Korupcija

Arthasastra, staroindijska razprava o politiki iz četrtega stoletja pred našim štetjem, pravi: »… tako kot ne moremo ugotoviti ali pod vodo plavajoča riba pije vodo ali ne, tako ne moremo vladnih uslužbencev zasačiti med sprejemanjem bogastva (za njihove zasebne namene, op. p.).« Zapis predstavlja jedro današnje definicije korupcije, ki jo lahko povzamemo kot vedenje javnih uslužbencev, ko le-ti svojo politično moč zlorabljajo v svoje zasebne namene.
V splošnem je logika obstoja korupcije zelo preprosta: več kot ima posamezni birokrat oziroma politik moči, večja je verjetnost, da bo dodeljeno mu politično moč izkoristil sebi v prid. V takšnih razmerah se bo namreč hitro našel podjetnik, ki bo, zaradi povsem racionalnega interesa po pridobitvi posla, pripravljen birokratu plačati za to, da bi birokrat zavoljo svoje politične moči ostale konkurente postavil v podrejen položaj. Namesto dokazovanja na trgu, kjer o nagradah podjetjem s svojimi vsakodnevnimi odločitvami odločamo kupci, bo tak podjetnik do uspeha prišel zaradi tega, ker se je prikupil birokratu in to zaradi preprostega dejstva, ker smo ljudje temu birokratu dovolili, da v imenu vseh in za račun vseh deli donosne posle.
Korupcija je v svojem jedru naravna posledica nastanka države, pri čemer naraščanje obsega državnega sektorja po definiciji omogoča razmah interesnih skupin, ki se preko vplivanja na birokrate borijo za širjenje svojega političnega in gospodarskega vpliva v družbi. Birokrati v zameno za plačilo sprejemajo odločitve v prid interesnim skupinam, interesne skupine pa s tem dobijo privilegiran položaj. V svobodni družbi nima nihče pravice izvajati moči nad nikomer, saj, kot je nekoč izjavil Lord Acton, moč [države, op. p.] stremi h korupciji, absolutna moč pa k absolutni korupciji.
S tem v zvezi so zgovorne besede Ludwiga von Misesa, ki v svojem osrednjem delu, Human Action, ugotavlja, da so »… redki ukrepi države, gledano z vidika državljanov, ki jih ne bi bilo moč umestiti bodisi med zaplembo bodisi med obdarovanje.« Von Mises je pri obdarovanjih mislil na dajanje posebnih privilegijev, kot so javna naročila, podeljevanja licenc, podeljevanja koncesij, določanja o številu delovnih dovoljenj, podeljevanja različnih vrst iz davkov financiranih statusov, javno-zasebna partnerstva, subvencije podjetjem ipd. Vsakršno tovrstno darilo, ki ga dajejo birokrati, gre na račun vseh davkoplačevalcev, kot stranski produkt pa prinaša omejeno delovanje tržnih mehanizmov, katerega zavira razmah iskalcev rent, vse skupaj pa v končni fazi pripelje v manj intenzivno investicijsko aktivnost ter s tem v slabšo učinkovitost podjetij. Rezultat so slabši in dražji izdelki in storitve, torej manj možnosti izbire za potrošnike.
Mauro v svojem članku Corruption and Growth ugotavlja, da korupcija znižuje investiranje in upočasnjuje gospodarsko rast. Pojav korupcije je tudi osrednji razlog, zakaj Buchanan in Tullock pravita, da je treba odločitve, ki jih sprejema birokracija, omejiti na minimum in zakaj zagovorniki svobodnega tržišča zagovarjamo zgolj omejeno vlogo države, katere edina legitimna naloga je skrb za spoštovanje zasebne lastnine in skrb za varnost njenih državljanov. V nasprotju s tem je teza o nujnosti državnega vpletanja v ekonomska razmerja precej trhla, ki, povrh vsega, izhaja iz nehumanega prepričanja o nebogljenosti in nesposobnosti zaposlenih, brezposelnih, podjetnikov, upokojencev, študentov, skratka vseh slojev prebivalstva, katerim mora dohodek priskrbeti država. Iz pojava korupcije vidimo, da državni uradniki dohodek priskrbijo predvsem sebi, kar je znanstveno potrdil že Niskanen. Edini učinkoviti lek zoper korupcijo je torej odprava birokratskega urejanja ekonomskih razmerij v družbi.
Definicija korupcije izpušča zasebni sektor, kar je logično in pravilno, saj korupcije v zasebnem sektorju, torej med dogovarjanji zasebnih podjetij o medsebojnih sklenitvah poslov, sploh ne more biti. Vsakršno plačilo zasebnega podjetja drugemu zasebnemu podjetju, tudi plačilo podjetja birokratu, je namreč del stroškovnika podjetja, kar je izključna stvar nadzora lastnikov v posel vpletenih podjetij. V kolikor s plačevanjem dodatnih ugodnosti za pridobivanje poslov podjetja uspejo zvišati donosnost in s tem okrepiti svoj dolgoročen položaj, je to za njihovo poslovanje dobro, in obratno, ko se izdatki izkažejo za neracionalne. Vsekakor ostaja neizpodbitno, da imajo edino lastniki podjetja pristojnost odločati o tem ali je nek izdatek za poslovanje podjetja upravičen ali ne in s tem odločati o usodi uprav podjetij oziroma o morebitnih ovadbah vodilnih, če bi morda ugotovili, da so se s svojimi poslovnimi odločitvami neupravičeno okoristili.
