Začela se je vojna…

»Slovenska politika bo počakala na dogovor znotraj držav Evropske unije in bo šele potem podala svojo odločitev,« bi lahko na kratko podali stališče slovenske vlade okrog priznanja neodvisnosti Kosova. Čeprav je takšno nejasno stališče z vidika spoštovanja osnovnih človekovih pravic in spodbujanja svobodne iniciative posameznikov zelo sporno, poleg tega pa je bila Slovenija leta 1991 po razglasitvi samostojnosti v podobnem položaju, kot je danes Kosovo, ko je bilo odvisno, ali bo odločitev slovenskega prebivalstva dobila tudi mednarodno priznanje, je jasno, da gre za dogovarjanje med različnimi akterji z namenom usklajenega delovanja.
Drug dogodek predstavlja spektakularno priprtje direktorjev gradbenih podjetij, predvsem Ivana Zidarja, ki je postal nekakšen simbol celotne policijske in tudi politične akcije. Argument za aretacije: dogovarjanje o skupnem nastopu. Čeprav sta oba dogodka močno zaznamovala slovensko javnost in čeprav je pri obeh bila uporabljena beseda vojna, se bom posvetil t. i. vojni proti slovenskim podjetjem, ki se v zadnjem času slika preko dogodkov v gradbenem sektorju.

»VSAKA OBLAST KVARI, ABSOLUTNA OBLAST KVARI ABSOLUTNO«
Moralnost politikov je praviloma vedno na zelo nizkih ravneh. Politiki tudi nikoli niso posebej dobro spoštovali tistih posameznikov davkoplačevalcev, ki jih financirajo, kakor tudi ne tistih, ki ustvarjajo bogastvo v družbi. Toliko višje pa seže njihova dvoličnost in njihova želja po uporabi moči prisile za osebna obračunavanja v korist ohranjanja njihove politične in družbene moči, bogastva in prestiža. Gre za humanitarnost z giljotino, če uporabim besede Isabel Paterson, ko se pod pretvezo zadovoljevanja potreb ljudi obljube politikov spremenijo v zadovoljevanje njihovih osebnih interesov. Seveda počno politiki to z denarjem davkoplačevalcev in omejevanjem svobode posameznikov ter seveda z uporabo politične moči prisile, s katero upravičujejo vsa omejevanja svoboščin ljudi na različnih področjih družbenega življenja. Takšno legalizacijo in dvoličnost političnega delovanja je Max Stirner zložil v reklo »država imenuje svoja nasilna dejanja zakon, dejanja drugih posameznikov pa zločin.«
Če združimo »humanitarce z giljotino« Patersonove z zakonsko argumentacijo, ki jo je uporabil Stirner, oboje pa dopolnimo z mislijo Lorda Actona iz podnaslova, dobimo stanje politično motiviranega delovanja strankarskih veljakov in drugih ideoloških podpornikov, ki se že ves čas dogaja po svetu, v povezavi z direktorji gradbenih podjetij pa je trenutno še posebej aktualno tudi pri nas.
Za uvod v zgodbo gradnje avtocest si bom sposodil del govora finančnega ministra Andreja Bajuka, ki je za nacionalno televizijo dejal, da so avtoceste dražje, kot bi morale biti. Takšna argumentacija je skladna z besedami premierja Janeza Janše, ki je ob odvzemu prostosti nekaterih direktorjev gradbenih podjetij izjavil, da se bo z uspešno izpeljanim procesom in ustavitvijo gradbenega lobija v prihodnje prihranilo 100 milijonov davkoplačevalskega denarja. Seveda me kot davkoplačevalca zelo zanima skrbnost porabe mojega denarja. Še posebej, ker politiki z denarjem davkoplačevalcev nikoli ne ravnajo skrbno, ampak se z njim zelo bahajo. Vseeno takšna izjava ne more ostati brez epiloga in odgovornosti, saj namiguje na preteklo nesmotrno trošenje denarja, poleg tega pa ponovno odpira vprašanje moralnosti, saj so bila odprtja avtocest praviloma izpeljana zelo spektakularno, na njih pa so si politiki dvigovali svojo politično ceno.

