Svobodometer - januar 2008

Ocena: 1,5

V Svobodometru sem vseskozi prikazoval slabo oceno ekonomske svobode v Sloveniji. No, ob koncu meseca januarja je prišlo nekolikšno olajšanje, saj so do podobnih zaključkov glede stopnje ekonomske svobode v Sloveniji prišli tudi raziskovalci Heritage Foundationa in Wall Street Journala, ki so za leto 2007 v že štirinajsti številki Indeksa ekonomske svobode Slovenijo uvrstili na 75. mesto.
Najslabše ocenjena področja so: prevelik obseg države (državna lastnina, visoka državna potrošnja), omejevanje trga dela (omejujoča delovno-pravna zakonodaja z visoko obdavčitvijo dohodka od dela) in slaba zaščita lastninskih pravic (neučinkovita sodišča, predolgi postopki vpisovanja lastnine v sodni register). Nekaj osnovnih lastnosti merjenja ekonomske svobode in povezanosti ekonomske svobode z gospodarsko razvitostjo smo imeli priložnost slišati v nedavnem pogovoru s Terryjem Millerjem, direktorjem Centra za mednarodno trgovino in ekonomijo na Heritage Foundationu, ki je na povabilo Društva za svobodno družbo pred kratkim obiskal Slovenijo.
Na oceno januarske svobode so najbolj vplivali naslednji ekonomsko-politični ukrepi: (i) dvig plač zaposlenim v javnem sektorju, (ii) podeljevanje koncesij, (iii) določanje okoljskih dajatev, (iv) zviševanje splošne olajšave in zviševanje transferov družinam, (v) letni program športa za leto 2008, (vi) padec pokrajinske zakonodaje, (vii) Zakon o preprečevanju nasilja v družini in (viii) Nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008–2016.
Slovenska vlada je v januarju [pričakovano] popustila izsiljevanju sindikatov. Tokrat se je zavoljo reševanja ugleda pred evrobirokrati uklonila zahtevam konfederacije sindikatov javnega sektorja in vsem zaposlenim javnega sektorja dvignila plače. S tem ukrepom je kaznovala vse, ki plačujemo davke.
Če bi vladni možje imeli dovolj poguma in odgovornosti do davkoplačevalcev, potem bi sindikatom javnega sektorja enostavno pustili, da izpeljejo stavko. S tem bi davkoplačevalcem naredili uslugo, saj bi se v primeru nekajmesečne stavke celotnega javnega sektorja vsaj na naslednjih področjih gospodarstvo precej hitro samo organiziralo: (i) zasebno ponujanje odvoza smeti namesto javnega, (ii) zasebno ponujanje varstva otrok namesto javnega, (iii) zasebno ponujanje osnovne, srednje in visokošolske izobrazbe namesto javne, (iv) zasebno ponujanje vseh vrst zdravstvenih storitev namesto javne ipd.
Ker je v Sloveniji javni sektor močno vpet v vsakodnevno življenje ljudi in v ustvarjanje podjetij, bi stavka zaposlenih v javnem sektorju podjetjem in posameznikom gotovo povzročila nastanek določenih stroškov. Bi pa vsesplošna in dolgotrajna stavka nedvomno pokazala, da tako obsežnega javnega sektorja sploh ne potrebujemo in potrdila, da javni sektor, kakršnega imamo pri nas, ovira nemoten razvoj gospodarstva. Vso nastalo ekonomsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (stroški zamujenih priložnosti) bi jasno morali povrniti stavkajoči in organizatorji stavke.
Že večkrat sem zapisal, da je edina legitimna naloga države skrbeti za varnost državljanov (policija, vojska) in za uresničevanje naših medsebojnih dogovorov (učinkovita sodišča), za vse ostalo pa nato poskrbimo ljudje sami.
Ponovno opozarjam na to, da vlada iz meseca v mesec podeljuje koncesije, z drugimi besedami, ekskluzivna dovoljenja za opravljanje dejavnosti. To je v svobodni družbi nesprejemljivo in zraven neučinkovitosti odpira polje korupciji pri dodeljevanju teh dovoljenj. Logika je zelo preprosta. V hipu, ko komurkoli dovolimo odločanje o opravljanju neke ekonomske dejavnosti, se bodo nanj začeli obračati številni potencialni ponudniki in ga začeli prepričevati, da naj ekskluzivno koncesijo dodeli ravno njim. Nujno se zgodi, da ta uradnik, pa je lahko najbolj pošten od vseh ljudi v državi, najbolj dobronameren ter odličen poznavalec področja, ne more določiti poštenega izida. Nujno bo nekoga favoriziral, spet nekoga drugega pa oškodoval. Pravi in edini pošteni način dodeljevanja tržnih deležev torej ne morejo biti koncesije, temveč svobodna tekma vseh ponudnikov, kjer zmagovalce s svojimi vsakodnevnimi odločitvami določamo potrošniki, s čimer kaznujemo slabe in nagradimo dobre ponudnike. Tokrat so bile koncesije podeljene oziroma zavržene za opravljanje dimnikarskih storitev, izdajanje revije za varstvo potrošnikov, izrabo vode za namene pridobivanja električne energije in za gradnjo sedežnice.
