Tribunalovo oko

Ronald Pofalla, generalni sekretar nemške vladajoče Krščansko-demokratske unije (CDU), je na novinarski konferenci, ki je bila 18. 2. 2008, izjavil:

“Preprosto je nedopustno, da v Evropi obstajajo davčne oaze, ki spodbujajo beg kapitala in spodbujajo davčno nepoštenost. Zagotoviti moramo, da se takšna pribežališča zaprejo.”

Kaj bi porekli na to, če bi nekdo zaukazal, da morajo vse branjevke na ljubljanski tržnici postaviti isto ceno za kilogram krompirja, vse ostale ponudnike, ki pa se ne bi držali tega dogovora, pa bi preganjali? Kakšna bi bila vaša reakcija, če bi tudi vam zaukazali, da kupujete krompir pri branjevkah na ljubljanski tržnici, nakupovanje drugje pa bi vam prepovedali oziroma razliko v ceni dodatno zaračunali? Verjetno bi kaj hitro spoznali, da gre za neupravičen ukrep, ki vam samo draži vaše življenje.
Podobno je z debato o davčnih sistemih. Ste se že morda kdaj vprašali, zakaj si nekatere države, kot je na primer Nemčija, toliko prizadevajo uvesti davčno harmonizacijo, tj. uravnati višino davčnih stopenj v vseh državah Evropske unije in jih približati svojim in zakaj se nekateri toliko trudijo omadeževati tiste države z nizkimi davčnimi stopnjami?
Nobelovec Gary S. Becker je pred leti za BusinessWeek na takšna vprašanja podal zelo pomenljiv odgovor: »… konkurenca med narodi stremi k dirki proti vrhu prej kot pa dirki navzdol, saj omejuje zmožnost vplivnih in požrešnih skupin in politikov v vseh državah, da vsilijo drugim svoje želje na račun interesov velike večine njenih prebivalcev.« To z drugimi besedami pomeni, da zmanjšuje zmožnost potratnega in neracionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja s strani državnih birokratov. Zato tudi ne preseneča, da so največji nasprotniki davčne konkurence države, ki skušajo s tem zaščititi svoje visoko obdavčene sisteme, s tem pa ohraniti možnost razpolaganja z večjim deležem ustvarjenega dohodka.
Pa vendar v tej zgodbi niso politiki osamljeni primerki, ki nasprotujejo nižanjem davkov in s tem posledično tudi proračunskih izdatkov. Vštric z njimi gre postaviti vsaj še predstavnike tistih interesnih skupin, ki so si v procesu lobiranja pri državni administraciji uspeli zagotoviti del davkoplačevalske pogače. Pri nas se že kar nekaj časa govori o zdravniškem oziroma lekarniškem lobiju, ki si svoj dohodek zagotavlja preko administrativno nastavljenih cen zdravil, danes je pa bolj kot ne v ospredju cestni oziroma gradbeni lobi.
Posameznike v teh interesnih skupinah seveda žene naprej racionalni egoizem, zaradi česar bodo vsako takšno priložnost velikodušnega trošenja davkoplačevalskega denarja izkoristili za kar se da izdatno izboljšanje svojega položaja. Tako Becker v enem prispevku opiše interesne skupine kot skupine posameznikov, ki želijo s pomočjo političnega vplivanja izboljšati položaj svojih članov v družbi. To pa seveda vpliva na velikost davkov, ki vse te državne izdatke pokrivajo. Na svetu je namreč ni takšne stvari, kot je zastonj kosilo.
V tem oziru ne preseneča, da prihajajo glavni zagovorniki davčne harmonizacije iz držav z visokimi davki, ki želijo na tak način ohraniti svoj vpliv v družbi. Davčna konkurenca, tj. zmožnost posameznika, da si s preselitvijo svojega kapitala iz ene, visoko obdavčene, države v drugo, manj obdavčeno, zniža svojo davčno obremenitev, namreč prisiljuje požrešne vlade k znižanju davčnih stopenj, s tem pa tudi k znižanju proračunske porabe. Racionalni posamezniki bodo pač selili svoje premoženje v okolja, kjer bodo maksimirali svojo korist, kot je, na primer, švicarski kanton Zug, ki je do danes postal domicil večjemu številu podjetij, kot pa je prebivalcev samih.
Davčna konkurenca tako neomajno vodi do nižanja davčnih stopenj. In države Srednje in Vzhodne Evrope, kjer so diktatu Slovaške, ki je prva uvedla enotno davčno stopnjo, sledile bolj kot ne vse ostale države v regiji, to le potrjujejo. V tem pogledu je zanimiv primer Makedonije, ki je uvedla sistem 10-odstotne enotne davčne stopnje, to svoje ugodno davčno okolje pa potem promovirala na spletnih straneh uglednega CNBC European Business kot eno temeljnih konkurenčnih prednosti za investitorje.
Sicer pa smo trenutno tudi v Sloveniji sredi debate o pomenu konkurence za blaginjo ljudi. In če velja pri nakupu katerega koli izdelka dejstvo, da nam izključno možnost izbire, da lahko v primeru našega nezadovoljstva s ceno oziroma s kakovostjo izdelka preprosto zamenjamo prodajalca, veča našo blaginjo, je podobno na državni ravni. Podobno ugotavlja tudi Milton Friedman, ko pravi, da je »konkurenca med državnimi uradi pri ponujanju javnih storitev in višini davkov ravno tako produktivna, kot je konkurenca med posamezniki oziroma podjetji pri izdelkih in storitvah, ki jih prodajajo, in cenah, po katerih jih prodajajo.«In kot vodi prisilni monopol, ki ostalim potencialnim ponudnikom onemogoča vstop na trg, izključno v višje cene in nižjo kakovost izdelkov, tako vodi tudi davčna harmonizacija, ki posameznim državam preprečuje nižanje davčnih stopenj, izključno v višje davke in nižjo kakovost javnih storitev. Poleg tega pa tudi v družbo, polno interesnih skupin, ki si prizadevajo izboriti kar se da velik del davkoplačevalske pogače.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008