Kaj preprečuje državam, da bi postale bogate?

Kolikokrat do sedaj ste se ob pogledu na tako visoke razlike v življenjskih standardih med različnimi državami vprašali, zakaj posamezne države ustvarijo toliko več od drugih in kaj bi bilo treba spremeniti v tistih revnih, da bi se postavile ob bok najrazvitejšim? Kolikokrat ste se ob pogledu na cvetoča podjetja na eni strani in propadajoča podjetja iz iste panoge in celo znotraj istih geografskih enot na drugi strani vprašali, kako je to mogoče? Kako je mogoče, da italijanska industrija oblačil predstavlja enega njihovih najpomembnejših izvoznih sektorjev, medtem ko se pri nas že leta in leta ukvarjamo s propadajočo Muro in drugimi neučinkovitimi tekstilnimi podjetji? Skratka, ste se že kdaj vprašali, zakaj so nekateri uspešni in drugi neuspešni?


Znanje ljudi

Odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja lahko zreduciramo na dva dejavnika, ki sta ključna pri zagotavljanju dolgoročnih stopenj gospodarske rasti: tehnični napredek in človeški kapital. Glede obeh je relevantna ekonomska stroka složna že zelo dolgo časa.
Poglejmo najprej, kakšna je pomembnost človeškega kapitala v tem procesu. Navzven se človeški kapital kaže v obliki znanja, ki ga ljudje prispevajo v svoja podjetja, kjer so zaposleni in ustvarjajo. Seveda pa se preko tega tudi v obliki znanja, ki ga prispevajo v gospodarstva, kjer živijo.
Če se ozremo po zgodovini človeškega kapitala pri povečevanju učinkovitosti, vidimo, da že Adam Smith postavi specializacijo ljudi kot ključni dejavnik povečanja njihove produktivnosti, s tem pa tudi produktivnosti podjetij, kjer so ti zaposleni in države. Iz časa Adama Smitha je zelo poznana Ricardova ponazoritev primerjalnih prednosti, kjer se ljudje ukvarjajo s tistimi stvarmi, ki jih v primerjavi z drugimi opravljajo najbolje, pri tem pa v medsebojni menjavi dosegajo skupno precej višje koristi, kot pa bi jih vsak zase. Tako danes pek peče kruh, frizer skrbi za frizuro ljudi, finančnik skrbi za premoženje drugih itd. In vsi smo na boljšem. Pri tem pa se vsak posameznik zase odloča, katero vlogo v družbi bo opravljal. Seveda na drugi strani taisti ljudje vsakogar posebej ocenjujejo, kako dober je pri svojem delu.
Skratka, govorimo o t. i. človeškem kapitalu, včasih tudi o nevidnem kapitalu. In čeprav se nekaterim zdi uporaba besede kapital v tem primeru nedostojna, ostaja dejstvo, da je znanje ljudi eden najpomembnejših dejavnikov pri ustvarjanju nove vrednosti.
V sodobnem svetu je več kot očitno, da se ljudje izobražujejo in tudi drugače izpopolnjujejo svoje znanje na različne druge formalne in neformalne načine. Enkrat, ko ljudje zaključijo s formalnim izobraževanjem, tukaj imam v mislih predvsem šole na različnih ravneh in fakultete, postane pomembno pridobivanje neformalnega znanja, ki poteka preko izkušenj z delom. Za posameznika je na točki prehoda iz formalnega v neformalne oblike izobraževanja pomembno, kakšno podlago mu daje dosežena formalna izobrazba pri nadaljnjem izpopolnjevanju zaloge njegovega znanja. Vsekakor je za posameznika dobrodošlo, da bi bila ta podlaga čim večja.