Ponovil se je mesec april, ko je vlada sprejela obsežen paket uredb v zvezi s skrbjo za čisto okolje. Tokrat so s sklepi določali višine različnim vrstam okoljskih davkov: zaradi nastajanja odpadne embalaže, zaradi nastajanja odpadne električne in elektronske opreme, za emisije ogljikovega dioksida za leto 2008, za porabo vode, zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin, zaradi obremenitve tal za leto 2008 in zaradi nastajanja izrabljenih gum za leto 2008. Brez poglobljenega pomisleka bi človek verjel, da obdavčevanje ekonomske aktivnosti, ki ima stranske posledice v izločanju posameznih snovi v okolje, dejansko pelje v izboljšanje kvalitete okolja. To seveda ne more biti res. Kvaliteto okolja lahko izboljša samo boljša tehnologija, ki pa jo podjetja lahko dosežejo le z investiranjem v boljše obrate in z razvijanjem okolju prijaznih metod dela. Davki ta proces močno upočasnjujejo, saj podjetjem dvigujejo stroške. Kljub obstoju mnogih davkov, ki bi naj zniževali onesnaževanje okolja, sodi Slovenija med bolj onesnažene države v EU. Če bi obdavčevanje okoljsko tveganih aktivnosti resnično vodilo k čistejšemu okolju, potem temu verjetno ne bi bilo tako. Problem je v preslabi tehnološki opremljenosti industrijskih podjetij pri nas. In del problema tega problema so tudi davki na onesnaževanje okolja.
Kvalitetnejšo in okolju prijaznejšo proizvodnjo dobrin in storitev imamo v svobodnih ekonomijah, kjer se podjetja zaradi doseganja ugodnih ekonomskih rezultatov zavedajo, da je ljudem treba vedno znova ponuditi kaj več, kaj boljšega. Posledično se hitro razvijajo tudi okolju prijazne tehnologije. Ni naključje, da največ okolju prijaznih tehnologij prihaja ravno iz ZDA in da so najbolj onesnažene države ravno tiste, kjer je sprejemanje ekonomskih odločitev v rokah birokracije (Indija, Kitajska, Rusija, Brazilija).
V mesecu januarju je vlada v Državni zbor po nujnem postopku poslala zvišanje splošne olajšave za plačilo dohodnine in linearno 8,4 odstotno zvišanje otroških dodatkov vse družine, kjer dohodek na družinskega člana ne presega povprečnega osebnega dohodka. Ukrepa bi naj po mnenju predlagateljev ohranjala realno kupno moč ljudi z dna dohodkovne lestvice, in sicer zaradi nenadnega pojava naraščanja cen osnovnih življenjskih potrebščin.
Če so državniki ugotovili, da je davčno breme premočno, bi bila ustreznejša rešitev znižanje davkov, ne pa zviševanje splošne olajšave. S tem ukrepom se namreč nepoštenost davčnega sistema nekoliko poviša, saj zvišuje stopnjo proporcionalnosti obdavčitve dohodkov. Ne dvomim v dobronamernost politikov ob sprejemanju teh ukrepov, saj si verjetno vsak želi, da bi ljudje normalno in lepo živeli, vendar način ni pravi. Ukrepa namreč vodita v relativno preusmeritev povpraševanja v kruh, mleko, jajca, kar zgolj ohranja povpraševalni pritisk, kupcem pa jemlje edini učinkoviti mehanizem, s katerim razpolagamo: znižanje povpraševanja in kaznovanje neracionalnih proizvajalcev prehrambenih izdelkov in vseh v proizvodni verigi. Le-tem tako ne bo treba iskati notranjih rezerv pri poslovanju oziroma dvigovati produktivnosti in tem izdelkom znižati cen.
Mesec hitreje kot lani je birokracija pripravila in potrdila program športa za vso leto. Ponavlja se zgodba izpred leta dni, saj se zraven programov financiranja civilno-družbenih organizacij s področja športa in rekreacije ter gradnje športnih objektov ohranja tudi sofinanciranje vrhunskega športa. Ni odveč poudariti, da je ukvarjanje s športom stvar osebne odločitve vsakega posameznega otroka oziroma njegovih staršev in da bi se vrhunski šport moral financirati izključno sam, torej brez obremenjevanja vseh državljanov.
