Tribunalovo oko

35 milijonov proračunskega presežka

Leta 2004 je Robert J. Barro, profesor ekonomije s prestižne univerze Harvard, v BusinessWeeku objavil komentar z naslovom: It's Spending, Stupid, not the Deficit, v katerem je pokazal, da javnofinančni primanjkljaj dejansko ni tako pomemben, kot bi si nemara mislili na prvi pogled in da je od njega bistveno pomembnejša raven državne potrošnje. Čemu je to tako? Preprosto, saj predstavlja proračunski primanjkljaj le sedanjo vrednost v prihodnosti pobranih davkov. Raven državne potrošnje se namreč v veliki večini financira z davki in drugimi obveznimi dajatvami, zaradi česar bo današnja povečana potrošnja države pomenila njeno zmanjšanje v prihodnosti, saj se bo del pobranih davkov moral nameniti poplačilu starih dolgov.
Poglejmo poenostavljen primer, ki nazorno prikazuje opisan mehanizem. Recimo, da financira država del svoje potrošnje z izdajo državnih obveznic, kar je sicer običajna praksa. Če vemo, da je obveznica dolžniški vrednostni papir, ki njenega izdajatelja (v našem primeru država) zavezuje, da poleg glavnice izplača imetniku take obveznice še obresti, potem dokaj preprosto vidimo, da bo ob njeni zapadlosti del takrat pobranih davkov morala nameniti za poplačilo teh obveznosti, ki bodo seveda višje od sposojenega zneska. Če se ponovno vrnemo na primer. Če si država na tak način izposodi 1 milijardo evrov (predpostavimo, da je obveznica prodana po nominalni vrednosti) po 4-odstotni obrestni meri, kot je to lani naredila slovenska vlada, to pomeni, da bo celotni strošek znašal 1 milijardo in 40 milijonov evrov, torej bistveno več od izposojene milijarde, kar se bo seveda poravnalo iz prihodnje pobranih davkov. Pri tem pa niti nismo upoštevali stroškov izdaje takšnega papirja, ki njegovo končno ceno bistveno povečajo.
Ob zadnjih potezah vlade se je pri nas ponovno razvnela debata o pomenu javnih financ. In to je dobro. Ni pa dobro, da se je ustvarilo prepričanje, da se kakovostno delo ministra za finance in celotne vlade meri po tem, kakšen javnofinančni primanjkljaj bodo pustili za sabo. Po tem kriteriju je načeloma zelo preprosto zadostiti tem merilom uspešnosti politike. Moč prisile in sankcioniranja državi zmeraj omogočata, da si za svoje potrebe zagotovi dodatna sredstva, bodisi z zadolževanjem bodisi z višjimi davki. To pa je škodljivo, še posebej za blaginjo države.
Na obdavčitev kot prisilen odvzem dela dohodka ljudi lahko gledamo tako z vidika individualne in ekonomske svobode kot tudi z vidika ekonomske učinkovitosti. Dobro je znano, da obdavčitev vpliva na neučinkovito razporeditev proizvodnih dejavnikov v gospodarstvu, kar znižuje gospodarsko rast. Ekonomist Dani Rodrik z univerze Harvard celo verjame, da so nekatere države uspešnejše ravno zaradi učinkovitejšega javnega sektorja.
Davki pa tudi bistveno vplivajo na vedenje posameznikov. V tej igri države proti posameznikom pa so slednji v bistveni prednosti, kar se kaže v možnost izbire, da sami določijo obliko, v kateri bodo prejemali denarna sredstva, predvsem pa v možnosti izbire, da se preprosto preselijo v drugo državo. Ljudje smo pač racionalni, danes pa obstaja kopica držav z ugodnimi davčnimi sistemi. Kot na primer Kajmanski otoki, ki so se razvili v enega najpomembnejših finančnih centrov na svetu. Visoke davčne stopnje namreč pomenijo manj denarja za ljudi, kot tudi manj denarja za podjetja oziroma manj za investicije, zaradi česar študije obdavčitev kapitala pa povsem odsvetujejo.
Sicer pa je ob najavi presežka proračuna treba upoštevati tudi prodajo dela NKBM, znesek katere se je prelil neposredno v državni proračun, kar je primanjkljaj tako rekoč čez noč spremenilo v presežek. Tako lahko sklenemo, da so se današnje oblasti iz preteklosti naučile, da ni smiselno vzdrževati visokih proračunskih primanjkljajev, ki bi se financirali s tiskanjem novega denarja, saj to gotovo privede do inflacije. Manj uspešne pa so bile pri anticipiranju tega, kar med drugim opozarja tudi ekonomist Barro, in sicer da je bistveno pomembnejša od primanjkljaja celotna javna potrošnja.

Matej Steinbacher

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008