Tribunalovo oko

Neimenovan javni uslužbenec z Mestnega inšpektorata Mestne občine Kranj je 28. januarja 2008 kaznovanje zgolj enega izmed velike množice nepravilno parkiranih avtomobilov pospremil z besedami:

»Redar je ocenil, da je vaš avtomobil najbolj ogrožal prometno varnost.«

Starorimski poet, Juvenal, je v svoji Satiri 6 pomenljivo razpravljal o tem, komu naj bo zaupana uporaba moči prisile. Sam pravi: »Quis custodiet ipsos custodes?«, kar bi lahko prevedli v »Kdo bo nadziral nadzornike?« Oziroma, kdo bo bdel nad delovanjem organov pregona, ki jim zakonska podlaga daje pravico uporabe prisilnih sredstev, pred njihovim samovoljnim delovanjem in zlorabami te njihove pristojnosti? Na citat Juvenala je dejansko možno gledati skozi prizmo pogledov grškega misleca Platona na idealni ustroj države. Njegov (Platonov) radikalizem, ki je šel celo tako daleč, da je državi dopuščal možnost urejanja družinskih odnosov, je sprožil burno kritiko, Karl Popper pa ga je celo označil za totalitarca in enega največjih sovražnikov svobodne družbe ter ga postavil ob bok Karlu Marxu.

Gornje vrstice so bile prvo, na kar sem pomislil, ko mi je pred dnevi mestno redarstvo v Kranju izpred bloka protizakonito odpeljalo osebni avtomobil. Zgodba je toliko zanimiva, kolikor nosi v sebi vse elemente neučinkovitosti delovanja institucij državnega aparata, to je tiste monopolne strukture, ki si je skozi čas prilastila ekskluzivno pravico, da nam vsem vsiljuje svoja pravila delovanja, kot tudi potencialne elemente zlorabe te moči.

Seveda se je z razvojem vozil ta njena ekskluzivna pravica prisile razširila tudi na področje urejanja prometa, kjer nam, med drugim, odmerja tudi prostor, namenjen parkiranju. Njihovo kronično pomanjkanje po vsej državi zgolj pritrjuje Friedmanovi tezi, da je državno reševanje problema vsaj tako slabo kot problem sam. In Kranj ni pri tem nikakršna izjema. Avtomobili se noč in dan puščajo na parkiriščih, avtobusnih postajališčih, seveda zelenicah, z njimi so zapolnjeni pločniki, celo na cesti se kak najde. Kako pa sicer spraviti, na primer, 200 avtomobilov na 150 parkirnih mest? Pa vendar vse zgleda kot urejen sistem, ki nikomur ne povzroča nepotrebnih stroškov. Ljudje smo vendar tako pešci kot tudi vozniki, kar vodi v nastanek spontanega dogovora oziroma konsenza med ljudmi, da vzdržujejo takšno stanje nespremenjeno. V nasprotnem primeru bi se lahko namreč kaj hitro tudi sami znašli v neprijetni situaciji. To pa očitno ne velja za birokrate, ki s svojimi dejanji samo ovirajo razvoj procesov znotraj spontanega reda.

Dogodek sam pa tudi odpira vprašanje o usposobljenosti državnih uradnikov, v tem primeru mestnih redarjev, da opravljajo svoje naloge skladno z zakonodajo, brez vsakršne diskriminacije med različnimi skupinami oziroma posamezniki. Pravna država namreč sloni na univerzalnosti zakonodaje, ki tako mora delovati za vse enako.

Podobna debata se je dejansko začela že pred sprejemom Zakona o občinskem redarstvu, ki je mestnim redarjem podelil monopolna pooblastila za opravljanje nalog mestnega redarstva. Že takrat se je namreč del širše javnosti spraševal, ali bodo mestni redarji kos opravljanju svojih nalog. Na posameznih točkah so se namreč njihove pristojnosti zelo približale tistim iz policijskih vrst. Nekatere najbolj očitne malomarnosti in strokovne napake iz opisanega primera dejansko kažejo na to, da smo lahko državljani, ki tak sistem tudi finančno podpiramo, zgroženi nad tem, komu so zaupane tako odgovorne naloge. Konec koncev imajo redarji tudi možnost uporabe prisilnih sredstev. Recimo, sklicevanje na zakon, ki že od 1. 1. 2005 ni več v veljavi, sklicevanje na napačni odstavek člena sicer dopolnjenega zakona, s tem pa posledično tudi povišanje njegovega statusa v policista, izvedba ukrepa, ki ni imel zakonske podlage v tem istem dopolnjenem zakonu, na koncu pa tudi diskriminatorno obravnavo, saj je izmed vseh prekrškarjev kaznoval le enega, nedomačina. V pravni državi je vsako uradno dejanje državnega uradnika omejeno z zakonom, zaradi česar lahko izvede samo tista dejanja, ki imajo zakonsko podlago.
Juvenal ni podal odgovora na zastavljeno vprašanje, zato pa je bil bolj jasen nobelovec Buchanan, ko pravi, da je treba minimizirati število področij, ki so predmet administrativnega urejanja. Hayek bi nadaljeval, da je treba alternativo prepustiti spontanim dogovorom med ljudmi, saj deluje državni aparat zgolj v službi državljanov.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008