Erozija odgovornosti posameznikov

Med trenutno krizo s stanovanjskimi krediti mine komaj kak dan, da mediji ne bi poročali o družinah, ki so se znašle v postopkih zaplembe stanovanj, oziroma o družinah, ki so v zaostankih pri odplačilu stanovanjskih kreditov s skoraj ničnimi zahtevki za plačilo in »nagajivo« nizkimi obrestnimi merami. Nekateri izmed teh lastnikov stanovanj iščejo veliko izgovorov za svoje težko stanje, v katerem so se znašli, enako vneti pa so tudi avtorji teh zgodb o človekovih usodah. Kot to, da posojilojemalci niso razumeli, da lahko raven izhodiščnih obrestnih mer naraste tudi kasneje kot po nekaj letih, oziroma, da bodo imeli negativna imetja v svojih stanovanjih, če bi cene stanovanj nehale naraščati in bi začele padati. Očitna alternativna razlaga za njihovo obnašanje je, da so špekulirali, da se bodo dobri časi nadaljevali v neskončnost.
Takšen tip odziva ljudi na sprejem napačnih odločitev, kot se kaže pri sedanji krizi s stanovanji, ni nov, ampak je del močnega trenda k prestavljanju odgovornosti k drugim. Ženske, ki podpisujejo predporočne pogodbe, ki natančno določajo znesek bogastva njihovega moža pred poroko, ki ga bodo dobile v primeru ločitve, želijo potem v ločitvenih procesih izničiti te pogodbe. Trdijo, da niso razumele, kaj je takšna pogodba pomenila, oziroma, da so jih njihovi možje na nek drug način prisilili v podpis teh pogodb. Običajno ženske podpišejo predporočne pogodbe preprosto zato, ker je to edini način, da se poročijo z moškim, s katerim so si tako prizadevale poročiti se, to prizadevanje pa lahko delno izhaja tudi iz njihovega bogastva.
Mnogo kriminalcev, ki prizna serijske zločine, oziroma so teh obsojeni, poizkuša pri sodiščih doseči, da jih oprostijo posledic njihovega obnašanja oziroma jim to vsaj ublažijo. Trdijo, da so imeli neskrbne starše oziroma starše, ki so jih zlorabljali, oziroma, da so jih kot otroke spolno nadlegovali njihovi očetje, sorodniki, očimi oziroma drugi odrasli. Seveda je neprimerna vzgoja strašna, toda vseeno se velika večina otrok, ki so bili zlorabljeni, razvije v odgovorne odrasle, ki spoštujejo zakone. In to je najpomembnejše dejstvo, na katerega bi morala biti sodišča pozorna.
Uspešni poskusi, da se odgovornost za slabe odločitve prestavi na druge in bolj splošno na družbo, ustvarja v vedenju »moralni hazard«. Če posamezniki niso odgovorni za odločitve oziroma dejanja, ki jim škodujejo oziroma škodijo ostalim, imajo ti manj spodbud za to, da bi se v prvi vrsti obnašali odgovorno, saj se bodo lahko izognili delu ali morda celo celotnim negativnim posledicam svojih dejanj. Pri tem pa sploh ni pomembno, ali pride do moralnega hazarda zaradi tega, ker bi se poskusilo zvaliti krivdo na koga drugega v primeru neuspele borbe proti »drobnemu tisku« pri pogodbah, zlorabe v otroštvu, mentalno stanje ali kaki drugi poskusi, da se odgovornost za posamezna dejanja prenese na druge.
Pomembna podstat filozofije, ki zagovarja zasebna podjetja, svobodna gospodarstva in svobodne družbe v splošnem, je ta, da se takšne družbe zanašajo na to, da odločitve sprejemajo posamezniki, ki zanje tudi odgovarjajo. Takšna filozofija ne samo da poudarja razloge za pojav moralnega hazarda, zaradi česar se zahteva odgovornost posameznikov, ampak poudarja tudi pomen načela »uporabi ali izgubi«. To je pogovorni izraz, ki kaže na to, da se lahko različne mentalne in telesne sposobnosti obrabijo oziroma izginejo, če jih ne uporabljamo redno. Princip pomeni to, da bodo tisti posamezniki, ki so se navadili, da namesto njih sprejemajo posamezne odločitve druge osebe ali državne administracije, izgubili sposobnost sprejemanja dobrih odločitev za njih same. Zato vodijo svobodne družbe v nekem delu do sprejemanja boljših odločitev tudi zato, ker postanejo moški in ženske bolj izkušeni pri sprejemanju odločitev, ki zadevajo njihovo blaginjo oziroma blaginjo ostalih.
