Dogodivščine Jonathana Gullibla

Novi prišleki

»Ti misliš, da imaš težave?« je dejala ošabna ženska vidno pretresenega izraza, ker so jo vklenili skupaj z ljudmi, ki jih je obravnavala kot manjvredne. Na robu solza si je s čipkastim robcem pomela oči in rekla: »Ko bodo novinarji izvedeli, da sem jaz, madame Ins, aretirana, bo to konec kariere mojega moža. Nikdar nisem niti pomislila na to, da bi počela karkoli tako narobe. Le kaj mi je storiti?«
Madame Ins se je skušala prikupiti mlademu paru, h kateremu je bila priklenjena, in nadaljevala: »Pred leti sem imela velik dom, tri otroke, ki so obiskovali najboljše šole, in željna sem bila nadaljevati s kariero. Moj sosed je veliko potoval naokoli, pa sem ga naprosila naj poskuša pogledati za ljudmi, ki bi mi bili pripravljeni pomagati pri gospodinjstvu. Močno mi je priporočil Jiya in Shar, ki sem ju seveda takoj najela. Shar je čudovita pri vrtnih opravilih in vožnji s kočijo. Popraviti zna praktično vse okoli hiše in je vešča pri mnogih opravilih. In dragi Jiyo. On mi dobesedno rešuje življenje. Tako dobro zna delati z otroki. Vedno pomaga, ko ga potrebujem. Kuha, čisti, striže lase in sploh počne tisoč in eno stvar bolje, kot bi jo sama kadarkoli zmogla. Otroci so nori na njegove piškotke. Vedno, ko sem se vrnila domov, sva lahko z možem v miru počivala in se igrala z otroki.«
»Sliši se kot pomoč, ki si jo vsakdo želi,« je rekel Jonathan. »Kaj pa je šlo narobe?«
»Sprva je bilo vse tako, kot je treba. Nato je mož dobil novo službo in je postal direktor Odbora za dobre namene. Njegovi nasprotniki so preverili naše finance in ugotovili, da Jiyu in Shar nismo plačevali prispevkov za pokojnino.«
»Zakaj pa ne?« je vprašal Jonathan.
»Ob tako visokih davkih in ob mojem nizkem dohodku si tega enostavno nismo mogli privoščiti. Sicer pa v nobenem primeru do pokojnine sploh nista upravičena.«
Jiyo je spregovoril: »Nas, poročilo, problem.«
Žena ga je dregnila in mu zašepetala: »Počasi, Jiyo, tveganje veliko.«
Jiyo je pogumno odvrnil: »Madame pomagati. Mi pomagati njej.« Nato se je obrnil h gospe Ins in dejal: »Rešili nama življenje. Prihajamo iz domači otok El Saddammadore. Zelo velika lakota in zelo velika vojna. Mi nobena izbira. Lahko zapustiti, lakota ali biti ubit. Mi zato prišli Korumpo. Madame ne pomagati, mi umreti.«
»To, res,« je z milim tonom dodala Shar. »Sedaj nam žal, da naredili madame težave.«
Madame Ins je močno zavzdihnila in dejala: »Mož bo sedaj izgubil napredovanje v Odboru za dobre namene, morda pa tudi njegovo prejšnjo službo šefa komisije z imenom Najprej mi, ki je skrbela za pospeševanje nacionalnega ponosa. Njegovi nasprotniki ga bodo obtožili licemerstva.«
»Licemerstva?« je vprašal Jonathan.
»Da, komisija Najprej mi zavrača nove prišleke.«
»Nove prišleke?« je ponovil Jonathan. »Ja, kdo pa so potem stari prišleki?«
»Stari prišleki? To smo mi, preostali,« je rekla madame Ins. »Pred leti so naši predniki prišli sem, na ta otok, od vsepovsod bodisi zaradi bega pred nasiljem bodisi zaradi novih priložnosti po boljšem življenju. Novi prišleki so tisti, ki so na otok prišli kot zadnji. Zakon o omejevanju tujcev onemogoča njihovo napredovanje.«
Jonathan je le s težavo poslušal. Niti pomisliti ni upal na to, da bi oblasti ugotovile, da je tudi sam pravzaprav novi prišlek. Naredil se je nekoliko manj zainteresiranega in vprašal: »Zakaj pa ne želijo novih prišlekov?«
Oglasila se je prodajalka rib: »Novi prišleki so dovoljeni, če pridejo sem potrošiti denar in otok takoj za tem zapustijo. Gre za turiste ali poslovneže. Vendar Svet guvernerjev je zaskrbljen glede revnih novih prišlekov, tistih ki bi ostali tukaj. Veliko jih je bolj marljivih, delajo dlje, bolj trdno, so cenejši, pametnejši in pripravljeni bistveno več tvegati od tukajšnjih ljudi. Opravljajo stvari, ki se jih madame Ins niti dotaknila ne bi.«
»Samo trenutek!« se je oglasil Jack. »Ljudje se upravičeno veliko pritožujejo nad novimi prišleki, ki velikokrat ne razumejo jezika, kulture, manir in navad ljudi z našega otoka. Občudujem moč njihovega duha – hrabri so, da so si upali tvegati svoja življenja, samo da bi prišli sem kot tujci – vendar učenje zahteva čas, poleg vsega pa tukaj nimamo dovolj prostora. Stvar je bolj zapletena, kot je bila takrat, ko so oddaljene otoke poseljevali naši predniki.«
Jonathan se je spomnil obilice prostora, ki ga je videl na Korumpu, vseh nenaseljenih gozdov in širnih poljan. Večina ljudi se je izognila divjini in ima raje gnečo in aktivnosti mestnega življenja.