POKAŽI, KAJ ZNAŠ
V preteklosti so mediji praktično vsakodnevno pisali o oškodovanjih družbenega premoženja, omenjali pa so se milijardni zneski. In prav je tako, saj je šlo za premoženje, katerega lastniki smo bili vsi. Prav tako milijardni zneski so se omenjali v zadnji zgodbi gradbenih podjetij. Je pa bil v tej zgodbi omenjen še en moment, ki ga je politična vrhuška spregledala: javni razpisi! Šlo je za milijardne zneske, ki so jih podeljevali javni uslužbenci. Torej, najprej so nekoga izbrali kot najugodnejšega, mu podelili posel, potem pa ga s spektakularno policijsko akcijo aretirali. Kje začeti iskati rešitve in krivce?
Vsak posel ima dve strani, stran ponudbe in stran povpraševanja; nekoga, ki izdelek ali storitev kupuje in drugega, ki izdelek ali storitev ponuja. To velja tako za nakup sadja in zelenjave na tržnici, iskanje službe, partnerja, kot tudi za gradnjo avtocest. Zamislimo si, da ste kot kandidat povabljeni na pogovor za delo, kjer v svoji ponudbi predstavite pogoje, pod katerimi ste pripravljeni sprejeti delo. Seveda enako stori tudi tisti, ki zaposluje. Tudi on v svoji ponudbi predstavi, kaj pričakuje in kakšne pogoje je kandidatu pripravljen ponuditi. Moč posameznika se konča v trenutku, ko poda svojo ponudbo. Pri tem vsak od obeh upa, da bo njegova ponudba za drugo stran sprejemljiva. V kolikor ni, se začne proces pogajanj, kar pa ni nujno. Ko se ponudbi obeh zbližata, pomeni, da je delodajalec pripravljen ponuditi delo točno pod takšnimi pogoji, kot mu jih je kandidat pripravljen ponuditi. Na drugi strani pa to pomeni, da je taisti kandidat pripravljen sprejeti delo točno pod takšnimi pogoji, kot mu jih je delodajalec pripravljen ponuditi. Pogodba se podpiše in pomembno postane njeno izpolnjevanje. V kolikor se ena od strani ne strinja s pogoji druge, potem ni podpisa pogodbe. Podpis pa govori, da obe strani soglašata z njeno vsebino. Zaradi tega po podpisu pogodbe sploh ni nobene podlage, da bi katerakoli od obeh strani drugi oporekala njeno vsebino, kakršnakoli ta že je, saj podpis obeh partnerjev zagotavlja obojestransko strinjanje.
Seveda pa tukaj pridemo do odgovornosti javnih uslužbencev, ki razpolagajo z denarjem in premoženjem davkoplačevalcev. Tako kot menedžment podjetja za izpogajano vsebino pogodbe odgovarja svojim lastnikom, tako so birokrati pri razdeljevanju davkoplačevalskega denarja preko javnih razpisov dolžni odgovarjati ljudem.
Tukaj pa se vrnemo na besede premierja Janše in ministra Bajuka o predragih avtocestah. Za predrage ceste kriviti gradbince je do njih zelo krivično in zlonamerno, pri tem pa tudi brez kakršnekoli podlage. Predvsem gre za prevalitev krivde na drugo stran. Za prodajalca pomeni visoka cena dober posel, za kupca pa slabega. Malomarno in neodgovorno ravnanje birokratov z državnim premoženjem, sklepanje slabih pogodb, ki dražijo gradnjo cest ni krivda gradbenih podjetij in njihovih direktorjev, ampak javnih uslužbencev, pogajalcev, sekretarjev, ministrov in drugih. Za vse prej omenjene milijarde »izgubljenega denarja« morajo odgovarjati tisti javni uslužbenci, ki so sodelovali pri sklepanju takšnih pogodb. Če si gradbeno podjetje uspe zagotoviti visoko pogodbeno ceno in mnogo drugih ugodnih aneksov k pogodbi, so uspeli narediti dober posel, za kar si njihov pogajalec zasluži nagrado. Seveda pa velja nasprotno za tistega, ki je sklepal posel v imenu države. V kolikor so navedbe ministrov in medijev točne, je škoda malomarnega dejanja državnih birokratov ocenjena. Torej je treba le še pogledati pogodbe in iz podpisov identificirati odgovornost posameznikov zaradi malomarnega ravnanja s premoženjem ljudi. Njih je treba grajati in obsojati, ne pa tistih, ki si uspejo izpogajati za njih ugodne pogoje.

