Razprava o svobodni družbi

Trg dela v svobodni družbi
Pri oblikovanju kazalca trga dela v Indeksu ekonomske svobode v celoti uporabljamo zunanje vire, pri tem pa je primaren vir podatkov Svetovna banka. Večino podatkov pridobimo iz poročila Doing Business. V tem poročilu so letos naredili pomemben napredek pri zajemanju in obdelavi podatkov. To pa seveda predstavlja tudi največjo metodološko spremembo Indeksa ekonomske svobode, kajti spremenila se je njihova metodologija. Pri oblikovanju ocene poročilo Svetovne banke dopolnjujemo s podatki Mednarodne organizacije dela iz Ženeve (ILO). Če pa podatki za posamezno državo niso na voljo iz nobenega od obeh virov, se zanašamo na katerekoli podatke, ki jih lahko najdemo. Seveda pa za velik del držav, vse najrazvitejše države in tudi Slovenijo, uporabljamo izključno podatke iz omenjenih dveh organizacij.
Oceno svobode na trgu delovne sile predstavlja neposreden matematični izračun vseh dejavnikov, ki določajo svobodo na trgu dela. Pri tem se v Heritage Foundationu ne poslužujemo uporabe nikakršnih osebnih presojanj. Tako pri tem konkretnem dejavniku svobode vstavimo podatke v enačbo, rezultat pa, kakršenkoli že je, pride na drugi strani ven.
Kaj se ocenjuje pri dejavniku svobode na trgu dela, kar ocenjuje Svetovna banka, je lahkotnost prehajanja zaposlenih na trgu delovne sile. Predvsem pa, kako lahko oziroma težko je za podjetja, da povečajo ali zmanjšajo število zaposlenih v svojih podjetjih. Namreč, kar vidimo, je, če je zelo težko zmanjšati število zaposlenih, potem bodo podjetja oklevala tudi pri povečevanju števila zaposlenih. In kar dobite, je stanje, kjer zakonodaja, ki je sicer mišljena, da zaščiti delavce, dejansko vodi v višje stopnje brezposelnosti. Stopnja brezposelnosti v Sloveniji sicer ni posebej visoka. Če se ne motim, se nahaja nekje v območju 7 do 8 odstotkov. Vsekakor obstajajo v Evropi države, ki se pri tem kazalniku odrežejo bistveno slabše. Za primerjavo, v ZDA znaša ta stopnja 5 odstotkov. Načeloma bi brezposelnost utegnili znižati za desetinko odstotne točke ali nekaj podobnega, ampak ni mogoče dobiti bistveno nižje številke, predvsem zaradi težav, ki nastajajo pri prehajanju ljudi iz enega mesta na drugo.
Vsekakor verjamemo v pravice zaposlenih, kar pa ni tisto, kar dejansko merimo pri tem kazalniku. Pri tem kazalniku indeksa merimo lahkotnost, s katero lahko zaposlenost raste. To je še posebej pomembno danes, v času, ko je globalizacija tako pomembna. Ko sem bil mlajši, je bilo v ZDA značilno, da je posameznik imel eno službo 25 ali celo 30 let. Danes bi povprečna oseba v ZDA, stara 35 let, že imela sedem različnih služb. In bistveno smo pospešili hitrost, s katero ljudje v ameriškem gospodarstvu menjujejo službe.
Kar se tiče družbenega vidika takšnega menjevanja služb, ne morem reči, ali je to dobro ali slabo. Iz ekonomskega vidika pa je takšna dinamika ameriškemu gospodarstvu dala mnogo večji napredek, zaposlenim pa višje plače. Vsekakor to zahteva določene prilagoditve. Treba je biti mnogo bolj pozoren kot sicer na to, kar poimenujemo mreža socialne varnosti; tj. na politike, ki so uvedene, da ljudje preprosto ne izpadejo iz trga delovne sile, oziroma, da ne izgubijo sposobnosti, da v popolnosti poskrbijo sami zase. Vendar mislim, da bolj kot se spodbuja ta sposobnost prehajanja zaposlenih po gospodarstvu, večja je gospodarska učinkovitost in zaposleni imajo višje plače.
Na koncu vsega ugotovimo, da gre pri vsem skupaj dejansko za rast produktivnosti podjetij in gospodarstva. In če imate resnično rigiden trg delovne sile, kjer so ljudje spodbujeni, da ostanejo na enem delovnem mestu daljše obdobje, tudi ne pridobite zadosti hitre spremembe v kapitalnih investicijah, ki potekajo okoli tega posameznika in ki bi mu pomagale dvigniti njegovo produktivnost. Če pa ljudje prehajajo iz enega mesta na drugo, in v ZDA vsako leto skoraj 49 odstotkov zaposlenih spremeni svojo službo, to seveda vključuje prehajanja znotraj podjetij in napredovanja, vsebujejo pa tudi druge, pridobite na produktivnosti. Velika večina teh je prostovoljnih menjavanj služb in menjavanj služb, ki pospešujejo produktivnost vsakega od teh zaposlenih, medtem ko prehajajo med različnimi delovnimi mesti. Če pa imate rigiden trg delovne sile, rasti produktivnosti ne pridobivate iz tega naslova. Iz tega prihajajo ekonomske učinkovitosti.