V procesu gospodarske rasti je znanje ljudi pomembno iz več zornih kotov. Znanje predstavlja prvi element pri ustvarjanju tehničnega napredka. Samo ljudje s kreativnim razmišljanjem in z védenjem, kako stvari narediti boljše in učinkoviteje, lahko prispevajo k povišanju ravni tehničnega napredka. Dokler nova stvar ni narejena, tako dolgo ni napredka in tukaj je pomembnost človeškega kapitala neizmerna. Če se sprehodimo po zgodovini, vidimo, da so ljudje sprva ustvarili preprosta prevozna sredstva, kasneje avtomobile, hiše so bile iz blata, majhne in lesene mostove in druge dobrine, s katerimi so si naredili življenje bogatejše in preprostejše. Za njih so bili to pomembni dosežki. Večna želja ljudi po boljšem in znanje ljudi, kako to boljše tudi narediti, je danes pripeljala do stolpnic, zelo udobnih avtomobilov, zelo modernih mostov, letal, interneta in mnogih drugih izdelkov in storitev, ki so življenje ljudi dvignili na neprimerno višjo raven, kot je bila pred leti. Dejansko gre na svetu za nenehen razvoj in zaradi tega se kakovost življenja ljudi nenehno vzpenja.
Drug vidik, zakaj je zaloga znanja v družbi tako pomembna, izhaja iz uporabe tehničnega napredka ter iz sposobnosti tehničnega izboljševanja in prilagajanja že obstoječih stvari. Večje zaloge človeškega kapitala podjetjem omogočajo lažje prevzemanje novih postopkov, znanja in izdelkov in storitev, ki so bila dognana drugje. To pomeni, da ljudje v posameznih državah ne potrebujejo sami razviti vseh stvari, da jih lahko uporabljajo, ampak jih lahko preprosto uvozijo. Na tak način si lahko tehnološko manj razvita država, in seveda podjetja in posamezniki v njej, kar Slovenija, kot nekdanja socialistična država, vsekakor je, kjer je prisotnega mnogo človeškega kapitala in znanja, obeta, da bo izpopolnila svojo tehnološko opremljenost, s tem pa dosegala višje stopnje gospodarske rasti in se tako hitreje približevala tehnološko superiornim in razvitejšim državam. Izjemna dostopnost in mobilnost tehnologije in znanja namreč dopuščata njun uvoz in kasnejšo prilagoditev. Seveda je tukaj treba upoštevati pravice intelektualne lastnine izumitelja. Poglejmo primer: čeprav prvi patenti za izdelavo pralnih strojev datirajo v Anglijo in leto 1691, pa proizvodnja pralnih strojev danes poteka tudi pri nas. Kljub temu, da torej ideja o pralnih strojih ni nastala tukaj, pa smo danes pralne stroje vendarle sposobni proizvajati sami. Ne poteka pa proizvodnja pralnih strojev recimo v kakšni afriški državi. Iz tega vidimo, da znanje ljudi v posameznem podjetju in gospodarstvu ni samo pomembno pri razvoju novih stvari, ampak tudi pri uporabi tehnologije. Seveda pa tudi pri uporabi posameznih izdelkov. Če ljudje v Afriki ne znajo uporabljati pralnega stroja ali nimajo dostopa do električne energije, potem tudi uvoz takšne dobrine ne more biti uspešen. Če nekje ni ustreznih cest, potem v takšnem okolju prevozniška dejavnost poteka bistveno težje. Velja pa tudi, da v kolikor ljudje nimajo zadosti tehničnega znanja, kako upravljati s stroji, v takšnem okolju tudi ne bo prihajalo do uvoza tuje tehnologije, tujih investicij in posledično večje zaposlenosti.
Seveda se ob tem postavi vprašanje, kako znanje in njegovo kakovost v posameznem gospodarstvu sploh meriti. Povsem jasno je, da se to ne more meriti preko števila diplom, podeljenih magisterijev ali doktoratov. Vse tri diplome seveda lahko dajejo nek signal o kakovosti človeškega kapitala v posameznem gospodarstvu in zalogi znanja, a še zdaleč ne najpomembnejšega. Velja namreč, da znanje, ki se ne odrazi v tehničnih izboljšavah, ampak obstaja zgolj na papirju, ni produktivno znanje, če ga sploh lahko pojmujemo kot znanje. Kot mero (produktivnega) znanja v družbi je recimo ustrezneje vzeti število patentov ali novih proizvodov in drugih tehničnih izboljšav oziroma število objav in citatov, kadar se pogovarjamo o znanju, ki ga poseduje znanstvena sfera.