Nakar se je oglasila madame Ins in odgovorila Jacku. »Tudi moj mož je sprva uporabljal te iste argumente proti novim prišlekom. Vedno je govoril, kako se morajo novi prišleki najprej naučiti našega jezika in naših navad, da lahko ostanejo. Prav tako je trdil, da morajo najprej imeti denar, sposobnosti, morajo biti samozadostni in ne smejo zasedati nobenega prostora. Moj mož je celo pripravil predlog novega zakona, s katerim bi prepoznavali takšne ljudi in jih deportirali nazaj, vendar zakon skriva past. Opis nelegalnih novih prišlekov v zakonu se bolj nanaša na naše lastne otroke, kakor pa na talentirane posameznike, kot sta Jiyo in Shar.«
Skozi vrata sta se nenadoma zamajala dva možakarja v togih uniformah in z zastrašujočima črnima psoma na povodcih. Odkorakala sta neposredno do madame Ins, ki se je močno zgrozila od strahu pred močnim sopenjem in slinastimi čekani obeh psov. Eden izmed njiju je signaliziral stražarju, naj ji sprosti jeklene okove. S strogo monotonostjo je prebral dokument: »Spoštovana madame Ins, kažujemo vam …« Nakar je postal, da bi svojemu kolegu pokazal dokument, nekaj zašepetal in začel znova. »Spoštovana madame Ins, izkazujemo vam naše globoko opravičilo za ta neljubi pripetljaj. Madame Ins, zagotavljamo vam, da vso zadevo obravnavamo na najvišjem možnem nivoju.«
Vidno olajšana je goreče sledila svojima spremljevalcema po dolgem hodniku, pri čemer si ni niti drznila pogledati proti Jiyu in Shar. Ostali zaporniki so vse skupaj opazovali s smrtno tišino, ki jo je prekinjalo le rožljanje okov. Ko je bila madame Ins že izven dosega oči, so se stražarji obrnili proti Jiyu in Shar, ju ločili od skupine in ju razdvojili. Med surovim potiskanjem v nasprotno smer se je slišalo kričanje stražarjev: »V tej smeri, izmeček. Nazaj, od koder sta prišla.«
»Mi nič hudega!« je moledovala Shar. »Mi umreti!«
»To ni moja stvar,« je zahrumel stražar.
Prodajalka rib je počakala, dokler niso zapahnili vrat in se usmerili proti stopniščnemu jašku. Nato je potihoma zamomljala: »Pa je.«
Jonathana je ob misli na usodo, ki čaka mladi par in morda celo tudi njega, nekoliko zmrazilo. Vzravnal je pogled in vprašal gospo: »V to verigo ste torej vpeti zato, ker vam niso dovolili delati?«
Ženska je s prstom pokazala proti mladeniču, ki je imel v roke zakopan obraz in odgovorila: »V tem primeru je edino on izjema. Oblasti so zahtevale, da podpiše zahtevo o tem, da mora delati kot vojak. On je podpis zavrnil in končal je vklenjen zraven nas.«
Jonathan, ki ni mogel dobro videti dečkovega obraza, se je spraševal, kako je sploh mogoče, da starejši zahtevajo, da se morajo mladi boriti za njih. »Zakaj pa so ga sili v vojsko?«
Prodajalka rib mu je odgovorila: »Pravijo, da je to edini način, kako ubraniti našo svobodno družbo.« Kljub rožljanju kovine so njene besede zadonele v Jonathanovih ušesih.
»Zavarovati pred kom?« je vprašal.
Ženska je zazijala: »Ja, pred onimi, ki bi nas sicer spravili v okove.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008