. Učinkovita in vseskozi razvijajoča se podjetja so tudi sposobna uspešno konkurirati mednarodnim podjetjem in s tem ljudem zagotavljati delovna mesta, kakor tudi dobro plačana delovna mesta.
Kot pri zagotavljanju ustrezne kakovosti kapitala in tudi pri zaposlovanju ljudi je vloga lastnikov podjetij ključna. Seveda se lastniki podjetij zavedajo, da pomenijo plače zaposlenih pomemben dejavnik zadovoljstva njihovih zaposlenih, medtem ko je raven zadovoljstva zaposlenih eden ključnih dejavnikov njihove produktivnosti, kar vse skupaj vpliva na dobičkonosnost podjetja in zadovoljstvo potrošnikov. Ker uspešni lastniki želijo maksimirati vrednost svojega premoženja, ki ga investirajo v podjetje, v svojih podjetjih zaposlujejo najbolj produktivne posameznike in si prizadevajo za nenehno izpopolnjevanje zaposlenih, ki svojemu prispevku primerno dobivajo visoke plače, na drugi strani pa proizvajajo najodličnejše izdelke in storitve.
Izrinjanje tujih podjetij iz nakupov državnih deležev v slovenskih podjetjih pomembno ovira igro iskanja učinkovitih lastnikov podjetij in oblikovanja učinkovitih in uspešnih podjetij. Zavedati se je treba, da si bo tisti, ki je za podjetje pripravljen plačati več, tudi prizadeval, da bo podjetje delovalo najbolj učinkovito, s čimer si bo poplačal svojo investicijo in prislužil obresti za naložen denar.

Omejevanje ponudnikov znižuje prodajno ceno
Tako pridemo do drugega vira povzročitve škode, ki jo povzroča izrinjanje tujih kupcev domačih podjetij, tj. negospodarnega ravnanja z lastnino, redkimi viri in javnimi financami, saj takšno početje ne maksimira prodajne cene.
S tem, ko država za svoje premoženje ne iztrži maksimalne cene, se škoda povzroča vsem davkoplačevalcem, ki morajo razliko v ceni plačati preko višjih davkov.
Cena je namreč neposredno določena preko razmerja med ponudbo in povpraševanjem. Pri tem pa je sam koncept oblikovanja cene povsem jasen. Bodisi gre za povsem ekonomske stvari, kot so nakup solate ali kakšne druge zelenjave na trgu, avtomobila ali pa prestop nogometaša iz enega kluba v drugega, bodisi gre za najem kredita na banki, ceno denarja ali pa za takšne stvari, kot je iskanje življenjskih partnerjev, povsod velja, da manjše povpraševanje po izdelkih in storitvah na trgu pomeni njihovo nižjo ceno, in nasprotno, večje kot je povpraševanje po izdelkih in storitvah, višja je tudi cena izdelkov in storitev (pri tem ne upoštevamo nekaterih izjemnih primerov luksuznih dobrin, kjer večje povpraševanje zniža prodajno ceno).