Seveda se zavedam, da niso vsi posamezniki sposobni do enake mere sprejemati odločitev za svoj interes. Brez dvoma imajo tisti z duševnimi motnjami težave pri razumevanju zapletenih odločitev. Ljudje se včasih tudi zmedejo zaradi načina, kako jim ostali predstavljajo dogovore in pogodbe, morda tudi zaradi kognitivnih zvijač. Tako v splošnem univerzitetno izobraženi bolje upravljajo s svojimi finančnimi imetji in se tudi uspešneje odzivajo na mnoge oblike ekonomskega, zdravstvenega in podobnega stresa, kot tisti manj izobraženi. Na primer, izobraženi prebivalci New Orleansa so se na izzive hurikana Katrina odzvali bolj učinkovito, kot pa, na primer, tisti brez dokončane srednje šole. Podobno je v Rusiji anarhija, ki je nasledila razpad komunizma, bistveno znižala pričakovano življenjsko dobo vseh Rusov, razen tistih z univerzitetno izobrazbo. Tem se je pričakovana življenjska doba še naprej izboljševala in to skozi vso ekonomsko krizo, ki je Rusijo sicer pahnila v prepad.
Kljub temu bo več prakse pri sprejemanju odločitev in večja odgovornost za posledice teh odločitev bistveno izboljšala odločitve pri veliki večini odraslih. Ne glede na njihove morebitne omejitve pri izobrazbi in zaznavanju. Še več, veliko odločitev in dejanj, za katere se je izkazalo, da ne delujejo dobro, ni posledica nižje izobrazbe, nesposobnosti razumevanja, pristranskih oziroma nepravilnih informacij. Na primer, zmeda na trgu drugorazrednih kreditov, ki nadaljuje z uničevanjem finančnih institucij v ZDA in drugod, ni nastala zaradi omejenih informacij, ki bi jih dobili posojilojemalci, saj je kriza finančno ohromila tudi mnogo visoko izobraženih in usposobljenih bankirjev, upraviteljev hedge skladov in drugih, ki imajo že leta in leta izkušenj z delom s kompleksnimi finančnimi instrumenti za sabo. Posojilojemalci in posojilodajalci so bili popolnoma enako, ne glede na njihove izkušnje s financami, ujeti v atmosferi, ki jo je povzročil balonček, za katerega se je zdelo, da bo na finančnih trgih zagotavljal večne dobre čase. Kaj, če sploh kaj, naj državne oblasti ukrenejo, da bi pomagale prebroditi trenutne težave pri finančni krizi, če ohranimo v mislih mnogo oblik pretečega moralnega hazarda, kot tudi, če smo pozorni na to, da je finančna struktura občutljivo harmonična? Kljub tveganjem zaradi moralnega hazarda je intervencionistična politika lahko upravičena in to ne zaradi tega, ker bi posamezni posojilojemalci oziroma posojilodajalci imeli od tega korist. Upravičena je takrat, ko bi takšni posegi pomagali gospodarstvu, da si hitreje opomore, in če bi zagotovili, da se s tem recesija ne bi niti podaljšala niti ne poglobila. Kljub temu je pri poskusih ameriške centralne banke, Federal Reserve, da pomaga pri JPMorgan Chase-ovem nakupu Bears Stearnsa, težko opaziti argumente za, s tem, da jim daje jamstvo mnogo milijard hipotek in ostalih imetij podjetja.

Gary S. Becker

objavljeno v Tribunalu, 17. aprila 2008