Prihodnje generacije in upokojenci
V odgovoru ne bi želel biti preveč preprost, saj gre pri ekonomski svobodi in vplivu na prihodnje generacije za zelo zapleteno stvar. Rad bi izpostavil dva dejavnika. Prvič, govorimo o življenju v boljšem svetu za naše otroke. Jaz imam tri otroke in zelo sem zainteresiran, da bi jim zapustil boljši svet. Mislim, da je gospodarska rast ključen element pri tem. Kajti, kadar gospodarstva rastejo, je to, kar pustimo za seboj, družba, ki ima več kapitala, družba, ki ima več tehnologije, družba, ki ima več bogastva. In seveda, družba s temi značilnostmi bo bolje pripravljena, da se spoprime s katerimkoli izzivom, ki se bodo našim otrokom in vnukom pojavili in katerih danes še ne poznamo. Dejansko je moja generacija, ki je z investiranjem naših staršev in prastaršev in z gospodarsko rastjo, ki so jo oni sprožili, toliko pridobila in nas spravila v položaj, v katerem se nahajamo danes.
Danes imamo mnogo več sposobnosti, da se spoprimemo tudi z okoljskimi vprašanji. In povezava je dokaj jasna, sicer je ne merimo v Indeksu ekonomske svobode, ampak drugi ekonomisti jo in povezava med gospodarsko rastjo, ravnijo gospodarske razvitosti in zaščito okolja je nedvoumna. Ni res, da gospodarska rast vodi v degradacijo okolja, ampak natanko nasprotno; bogatejše države se mnogo bolj zavedajo skrbi za čisto okolje in lahko se prepričate, da je okoljsko stanje v bogatih državah mnogo boljše, kot pa v revnih oziroma srednje bogatih. In to kljub temu, da imajo mnogo višje ravni gospodarske aktivnosti od njih.
Mislim, da je investicija, ki jo naredite danes, tako investicija za hitrejšo gospodarsko rast, kot tudi investicija za boljše življenje naših otrok. Vse se vrti okrog investiranja in koristi investiranja se pokažejo v prihodnosti.

Ekonomska svoboda in ameriške volitve
Želel bi si, da bi se vsi ameriški kandidati zavzemali za visoke ravni ekonomske svobode in mislim, da se. Sicer je v volilnem letu zelo nevarno razmišljati o ekonomskih vprašanjih, kajti ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak v ZDA kandidati, ki se potegujejo za Belo hišo ponujajo velike obljube, kasneje pa se te obljube ne realizirajo nujno tudi v dejanskih predsedniških programih, ko postanejo izvoljeni. Rekel bi, da diskontiram to, kar slišim od kandidatov v volilnem letu. Na kar pa bi bil pozoren pri tem, je močna zgodovina in privrženost ekonomski svobodi in spodbujanju takšnih politik, ki omogočajo posamezniku, da se razvije, s strani obeh političnih taborov. Zaradi tega me ne skrbi preveč izplen katerihkoli volitev, pa tudi teh ne.

