Dogodivščine Jonathana Gullibla

Na Bazarju vlad

Jonathan je razočaran mirno ležal. Naenkrat se je pojavil Miško, ki je po sprehajališču raziskoval kante za smeti. Zavohal je kruh, ki ga je imel Jonathan spravljenega v svojih žepih. Hrup z drugega konca sprehajališča ga je odgnal nazaj med zaboje s smetmi.
Jonathanu se je lenobno približevala velika rjava krava. »Muuu,« je ob tem mukala. Na vratu je imela zvonec, ki je ob njenem premikanju narahlo donel. Naenkrat se je na koncu sprehajališča pojavila še ena, ki ji je sledil robat starejši možakar s palico v roki. »Pridi nazaj ti neumno govedo,« je godrnjal pastir.
Jonathan se je zvijal in s komolcem dregnil ob bližnjo škatlo. Stari možakar je zastrmel v temo: »Kdo je tam?« Ko je zagledal nemočnega, zvezanega Jonathana, je nemudoma pohitel k njemu in mu sprostil usta.
Jonathan je začutil olajšanje. »Oropali so me. Odvežite me!« Stari mož je iz žepa potegnil nož in prerezal vrv. »Hvala,« je med otiranjem oteklih zapestij dejal Jonathan. Možakarju je vneto razložil, kaj se mu je ravnokar zgodilo.
»Da, da« je odvrnil robati mož in ob tem zmajal z glavo. »Danes moraš resnično paziti na vsakogar. Če mi ne bi dejali, da bom dobil državno pomoč, sploh nikoli ne bi prišel sem v mesto.«
»Ali mislite, da mi bo država povrnila izgubljeni denar?« je vprašal Jonathan.
»Malo verjetno. Mogoče boš na Bazarju vlad imel več sreče, kot sem je bil deležen jaz,« je odvrnil stari pastir. Možak je nosil groba oblačila nepravih oblik in surove škornje, na obrazu pa je imel vsaj toliko gub kot jih imajo suhe slive. Jonathan je bil spričo njegovega mirnega karakterja in neposredne govorice pomirjen.
»Kaj je to Bazar vlad? Je to morda prostor, kjer se prodajajo goveda?« je vprašal Jonathan.
Stari možak se je namrščil in pogledoval svoji umirjeni živali. »Ravno to sem prišel ugotoviti,« je odvrnil. »Dejansko gre za neke vrste predstavo raznolikosti. Stavba je bolj bleščeča od banke in večja od vsega, kar sem kadarkoli sploh videl. Znotraj možje ponujajo vse mogoče vrste vlad za reševanje človeških zadev.«
»Oh,« je rekel Jonathan, »kakšne vrste vlad pa prodajajo?«
Pastir se je popraskal po od sonca opečenem vratu in dejal: »Tam je bi nek dečko, ki je sam sebe imenoval "socialist". Dejal mi je, da bi mi njegova oblika vlade eno kravo vzela in jo dala mojemu sosedu. Meni za tega soseda ni preveč mar. Sploh pa pri tem, če temu sosedu v primeru resnične nuje želim dati kakšno kravo, ne potrebujem prav nikakršne pomoči.
No, potem je bil tam nek "komunist", takšen v svetlo rdeči majici. Svojo stojnico je imel takoj za prvim prodajalcem. Prav po prijateljsko mi je govoril, kako mu je mar zame, se na veliko smejal in mi nenehno stiskal roko. Precej dober se mi je zdel, dokler ni dejal, da bi mi njegova vlada vzela obe kravi. To bi bilo v redu, mi je govoril, saj bi vse krave pripadale vsem enako, mleko pa bi mi odobril, če bi on ocenil, da ga potrebujem. Nato je vztrajal, da zapojem pesem njegove stranke.«
»Neka pesem mora vedno biti!« je vzkliknil Jonathan.
»Z njim si nisem imel več kaj početi. Ugotovil sem, da bi večino smetane pobral predvsem zase. Nato sem se sprehodil čez veliko dvorano in srečal povsem v črno oblečenega "fašista". Bil je videti, kot da se odpravlja na pogreb.« Za trenutek je obstal, da bi eno izmed krav odgnal stran od odvratnega kupa odpadkov.
»Ta fašist je ravno tako imel pripravljen sladek govor z mnogo idejami, podobno predrznih kot sta jih imela prejšnja dva. Rekel je, da bi mi njegova vlada odvzela obe kravi in mi del mleka nato prodala. Na tole sem mu odvrnil: "Kaj? Da bi plačal za mleko lastnih krav?!" Nato mi je zagrozil, da me bo ustrelil, če na licu mesta ne salutiram njegovi zastavi.«
»Vau!« je dejal Jonathan. »Stavim, da ste jo hitro popihali stran.«
»Preden sem sploh utegnil premakniti nogo, se mi je plazeče približal "progresiven" dečko in mi začel ponujati posel. Dejal mi je, da bi mi njegova vlada plačala za to, da bi eno kravo ustrelil in s tem znižal ponudbo mleka. Drugo kravo bi vzela vlada, nekaj mleka zlila stran, preostalega pa mi odkupila po precej ugodni ceni. Ja kdo pa bi bil toliko neumen in kaj takšnega naredil?«
»To resnično zveni čudno,« je med odkimavanjem dejal Jonathan. »Ste izbrali katero izmed teh vlad?«
»Pri tvojem življenju ne, sinko,« mu je razložil stari pastir. »Kdo pa jih sploh potrebuje? Namesto tega, da bi njim dovolil urejati moje lastne zadeve, sem se odločil, da bom svoji kravi odpeljal na trg in eno izmed njiju zamenjal za bika.«

Ken Schoolland

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008