Problem nastane, ko posli ne potekajo po tržnih principih, temveč jih dodeljujejo birokrati. Oni namreč ne čutijo nikakršnega pritiska in odgovornosti s strani lastnikov po kar se da visoki učinkovitosti in transparentnosti potrošnje, saj birokrati pri delitvi poslov ne razdeljujejo svojega, temveč tuj, z davki pobran, denar. Tukaj tržni mehanizem pogajanja po principu ponudbe in povpraševanja, kot to poteka med zasebnimi podjetji, nujno odpove, odločitev o poslu pa ostane v izključni domeni prepričanj in nagnjenosti ljudi v državnih komisijah. Na tej točki se v odnos med zasebnimi podjetji vmešajo politične preference, s čimer naraste verjetnost, da bodo posle namesto najboljših in najkonkurenčnejših ponudnikov na trgu dobili poslovneži iz politične opcije, ki v danem trenutku odloča o zaplembah in obdarovanjih, če uporabim von Misesovo parafrazo.
Če takšno stanje političnega dodeljevanja poslov in močne vloge birokracije v gospodarstvu traja dlje časa, bomo kot rezultat nujno dobili visoko sofisticirano družbo med seboj prepletenih in s političnimi elitami povezanih interesnih skupin, organiziranih na vseh področjih gospodarstva. V von Hayekovem besednjaku dobimo okolje, ki zaradi narave svojega delovanja k vzvodom politične moči privlači posameznike, ki se namesto za svobodno gospodarstvo zavzemajo za oblast nad tem mehanizmom moči, katerega nato želijo uporabljati za nadzorovanje ekonomskih odločitev uprav podjetij in za osebno okoriščanje na račun pobiranja davkov.
Tipičen primer tovrstnega nadzorovanja in vplivanja birokratov na sprejemanje ekonomskih odločitev podjetij so tako imenovana javna naročila. Slovenski birokrati na tak način vsako leto prerazdelijo več kot 3 milijarde evrov, kar je približno 10 odstotkov vse ustvarjene vrednosti. Podatek je zaskrbljujoč in dokazuje, da je Slovenija tip visoko sofisticirane družbe zaplemb in obdarovanj gornjega tipa in naravni habitat za kupovanje političnih glasov pri dodeljevanju poslov. Slej ko prej bodo namreč birokrati ugotovili, da lahko, zaradi dodeljene jim moči ekskluzivnega dodeljevanja poslov, svoj lasten ekonomski interes unovčijo in posel dodelijo tistemu, ki jim je pripravljen za to posebej plačati. In to se bo tudi zgodilo, saj smo ljudje pri svojih vsakodnevnih odločitvah racionalni in sprejemamo takšne odločitve, ki nam v danem trenutku pač prinašajo zadovoljivo stopnjo zadovoljstva.
Za korektno obravnavo določene problematike je treba ločiti med vzroki in posledicami. Kupovanje birokratskih glasov s strani podjetij za namene dodeljevanja poslov je namreč posledica stanja v družbi in ima korenine v preveliki moči birokracije pri sprejemanju ekonomskih odločitev podjetij. Za takšno stanje torej ne moremo kriviti podjetnikov oziroma uprav podjetij, ki sodelujejo na javnih razpisih in želijo lastnikom svojih podjetij najboljše, temveč predvsem birokrate s konkretnimi imeni in priimki, ki o posameznih poslih odločajo. Oni namreč sprejemajo plačilo za to, da v imenu vseh davkoplačevalcev posle dodeljujejo točno določenim podjetjem. Podjetja so žrtve takšnega sistema, saj jim ti zneski in aktivnosti političnega lobiranja predstavljajo dodaten strošek poslovanja, kar v končni fazi pripelje v zniževanje investicij in v dražje izdelke in storitve za nas potrošnike.Sodelovanje podjetij pri javnih razpisih in poskušanje vplivanja na birokrate, da jim podelijo posel, je popolnoma legitimno dejanje, ki je posledica načina urejanja ekonomskih razmerij pri nas. Za odpravo korupcije, in s tem posledično za dvig ekonomske učinkovitosti gospodarstva, je v prvi vrsti treba znižati prostor sprejemanja birokratskih odločitev in jih prepustiti naravnemu odnosu med podjetji in potrošniki. Z drugimi besedami: državo je treba umakniti daleč stran od sprejemanja ekonomskih odločitev.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008