Bruselj izgublja moralno avtoriteto nad demokracijo

Voditelji sedemindvajsetih držav članic Evropske unije so se srečali v tem mesecu [v decembru 2007, op. p.] v Lizboni na Portugalskem, da bi podpisali novo ustavno pogodbo, ki bi, to upajo, nadomestila predhodni osnutek pogodbe, ki je bila zavrnjena leta 2005. S to tipično naklonjenostjo za pretiravanje je predsednik Evropske komisije, Jose Manuel Barroso, razodel: »Iz tega starega kontinenta se rojeva nova Evropa.« Dejansko je načrtovano ratificiranje Lizbonske pogodbe udarec za staro Evropo, ko je vladajoča elita ubrala svojo pot, ne glede na želje ljudi, ki jim vladajo.

Lizbonska pogodba je pomemben novi korak k ustanovitvi Združenih držav Evrope. Razumno bi bilo torej pričakovati za prebivalce Evrope, da jim bo dana priložnost izraziti svoje mnenje preko referenduma na državnem nivoju. Toda zaenkrat se je le vlada na Irskem, kjer je Evropska unija zelo priljubljena, odločila, da ga bo izvedla. Ostale vlade bodo poskušale potisniti pogodbo skozi državne parlamente. To je vsiljiv poskus povzročitve kratkega stika v političnem procesu v državah, kjer je priljubljenost Evropske unije v upadu.

Jasno je, da skuša evropska elita zaobiti usodo izvirne ustave Evropske unije, ki je bila odmevno poražena s strani francoskih in nizozemskih volivcev. Za uveljavitev ustavne pogodbe je takrat bilo potrebno soglasje vseh 25 držav članic, zato je navdušena opozicija razglasila dokument za mrtvega in razodela zmagoslavje. Preklic ustavne pogodbe ni nikoli bil v razmišljanjih bruseljskih birokratov, ki so napovedali obdobje vseevropske refleksije in posvetovanj – nepomembnega blebetanja, ki je čez dve leti privedlo v nič drugega kot uvod v ponovno uvedbo poenostavljene lizbonske pogodbe. Evropska ustavna pogodba je kot po neumnosti vstala od mrtvih. Ponovno jo uničiti bo mnogo težje.

Ko so evropski politiki spoznali, da evropskim ljudem ne gre zaupati, da bi delili in občudovali vizijo svojih političnih voditeljev, so se odločili, da bo za lizbonsko pogodbo dovolj že potrditev v parlamentih. Stavijo na to, da si noben parlament ne bo drznil podreti pogodbe in si prislužiti jezo preostanka EU. Verjetno imajo prav.

Nekatere nacionalne ustave, vključujoč dansko, pred vsakim prenosom suverenosti na EU zahtevajo sklic referenduma. Zaradi tega je danski poslanec v evropskem parlamentu, Jens-Peter Bonde, zagrozil, da bo legalnost verjetnega glasovanja v parlamentu postavil pred dansko ustavno sodišče. Očitno je Bonde na čvrstih tleh. Danska vlada je nenazadnje že imela referendum o evropski pogodbi leta 1986 in o Maastrichtski leta 1992. V primeru slednje je kampanja za pogodbo izgubila in vlado prisilila, da je Dancem priborila pogoje Maastrichtske pogodbe, ki so bolje odsevali želje danskih volivcev.

Tokrat danska vlada trdi, da referendum ni potreben, saj ne bo novega prenosa moči na Bruselj. Vendar takšna ocena je očitno v neposrednem nasprotju z vsem, kar vsi drugi verjamejo. Britanski Daily Telegraph ocenjuje, da bi v primeru sprejetja ustavne pogodbe Velika Britanija izgubila suverenost na 40 področjih vodenja politike, vključujoč energijo, turizem, transport in migracije. Celo proevropsko usmerjena laburistična vlada ne zanika tega, da bo na številnih pomembnih področjih izgubila moč veta.

Vprašanje, če se bodo vmešala sodišča in preglasila nacionalne parlamente, ostaja seveda odprto. Prva ustavna pogodba je denimo bila postavljena pred sodišča na Slovaškem in v Nemčiji, vendar sodbe niso izrekla, ker so pogodbo ustavili referendumi na Nizozemskem in v Franciji. So sodniki resno premišljevali o pred njih postavljenih vprašanjih, ali zgolj odlašali z odločitvijo in upali, da bo problem izginil?

Potreba o prikrivanju daljnosežnih posledic ustavne pogodbe ljudem je evropskim voditeljem jasna že od samega začetka. Bivši francoski predsednik, Valery Giscard d'Estaign, ki je predsedoval pripravi osnutka izvirne ustavne pogodbe, je na primer dejal: »Ne da bi to opazilo, je javno mnenje treba usmeriti v sprejetje ukrepov, katerih si nihče ne drzne neposredno predstaviti.« V kolikor se bo to zgodilo, bo EU izgubila vsakršno moralno pravico, ki ji je še preostala, da bi druge države poučevala o demokraciji.

Marian Tupy

z dovoljenjem TCSDaily objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008