Dogodivščine Jonathana Gullibla

Obutvena proizvodnja

»To mora biti center moči,« je pri sebi dejal Jonathan in medtem s strahospoštovanjem strmel v čudovite marmornate spomenike in stebre. »Za izgradnjo tega prostora so vendar morali potrošiti pravo bogastvo!«
Neka velika bronasta vrata so bila na stežaj odprta, tako da je Jonathan lahko videl iz lesa izrezljan avditorij, poln ljudi. Nemoteče se je zmuznil v prostor in iz ozadja opazoval tribuno, ki je bila v sredini prostora. Oder je obkrožala skupina neurejenih in glasnih mož in žena, ki so mahali z rokami. Pred njimi je stal urejen gospod, odet v drago obleko, ki je občasno vlekel iz svoje debele cigare, s katero je kazal proti nekomu iz občinstva, ki se je stiskalo pred njim.
Da bi vse skupaj bolje slišal, se je Jonathan potihoma nekoliko približal. Neki mož, ki je mahal s pisalom v eni in s svitkom papirja v drugi roki, je čez vse zakričal: »Vaša milost, gospod! Najbolj spoštovani gospod Visoki Lord Ponzi! Ali drži, da ste ravnokar podpisali zakon, po katerem bi čevljarjem plačali za to, da ne bi izdelovali čevljev?«
»Ah-h-h, da, to najverjetneje bo držalo,« je z gospodovalnim prikimavanjem odgovoril Lord Ponzi. Govoril je tako počasi, da je bilo videti, kakor da se je ravnokar prebudil iz globokega spanca.
»Ali ni to nekaj nevsakdanjega, precedenčnega?« je vprašal možak in vneto čečkal po svojem svitku.
Visoki Lord je ponovno slovesno in s počasno kretnjo prikimal. »Oh, da, to je nevsakdanjost …«
Preden je zaključil, ga je prekinila ženska, ki je stala desno od prvega spraševalca: »Je to prvič v zgodovini Korumpa, da so bili čevljarji plačani za to, da ne bi proizvajali?«
»Da,« je rekel Ponzi, »verjamem, da to drži.«
Iz ozadja je nekdo zakričal: »Ali menite, da bo ta program pomagal k dvigu cen vseh vrst obutev: čevljev, škornjev, sandal in tako dalje?«
»Uh, da, torej. Bi lahko ponovili vaše vprašanje?«
Nek drug glas je zakričal: »Bo program dvignil cene čevljev?«
»Program bo pomagal čevljarjem k boljšemu dohodku,« je odgovoril Lord in zdolgočaseno prikimal. »Vsekakor upamo, da naredimo vse, kar je v naši moči, da pomagamo čevljarjem pri njihovem zavzemanju za sprejemljiv življenjski standard.«
Jonathan se je spomnil malega Davyja in njegove mame. »Koliko težje si bo sedaj kupiti čevlje!«
Čisto iz ospredja in skoraj neviden v množici je naenkrat zavpil 'pokolenirajoči' novinar. »Ali nam lahko poveste, kakšen bo vaš program za naslednje leto?«
Ponzi je zamomljal. »Uh, hm, kaj ste dejali?«
»Vaš program. Kakšne načrte imate za naslednje leto?« je nestrpno vprašal novinar.
»Seveda,« je dejal Visoki Lord, potem ko je globoko potegnil svojo cigaro. »Uh, uh. Hm. Torej, menim, da je trenutek te posebne tiskovne konference ravno pravšnji, da naznanim, da za naslednje leto načrtujemo vsakomur na enkratnem otoku Korumpu plačati, da ne bo rabil proizvajati ničesar.«
V občinstvu so vsi zajemali sapo. »Vsakomur?« »Brez šale?« »Vau, to pa bo stalo premoženje.« »Že, že, ali bo to delovalo?«
»Delovalo?« je rekel Ponzi in se stresel od odrevenelosti.
»Ali bo to preprečilo ljudem, da bi proizvajali?«
»Oh, seveda,« je rekel in komaj zadrževal zehanje.
»Naša osrednja agencija ima že vrsto let pilotski projekt in,« je dejal Lord, ki se mu je v glas prikradlo znamenje ponosa, »mi nikdar nismo ničesar proizvedli.«V tem trenutku je na oder prišel nekdo in oznanil konec konference. Skupina novinarjev, ki je obdajala oder, se je razpustila in ob tem ignorirala občinstvo, ki je sedelo v avditoriju. Jonathan niti dvakrat ni zaprl oči, ko je opazil skoraj neopazno, nenadno upadanje Ponzijeve drže – kot da bi mu nekdo pred nastopom čez glavo zavezal vrvico, ki ga je držala pokonci. Hišne luči so se zasenčile in Ponzija so odpeljali v zakajeno sobo za odrom.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008