Šport je namreč povsem tržna in zelo donosna panoga, ki se ne bi smela financirati s pomočjo pobiranja davkov. Športniki bodo seveda temu nasprotovali, vendar če so koristi od uspehov skoncentrirane samo na njih, mora biti samo na njih skoncentrirano tudi financiranje. Šport je kot investicija: nekatere uspejo, druge pač ne. Tudi športni objekti bi se morali vzdrževati iz naslova opravljanja različnih storitvenih dejavnosti, ne pa na račun vseh davkoplačevalcev. Športni objekti se ne bi smeli financirati s pomočjo davkov, saj so koristi od športnih objektov praviloma skoncentrirane na regijo oziroma mesto, kjer se takšni objekti nahajajo, medtem ko ljudje, ki živijo v oddaljenih krajih, od tega nimajo praktično ničesar, čeprav ravno tako plačujejo davke. Pravično bi torej bilo, če bi v športni objekt investiral tisti, ki želi s športnim objektom tržiti in ga uporabljati. Obiskovalci bomo v vsakem primeru plačali vstopnino za obisk športnih dogodkov, starši otrok, ki želijo trenirati, pa članarine klubskim vodstvom. V svobodni družbi prihaja iniciativa od ljudi in ne od birokracije.
Januarja je padla pokrajinska zakonodaja. Zadeva okrog pokrajin je bila zamišljena birokratsko in bi na kratek rok rodila nov sloj uradnikov, kar bi znižalo stopnjo ekonomske in osebne svobode državljanov. Menim pa, da bi obstoj več pokrajin imel pozitivne dolgoročne učinke, saj bi omogočil tekmo med pokrajinami za pridobivanje naklonjenosti prebivalcev. Verjetno bi to povzročilo pritiske v smeri večje samostojnosti pokrajin, kar bi za končno posledico imelo konkurenco, torej tekmo za boljšo in cenejšo pokrajino (manj administracije in nižje davke). V trenutnih razmerah in glede na majhnost Slovenije je nižje davke in manj administracije verjetno lažje kot s čakanjem na začetek delovanja davčne konkurence med pokrajinami moč doseči na ravni celotne Slovenije, torej s tem, da v to nujo prepričamo nosilce ekonomske politike.
Januarja je Državni zbor sprejel zakon, ki bo domnevno znižal nasilje v družini. Zakon je vsekakor dobronameren, vendar nasilja v družinah ne more niti znižati niti ne more omogočiti učinkovitega kaznovanja storilca in poprave krivice žrtvi. Ne bi bilo bistveno bolje, če bi sodišča vsak primer obravnavala ločeno in se mu posvetila neodvisno od tega, kaj so v zakon zapisali poslanci? Zakonodajalec namreč ne more, niti če je še tako genialen, vnaprej predvideti vseh možnih scenarijev nasilja enega družinskega člana nad drugim. Zato bi bilo treba vsak primer obravnavati posebej in v vsakem primeru izhajati iz poravnave škode žrtvi, se pravi iz osnovnega koncepta poprave krivice žrtvi. Odstranitev nasilneža oziroma celo zaporna kazen ne pomaga k rešitvi problema nasilja, saj žrtev od tega nima nobene koristi, pa še v nasprotju je z osnovnim konceptom svobode, ki izhaja iz poprave krivice žrtvi in želi vzpostaviti prejšnje stanje. Tovrstna zakonodaja je lahko najbolje mišljena, vendar do želenih učinkov ne privede. Dejanja, tudi tista najbolj kruta, so namreč stvar vzgoje in odgovornosti vsakega posameznika.
Vlada je v januarju sprejela tudi Nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008–2016, v katerem definira načine za dosego 9 odstotkov prihranka porabe končne energije med letoma 2008 in 2016 oziroma 4261 GWh, kot so izračunali pripravljavci programa. V ta namen so pripravili obsežen spisek sofisticiranih in med seboj prepletenih shem uvajanja domnevno ustreznih tehnoloških postopkov, ki bi naj privedle k bolj smotrni uporabi energije oziroma k njenemu zmanjšanju na želeno raven. Ta v osnovi zelo dobro mišljen program lepo odraža vero v nasprotje tega, kar Hayek imenuje nezmožnost centralnega urejanja človeških aktivnosti, in sicer zaradi narave znanja, ki je razdeljeno med ljudmi in ki ga ni na voljo v koncentrirani obliki. To seveda velja tudi za znanje o vplivih posameznih tehnologij na okolje. Najučinkovitejša rešitev uvajanja prijaznih tehnologij je zato neposredna komunikacija med ljudmi in njihovo izražanje preferenc skozi sprejemanje vsakodnevnih odločitev o nakupih okolju prijaznih izdelkov. Ker pa smo ljudje proizvajalci in potrošniki v eni osebi, bo dvig zavesti o potrošnji okolju prijaznih izdelkov nujno pripeljal tudi v dvig zavesti o proizvajanju okolju prijaznih izdelkov. Vsakršen program subvencioniranja t. i. okolju prijaznih tehnologij nujno pripelje v usmerjanje redkih virov v neke vnaprej določene sektorje na račun vseh davkoplačevalcev. Okoli teh sektorjev se bodo najprej zvrstili t. i. iskalci rent, ljudje s političnimi povezavami, ki iščejo subvencionirane vrste proizvodnje.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008