KRUHA IN IGER
Že v obdobju Starega Rima so vladarji vedeli, da je s skrbno izbranimi politično motiviranimi akcijami mogoče spreobrniti pozornost ljudi na neke nepomembne dogodke, pri tem pa navkljub zatiralskemu vladanju biti deležen ljudskega odobravanja: panem et circenses, kruha in iger.
Če so včasih bili žrtve Juvenalovga izreka gladiatorji, ki so se za pridobivanje priljubljenosti politikov spopadali z različnimi nasprotniki, tudi z živalmi, se v Sloveniji danes »kratkočasenje« prebivalstva z namenom političnega obračunavanja odvija na plečih direktorjev gradbenih podjetij, ki jim lahko vsak čas sledijo tudi drugi.
V ozadju tega političnega boja pa se skriva mnogo bolj nevaren pojav, saj se ljudem ustvarja slika, da je kapitalizem nemoralen in izkoriščevalski sistem in da so menedžerji zlobni posamezniki, zaradi česar bi jih bilo potrebno preganjati. V bistvu je v tej točki dejanska vloga podjetnikov popolnoma onečaščena, dejstvo, da so podjetniki, menedžerji in podjetja tisti, ki ljudem ponujajo tiste izdelke in storitve, ki jih ti potrebujejo za vsakodnevno življenje, pa zamolčano. In vse to z namenom političnega obračunavanja.
Namesto da bi politiki ljudi poučevali o potrebnosti svobodnega gospodarstva, ki bo privedlo do novega napredka in višjih dohodkov ljudi in bolj kakovostne ponudbe izdelkov in storitev, ki bogatijo vsakdan ljudi, se gospodarstvo vse prepogosto enači s kriminalnimi in drugimi nelegalnimi dejanji.

MORALA SE KONČA PRI DVOLIČNOSTI
Ob vsem tem pa je vedenje politikov zelo dvolično, saj ista dejanja, ki jih ti na eni strani preganjajo in obsojajo, sami po drugi zelo učinkovito uporabljajo. S to razliko, da jih imenujejo zakon. Če odmislimo, da podjetje nastopa na trgu izdelkov in storitev, politične stranke pa na trgu lobiranja in rent-seekerjev, je očitno, da je tudi politična stranka organizacija, ustanovljena z namenom izpolnjevanja koristi za svoje člane. Po svoji biti je torej politična stranka povsem enaka podjetjem. Seveda se razlikuje od podjetij v pomembni točki; podjetja trošijo svoj denar, pri tem pa ponujajo storitve, ki jih ljudje vzamejo, ali ne. Za razliko od njih politične stranke trošijo denar davkoplačevalcev, ti pa nimajo nobene možnosti zavrnitve njihovih storitev.
Koalicijska pogodba predstavlja enega temeljev usklajenega delovanja političnih strank, ki se povrh tega praviloma izkaže za zelo potratno. Samo primer: po volitvah leta 2004 je bilo eno glavnih vprašanj, »kaj bo DeSUS dobil kot protiuslugo za svoje poslanske glasove pri potrjevanju nove vlade Janeza Janše.« Leta 2000 je bila poteza začasne vlade Andreja Bajuka kadriranje Marjana Podobnika na mesto direktorja Telekoma. Politično zaslužni posamezniki so v mnogih primerih postali veleposlaniki, direktorji ali prejeli kakšno drugačno korist. Koalicijske vlade delijo ministrstva in druge funkcije, ki se financirajo z denarjem davkoplačevalcev, določajo se direktorske funkcije, delijo se posli, določajo se trase avtocest in spreminjajo se namembnosti prostorov.
Seveda so se podobnih »nagrajevanj« za denar davkoplačevalcev posluževale tudi vse predhodne vlade. V omenjenih primerih je usklajeno delovanje in izsiljevanje z namenom pridobitve neke koristi na račun drugega več kot očitno. V vseh primerih na račun davkoplačevalcev in omejevanjem drugih lobističnih skupin. Čeprav gre za dogovarjanja in usklajeno nastopanje in povzročanje škode ljudem za osebne koristi političnih voditeljev in drugih strankarskih veljakov, je politično korekten pojem za takšna strankarska usklajena nastopanja »koalicijska pogodba«. Kaj je že bil argument Janše in Bajuka ob nedavnih aretacijah: slovenski davkoplačevalci bodo prihranili!
Usklajenega delovanja med političnimi strankami je seveda še mnogo več: med državami Evropske unije je postavljena meja za določitev trošarin; govori se o harmonizaciji davkov; že prej sem omenil usklajen nastop glede priznanja Kosova; sindikati napovedujejo kolektivno stavko, kjer bodo nastopili usklajeno; minimalna plača je usklajena kategorija; tudi kolektivne pogodbe so usklajen akt, ki se nanaša na celotno gospodarstvo in ima vse znake kršenja pravil konkurenčnosti; v mnogih primerih je usklajeno prodajanje premoženja KAD-a in SOD-a in še bi lahko našteval.Vprašanje pravne države in enakosti vseh pred zakonodajo v Sloveniji je torej pod vprašajem. Drugo vprašanje pa je, ali bodo takšna usklajena delovanja političnih strank na državni ravni in tudi ravni Evropske unije zadosten razlog za uvedbo postopka zoper usklajeno delovanje in kartelno dogovarjanje.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008