Tehnični napredek kot vir rasti

Uporabna vrednost znanja se kaže preko rasti produktivnega dela in izboljšav v gospodarstvu, ki se kažejo preko rasti tehničnega napredka. Čeprav se izraz tehnični napredek sliši zelo abstraktno, ne gre za nič drugega kot za nabor postopkov in sredstev, ki se uporabljajo pri predelavi materialov, ki jih dobimo v naravi, v uporabne stvari. Učinkovitejši kot je ta nabor, torej, večji kot je tehnični napredek, boljše končne izdelke dobimo, oziroma, manj vhodnih surovin potrošimo pri sami proizvodnji. In tehnični napredek je v času naraščajoč, kar se kaže v nenehnih izboljšavah in novih proizvodih. Vseskozi namreč velja, da se surovi materiali, ki jih uporabljamo pri proizvodnji, v vsem tem času namreč ne spreminjajo. So pa se spremenili postopki, ki jih uporabljamo pri njihovi predelavi v produktivne namene.
Pri tehničnem napredku je vloga človeškega kapitala, torej znanja ljudi, še posebej pomembna. Kot vhodni element namreč vstopa v proizvodnjo novega znanja, ki generira nove izdelke in storitve, ki predstavljajo osnovo tehničnega napredka. Posledično, kot ugotavlja ekonomist iz Harvarda, Paul Romer, države in podjetja z visoko kakovostjo človeškega kapitala in znanja lahko pričakujejo, da bodo procesi nastajanja novih dobrin pri njih potekali bistveno hitreje, zaradi tega pa bo prihajalo tudi do višjih stopenj gospodarske rasti, podjetja bodo bistveno uspešnejša in blaginja ljudi bo višja. Napredek se namreč dogaja zaradi ljudi in vedno pomeni nekaj boljšega. Seveda je pri tem treba razlikovati med dolgoročnimi stopnjami rasti in kratkoročnimi, pri čemer so za posameznike, podjetja in celotna gospodarstva dolgoročne stopnje odločilnega pomena.
Tehnični napredek v gospodarstvu pa ima še drugo plat. Ko v gospodarstvu pride do nove inovacije, ki potisne raven tehnološke opremljenosti naprej, se med ljudmi sproži proces učenja. Ljudje, ki upravljajo z novimi, tehnološko boljšimi stroji, se ob tem učijo in izpopolnjujejo svoje upravljanje in produktivnost dela, učinkovitost stroja pa počasi potiskajo proti mehanskim zmogljivostim stroja. Z vsakodnevnim uporabljanjem strojev se pri ljudeh sprožajo nove ideje, kako posamezne stroje narediti učinkovitejše. In ko pride do izpopolnitve strojev, se ponovno potisne raven tehnološke opremljenosti naprej, novi stroji izpodrinejo obstoječe in ponovno se sproži proces učenja pri ljudeh. Takšni spiralni in med seboj prepleteni procesi se v podjetjih odvijajo vsakodnevno, omogočajo pa, da proces napredka traja v neskončnost. Avstrijski ekonomist Schumpeter pa ga imenuje kreativna destrukcija.
Čeprav se navzven zdi, da se slovenska politika zaveda pomena raziskovanja in razvoja za doseganje gospodarske učinkovitosti na podjetniški ravni, pa njen pristop ne sledi temu cilju. Zakaj? Državno poseganje v te procese, čeprav se zdi, da politiki to počno z dobrimi nameni, poruši tržna ravnovesja. Za dodeljevanje subvencij so namreč potrebni davki, ti pa znižujejo premoženje ljudi in podjetij. Na drugi strani pa tudi dodeljevanje subvencij med podjetji sproži boj za njihovo pridobitev in lobiranje. Profesor ekonomije iz chicaške univerze Austan Goolsbee tudi pokaže, da takšno državno financiranje povzroča na eni strani izrivanje podjetniških investicij, poleg tega pa se subvencije ne odrazijo v povečani inovativnosti podjetij, ampak se večji del zneska subvencije prelije v plače zaposlenih.


Ovire do bogastva

Kadar analiziramo razlike v življenjskih standardih ljudi po svetu, je pomembno, iz katerega vidika jih opazujemo. Ali je prepad med dvema posledica tega, da je nekdo reven, ali pa tega, ker je drugi bogat. Seveda so podobna vprašanja v konkretnih primerih za posameznika povsem neustrezna. Za njega je namreč pomemben le gmotni položaj, v katerem se sam nahaja. Če je nekdo drug bogat ali reven, to njegovega položaja namreč ne spremeni.
Prav tako je povsem brezpredmetno razpravljati o tem, zakaj ljudje pred tisoč in več leti niso iznašli stvari, ki jih imamo danes. Zaloga takratnega znanja jim tega pač ni dopuščala. Postane pa pomembno vprašanje, zakaj pa se danes znanje in tehnologija, ki sta na voljo, ne prelivata po vsem svetu. Katere ovire preprečujejo revnim državam po svetu, da bi uporabljali najnovejša dognanja in s tem postali uspešni?Odgovor je jasen: edina ovira je združena v njihovi ekonomski (ne)svobodi, kjer politične odločitve nadomeščajo vsakodnevne odločitve ljudi. Seveda pri tem ne gre le za najbolj revne države sveta. Stephen Parente se sprašuje, ali lahko manj razvite države, tudi Slovenija, v prihodnje postanejo uspešne. V času svobodnega pretoka tehnologije, kapitala in ljudi ima vsaka država potencial postati uspešna. Pomembno je le, ali so tega mnenja tudi politiki in ali so pripravljeni izpeljati ekonomske reforme v smeri zvišanja ekonomske svobode ljudi in znižanja njihove moči. Na tej točki pride iskrenost politikov najbolj do izraza.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7.2.2008