Znanje ljudi ne pozna meja
Z vidika morale ljudi pa je izločanje tujcev iz procesov pridobivanja kapitala v Sloveniji morda najbolj sporno v odnosu do ljudi in v dejstvu, da je Slovenija, kakor tudi večina drugih držav sveta, multikulturna država, kjer živijo ljudje različnih narodnosti.
V želji spoznavanja novega okolja ljudje potujejo po svetu in si ogledujejo svetovne znamenitosti. S tem izpolnjujejo del svojega poslanstva. V želji izpopolnjevanja svojega znanja se ljudje izobražujejo v tujini, kjer obiskujejo najznamenitejše in tudi manj znane univerze. Mnogo posameznikov je našlo delo izven države, kjer so bili rojeni. London, New York, Amsterdam, Sydney, Zürich, Toronto in mnoga druga mesta po vsem svetu so poznana kot svetovljanska mesta, kjer živijo in ustvarjajo ljudje iz praktično vsega sveta in pripadniki vseh kultur. V teh mestih se ljudi ne ocenjuje po barvi njihove kože, obliki cerkve, ki jo obiskujejo, ali po kateri drugi osebni lastnosti vsakega posameznika. New York, London in podobna mesta nagrajujejo vrline vsakega posameznika in njihovo sposobnost ustvariti novo vrednost.
Ljudje s svojim znanjem predstavljajo pomemben del bogastva posamezne države. Že mnogo let velja, da so ljudje ljudje, človeški kapital človeški kapital, interesi ljudi pa interesi ljudi in to zavest je proces izredne mobilnosti ljudi zgolj še okrepil. Pri vsem trojem ni mogoče govoriti o nemškem znanju, slovenskem znanju ali pa ruskem in ameriškem znanju. Ko se pogovarjamo o znanju v tem smislu, se ne pogovarjamo o znanju kot o geografsko izolirani kategoriji, pač pa o znanju konkretnih posameznikov, ki se lahko gibljejo med različnimi državami in naselijo tam, kjer ocenjujejo, da jim okolje v vseh ozirih v največji meri povišuje raven njihovega zadovoljstva in pripomore k njihovemu osebnem razvoju.
V Sloveniji živi mnogo posameznikov in njihovih potomcev, ki so se zaradi različnih razlogov in v različnih časovnih obdobjih naselili na to območje iz drugih predelov sveta, pridobili državljanstvo, si uredili stalno prebivališče, ustvarili družine, izpopolnili svoje znanje ter ves čas produktivno ustvarjali zase, kakor tudi pripomogli k ustvarjanju novih delovnih mest. Na drugi strani je mnogo Slovencev zaradi različnih razlogov zapustilo Slovenijo, sedaj pa sami, ali njihovi potomci živijo in ustvarjajo novo znanje in dodano vrednost v tujini.
Glede na vse zgodovinske okoliščine v Sloveniji prevladujejo predvsem potomci germanskih narodov, ki predstavljajo velik del celotne tukaj živeče populacije, kar lahko razberemo iz priimkov ljudi. V letih življenja v Jugoslaviji se je v Slovenijo preselilo veliko posameznikov iz drugih republik. Na Primorskem živi mnogo Italijanov, v Prekmurju Madžarov. Seveda pa tukaj živi še mnogo posameznikov, pripadnikov drugih narodov. Mnogi so si v tem času ustvarili družine z lokalnimi prebivalci, kar pomeni, da tukaj živijo otroci »kulturno različnih« staršev. In vsak med temi posamezniki, kakor tudi vsi ostali Slovenci, ima v sebi neke vrline, s katerimi prispeva k ustvarjanju nove vrednosti.
Sam sem Slovenec z očitno neslovenskim priimkom. Ali sem po definiciji izločanja posameznikov na podlagi priimka in prednikov upravičen do življenja in ustvarjanja v Sloveniji? Ali so tudi vsi tisti, ki so nekoč prišli v Slovenijo upravičeni do ustvarjanja in življenja? Ali so potomci »kulturno različnih« staršev upravičeni do življenja in ustvarjanja v Sloveniji?

Hipokriza politikov za pridobivanje bogastva
Prej omenjena svetovljanska mesta ne opevajo medkulturnega dialoga, kot to počne trenutna agenda Evropske unije, ki ji predseduje Slovenija, ker je medkulturni dialog njihova vsakodnevna praksa. In to na vsakem koraku in v vsakem trenutku.
Glede na spodbujanje medkulturnega dialoga, katerega glavni promotor je Janez Janša, kot predsedujoči Svetu EU, takšen sovražen odnos slovenskih politikov do tujcev zelo preseneča. Če zanemarimo vse stroške, ki jih prinaša, pa je takšen sovražni odnos do tujcev toliko manj razumljiv in moralno sporen, saj na tak način mnogo zagovornikov rasnega razlikovanja spontano obsoja sebe, svoje prednike in sorodnike ter znance, ki so bodisi sami tujci, bodisi so nekoč prišli v Slovenijo, bodisi so sem prišli njihovi predniki, ali pa so si življenje ustvarili z nekom, katerega predniki niso bili Slovenci.Seveda pa je jasno, da družba kot živa celica ne obstaja, ampak ni nič drugega kot skupek posameznikov, kar pomeni, da vprašanje nacionalnega interesa v sebi skriva močne osebne interese vseh vpletenih posameznikov, pri tem pa cilj upravičuje uporabo vseh sredstev.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008