Pomen pravnih inštitucij za napredek
V vsaki demokraciji je osnovno, da ljudje gojijo nekakšen institucionalni temelj za vladavino prava. Brez vladavine prava, ki pomeni spoštovanje in zaščito pogodb in zaščito lastninskih pravic, kar sta ključni premisi ekonomske svobode, tudi ne boste sposobni vzdrževati zasebnega niti javnega sistema institucij. Mislim, da nastane velik problem, ko pravosodje zataji in ko reševanje sodnih sporov traja 1000 in več dni. V ameriškem pravosodnem sistemu obstaja znamenito reklo: počasna pravica je zavržena pravica. In to resnično predstavlja enega resnih problemov. Seveda ni težava v številu sodnikov, prav tako ne poznam slovenskega pravosodnega sistema. Ampak zdi se mi, da obstajajo nekakšne administrativne ovire znotraj slovenskega pravosodja, ki delujejo na to, da se zadeve upočasnjujejo in po mojem prepričanju je to lahko zelo resna težava.
Samo za primerjavo. Slovenska ocena za lastninske pravice je 50. Za države z vrha lestvice ekonomsko svobodnih držav pa so te ocene sledeče: Hong Kong 90, Singapur 90, Irska 90, Avstralija 90, ZDA 90, Nova Zelandija 90, Kanada, Čile, Švica, Velika Britanija 90 itd.

Gospodarska rast: Evropa – ZDA
V zadnjih petih letih so ZDA rasle hitreje od Evrope. Seveda ne od vseh evropskih držav, saj je mnogo evropskih držav, še posebej tistih iz Vzhodne Evrope imelo zelo visoke stopnje gospodarske rasti. To velja tudi za Slovenijo, ki je rasla po stopnji okrog 5 odstotkov, kar znaša mnogo več od katerekoli države iz bazena, ki mu pravimo »stara Zahodna Evropa« in tudi več od ZDA. Kljub temu ZDA v primerjavi z Evropo kot celoto raste v povprečju približno za odstotno točko hitreje. BDP na prebivalca v ZDA znaša nekoliko več od 42.000 dolarjev, medtem ko je primerjalna vrednost za Slovenijo nekje okrog 20.000 dolarjev na prebivalca, medtem ko se ta za Evropo nahaja pod mejo 30.000 dolarjev na prebivalca.
Rad bi poudaril še neko pomembno stvar. Ko razmišljamo o ekonomskih reformah in o politikah, ki bi jih vlade naj uveljavile, je pomembno razumeti, da ima vsak posameznik med nami v gospodarstvu dve vlogi. Mi smo proizvajalci in smo tudi potrošniki. V našem političnem dialogu se najpogosteje slišijo glasovi, ki jih govorijo ljudje kot proizvajalci. Seveda pa se koristi ekonomskih reform za posameznika najpogosteje kažejo v njegovi vlogi potrošnika, tj. preko večje ponudbe dobrin, višjih dohodkov, s katerimi si ljudje kupujejo dobrine, boljše kakovosti dobrin in storitev, ki jih uporabljajo ljudje. Torej, v kolikor uspete prisiliti sebe in politične vodje, da začnejo razmišljati tudi o tem, kaj se v gospodarstvu dogaja s potrošniki, boste pri njih mnogo lažje našli razumevanje za vpeljavo ekonomske svobode, kakor pa v primeru, ko je razprava osredotočena izključno na to, kaj se dogaja z ljudmi kot zaposlenimi. Kajti mi vsi smo oboje.


