Minimalna plača, maksimalno trpljenje

Mi pastorji pogosto pripovedujemo prispodobo o delavcih v vinogradih. Lastnik zemlje potrebuje delavce, zaradi česar jim ponudi pogoje za trgatev za dan. Morala tega je zanimiva in očarljiva, zadeva pa lastnika, pogodbo, zavidanje in druge stvari.
Toda na tem mestu me morala ne zanima. Zamislimo si, da bi obstajal urad, ki bi nadziral določanje vseh plač in bi zagotavljal, da nobena ne bi padla pod točno določen minimum.
Kaj bi naredil lastnik vinogradov? Če bi bil ta minimum nastavljen zelo nizko, to ne bi utegnilo povzročiti nobenih sprememb. Če pa bi bil previsok, potem bi bil odziv jasen: zaposlil bi manjše število delavcev. Morala takšne zgodbe bi se verjetno razvila drugače!
Toda danes ravno ne razmišljamo, ko dovolimo državi sprejemanje odločitev, ki so jih v preteklosti sprejemali lastniki in delavci. To prinaša močne posledice, ki nas zadevajo na mnoge načine.
Vrednost minimalne plače narašča v realnih zneskih, to je popravljeno za inflacijo, toda v splošnem se je realno znižala od rekordnih vrednosti v letu 1968, ko je presegala 9 dolarjev, izraženo v današnji vrednosti. Stopnja brezposelnosti je bila 6 odstotkov in skozi sedemdeseta je vseskozi naraščala.
Danes je zakonska vrednost minimalne plače nizka glede na povojne standarde. Dejansko smo ravno zaključili najdaljše obdobje, ko se velikost minimalne plače ni dvignila. In kaj se dogaja s stopnjo brezposelnosti? Z vrednostjo 4 odstotkov je čvrsto na najnižji stopnji (mnogi ekonomisti bi takšno stanje poimenovali kot polno zaposlenost).
Ali opazite povezavo? Z manj diktiranja je več ljudi zaposlenih. To je spodnji prag. In kaj naredi minimalna plača, je nič več in nič manj kot to, da kaznuje vse tiste zaposlene, ki bi se želeli zaposliti za plačilo, ki ne dosega postavljene meje.
S tem torej odvzame možnost in uniči niz priložnosti, še posebej za tiste, ki so najmanj zmožni, da ponudijo svoje sposobnosti po visokih cenah. Ne glede, ali zagovarjate ali nasprotujete višjim minimalnim mejam, te pomembne realnosti ne morete zanikati.
Toda, ta velika slika je lahko nekoliko zavajajoča. Zatorej poglejmo na ta problem z vidika starša invalidnega otroka, ki se je skozi vso šolo prebijal in ima odprtih malo priložnosti. Dekle dopolni 16 let in dobi priložnost za delo, kar je za mlado osebo čudovit vir življenja in vitalnosti. Družbi lahko nekaj prispeva in se iz procesa mnogo nauči. Pojavi se občutek, da jo drugi cenijo.
Njeno delo vsaj v začetku gotovo ne bo enako prejemkom. Pa vendar obstaja delodajalec, ki tej punci želi pomagati. Zaposli jo za 5,85 dolarjev, za plačo, ki sicer pritiska na poslovanje, vendar je še znosna. Kaj bi se zgodilo, če bi se višina minimalne plače dvignila na 6 oziroma 7 dolarjev? Na neki točki takšna plača postane nevzdržna. Do te točke je šef še lahko bil usmiljen, sedaj pa bo zelo verjetno izgubila zaposlitev, in sicer bo to neposredna posledica poskusa Kongresa [države op. p.], da naredi nekaj dobrega.
Preden morda pomislite, da je odgovor preprost (treba je zgolj prisiliti delodajalca, da to plača), se spomnite, da nič na tem svetu ni zastonj. Kar se na eni strani subvencionira, se na drugi odvzame. Torej zahteve, da morajo delodajalci plačati več, gredo na račun drugih. To povečuje nejevoljo in rodi nezadovoljstvo. To bi se recimo lahko odrazilo na stroških opreme, kar škoduje poslovanju in ni nikomur v dolgoročnem interesu.
Ali sem si primer izmislil? Ne. Gre za dejanski primer, ki ga osebno poznam, ki pa še zdaleč ni edini. Z vsakim povišanjem minimalne plače imamo žrtve. In te žrtve so ljudje, ki so najbolj na robu družbe, torej ljudje brez delovnih izkušenj, mladi, vsi ti, ki so diskriminirani.
Torej, drži, da ostajajo empirične analize, ki znižujejo vzročno-posledično povezavo med povišanjem minimalne plače in povečanjem brezposelnosti. Prav tako drži, da podatki tej povezavi vedno ne pritrjujejo. In razlog za to je, da makroekonomski podatki niso zmeraj povsem jasni in čisti. Kar moramo storiti, je uporabiti logiko in našo glavo ter razmisliti o tem vprašanju.
Zmeraj, ko dvignemo spodnjo mejo cene, se pojavi tendenca k presežku izdelkov, ki ga drugače ne bi bilo. Kadarkoli dvignemo spodnjo mejo plačam, se pojavi tendenca po presežku zaposlenih, ki bi drugače lahko bili zaposleni. Včasih je ta učinek lahko majhen, tako kot bo gotovo majhen tokrat, ko je minilo precej časa od zadnjega dviga minimalne plače. Vendar ne zaslepimo se: na nivoju podjetij so posledice realne in tragične.
Zakaj bi si kdorkoli prizadeval za takšno politiko? Ena razlaga je gotovo ta, da gre za veliko ekonomske ignorance. Naslednja razlaga je manj prijetna. Sindikati ne marajo konkurence, posebej ne s strani neizkušenih, nizko plačanih zaposlenih. Sindikalisti verjamejo, da jim ti ljudje znižujejo plače. Zavzemanje za višje minimalne plače je torej zgolj sredstvo za preprečevanje zaposlovanja določenih slojev ljudi. Če slučajno dvomite, potem se spomnite, da so sindikalisti najbolj vneti privrženci minimalnih plač. Niti eden sindikalist ne dela niti blizu minimalne plače. Imate vi morda boljšo razlago?Lepota nenasilnega načina dogovarjanja o osebnih dohodkih je v tem, da temeljijo na dogovoru med ljudmi, na sodelovanju in prostovoljni privolitvi. To je humanitaren način zviševanja plač. Vključitev moči države v ta odnos povzroča trenja, izločanje in nepredvidljive probleme, kot je na primer izločitev nekaterih najbolj ranljivih ljudi v družbi.

Oče Sirico

z dovoljenjem Acton Institute, objavljeno v Teibunalu, 21. februarja 2008