Koliko generacij je potrebnih za prehod v svobodno družbo
Prehod iz nesvobodne družbe v svobodno družbo je odvisen od kulturnega konteksta posamezne države. Mislim, da ne moremo imeti nekega splošnega pravila in mislim da je pravilno, če se pogovarjamo o generacijah. Za ljudi je zelo težko. Zelo simpatiziram z državami, kot je recimo Slovenija, kjer ste imeli generacije, ki so rasle v popolnoma drugačnem ekonomskem sistemu in so se sedaj prisiljeni prilagoditi nečemu, kar se jim v mnogih pogledih zdi popolnoma tuje. Mislim, da je to ena večjih težav, slikajo pa se v nekaterih političnih težavah, ki ste jih imeli, ko ste govorili o ekonomskih temah. Strinjam se, da so potrebne generacije. Vendar na drugi strani pa se lahko koristi od sprememb pokažejo zelo hitro, seveda če pride do reform. Ugotovili boste, da ekonomska svoboda v družbo prinaša temelje, medtem pa se koristi in dohodki na prebivalca lahko zgodijo zelo hitro in zelo zagotovo, tako da je mnogo strahov, s katerimi se ljudje zoperstavijo spremembam, lahko odpravljenih.
Kar se tiče vprašanja ekonomske svobode, se je treba zavedati, da ne bo izgledala povsem enako v Sloveniji, kakor izgleda v ZDA, Franciji, Hong Kongu ali kje drugje. To bo slovenska različica ekonomske svobode, ki bo povsem unikatna znotraj evropske družbe, skladna s slovenskim kulturnim kontekstom, zgodovino, slovensko pozicijo v okolju in slovenskim družbenim razvojem. Dobra stvar pri tem je, da ne vemo za nobeno državo na svetu, kjer spodbujanje za več ekonomske svobode ne bi privedlo do večjega ekonomskega napredka za ljudi. To je dokaj gotova stava.

Kulturne razlike kot dejavnik ekonomske svobode
Videli smo, da lahko ekonomska svoboda deluje v kateremkoli kulturnem kontekstu. Nekatere države, ki so letos po ekonomski svobodi najbolj napredovale, dejansko prihajajo iz arabskega in bližnjevzhodnega območja. Nenazadnje je Egipt naredil največji letošnji napredek v ekonomski svobodi med vsemi državami.
Ko se pogovarjamo o kulturi, se moramo zavedati, da smo vsi neka kombinacija. Vsi smo ekonomski ljudje, smo politični ljudje in kulturni ljudje. Tudi ne verjamem v to, da znotraj ene družbe obstaja samo ena kultura. Tudi Slovenija nima samo ene kulture. Vsak med nami tukaj v tej sobi je sestavljena celota kombinacije mnogih različnih kulturnih dejavnikov. Nekateri ste ene vere, drugi druge; lahko imate različno etnično ozadje; hodili ste na različne šole in bili izobraženi in vzgojeni na različne načine; kot osebe imate različne sposobnosti in spretnosti. Vse te lastnosti izgrajujejo kulturno podstat tega, kdo ste kot prosvetna oseba.
Zamisel svobode, bodisi se pogovarjamo o ekonomski svobodi, politični svobodi ali celo o osnovnem principu spoštovanja človekovih pravic, je, da se pogovarjamo o ljudeh kot o individualistih, raje kot o družbah kot celotah. Če se vprašam, ali bi se Turčija lahko uspešno vključila v Evropsko unijo? Ja, seveda bi se lahko. Če se vprašam, ali bo pri tem prihajalo do težav in nesoglasij? Ja, prepričan sem, da bo prišlo do nekaterih prilagajanj. Prilagajanja smo lahko videli tudi v primeru slovenskega vključevanja v Evropsko unijo. In celo pri prvotnih začetkih nastajanja Evropske unije med prvotnimi državami je prihajalo do nesoglasij. Vem za težave in nesoglasja med Francijo in Veliko Britanijo, ki se tudi danes še niso polegla in se bodo nadaljevala tudi v prihodnje.To seveda ne pomeni, da ne moreš delati skupaj in opredeliti skupnih ciljev in skupnih ukrepov med različnimi kulturami, ki bi jih vsi upoštevali. V sistemu Združenih narodov smo imeli univerzalno deklaracijo človekovih pravic, ki so jo podpisale vse države. Vključno z muslimanskimi državami Bližnjega Vzhoda. In če pogledate, o čem govori deklaracija in nekatere dejanske prakse, lahko vidite nekatera protislovja, kar pa seveda ne pomeni, da je deklaracija obtičala na tej poziciji. Države se razvijajo in kulture se neprestano razvijajo v vsaki družbi. V tem smislu sem optimist, kar se tiče vključevanja Turčije v Evropsko unijo.

Terry Miller

objavljeno v Tribunalu, 21. februarja 2008