Dogodivščine Jonathana Gullibla

Najstarejša obrt na svetu

Jonathana je zgodba starega pastirja zbegala. Bazar vlad je zvenel privlačno in odločil se je, da bo odšel tja in preveril, če mu bo morda katera izmed vlad pomagala povrniti njegov izgubljeni denar.
»Ne moreš ga zgrešiti,« mu je med pripravljanjem obeh krav za odhod dejal stari pastir. »Nahaja se v Palači, ki je največja stvar na trgu. Zate je glavni portal, ki je z obeh strani obdan z ogromnima oknoma. Pred desnim ljudje čakajo za plačevanje davkov, pred levim pa za pridobivanje denarja davkoplačevalcev.«
»Zlahka uganem, katera vrsta je bolj popularna,« se je pošalil Jonathan.
»To pa gotovo. Vsak mesec se ena nekoliko skrajša, druga pa nekoliko podaljša.« Možak je utrdil zanki ter pričvrstil vlečni vrvi. »Sčasoma bo izginila in druga z njo.«
K sreči so praktično vse poti vodile do mestnega trga. Na trgu je stala veličastna palača. Nad ogromnim vhodom je bil iz kamna izklesan napis: PALAČA GUVERNERJEV. Jonathanu je bil vseskozi tik za petami Miško z vzravnanim repom. Sledil mu je vse do širokih stopnic, ki so vodile v stavbo. Tukaj se je maček nekoliko nagrbančil, kar mu je naježilo dlako, in obstal.
Jonathan je stekel po stopnicah navzgor in se ustavil pred mogočnim vhodom. Pred njim se je razgrnila mračna dvorana s tako visokimi stenami, da svetloba, ki je prihajala iz svetilk, ni bila dovolj močna za osvetlitev celotnega prostora. Bilo je tako, kot mu je opisal stari kmetovalec, saj so prostor zapolnjevale v ravni vrsti postavljene stojnice, vsaka s svojimi simboli in zastavami. Prebrisano so pred stojnicami nagovarjali mimoidoče in jih silili z letaki.
Povsem na drugem koncu dvorane so bila veličastna bronasta vrata, ki so bila z obeh strani obdana z visokima marmornatima spomenikoma in rebrastimi stebriči. Nemudoma se je odpravil tja čez in ob tem upal, da ga prodajalci vlad ne bi opazili. Niti dveh korakov ni utegnil narediti, že ga je ogovorila odrasla gospa z zlatimi zapestnicami in z velikimi uhani.
»Mladi gospod, bi radi izvedeli vašo prihodnost?« ga je vprašala in se mu približala.
Nezaupljivo je pogledal v to osladno gospo, obdano s trakovi in šali živahnih barv in polno nakita. Čeprav ni imel več kaj izgubiti, je urno preveril po žepih.
Z nasilnim tonom je nadaljevala. »Imam dar napovedovanja prihodnosti. Bi radi dobili bežen pogled v jutrišnji dan, ki bi vam pomiril strahove glede vaše prihodnosti?«
»Ali resnično lahko vidite v prihodnost?« je rekel Jonathan in se ob tem kar se da vljudno odmaknil nekoliko nazaj. Globoko je dvomil v to sila predrzno gospo.
»Torej,« je z očmi polnimi samozavesti odgovorila, »preučujem znamenja in na podlagi njih sklepam, potrjujem, zatrjujem, prepričujem karkoli menim, da se bo zgodilo. Oh, da, pri mojem poklicu gotovo gre za najstarejšo obrt na svetu.«
»Vedeževalka?« je pripomnil Jonathan, ki ga je njen nastop presenetil. »Uporabljate kristalno kroglo, liste čaja …«
»Marička, ne!« je nejevoljno zasikala. »Danes sem mnogo bolj moderna. Pri delu uporabljam grafe in izračune.« Z globokim predklonom je dodala: »Ekonomist vam na uslugo.«
»Kako prepričljivo. E-kon-o-mist,« je z valjanjem te dolge besede z jezika počasi ponovil. »Se opravičujem, vendar ravno so me oropali in vam ne morem plačati.«
Videti je bila nekoliko v neprijetnem položaju in je s pogledom že začela iskati potencialne stranke naokoli.
»Prosim vas gospa, mi lahko nekaj poveste,« je moledoval Jonathan, »čeprav nimam ničesar, s čimer bi vam lahko plačal?«
»No, torej?« je preiskujoče dejala.
»Kdaj se ljudje ponavadi obrnejo na vas?«
Pogledala je naokoli, da bi se prepričala, če ju kdo posluša. Nato je zašepetala: »Če že ne morete plačati. Zaupam vam tole majhno skrivnost. Stranke pridejo vedno takrat, ko začutijo, da potrebujejo občutek varnosti glede njihove prihodnosti. Takrat, ko so napovedi svetle oziroma mračne – posebej, ko so mračne – se ljudje v hipu, ko se lahko z vsemi štirimi oprimejo napovedi nekoga tretjega, takoj počutijo bolje.«
»Kdo pa plačuje za te vaše napovedi?« jo je vprašal Jonathan.
»Moj najboljši kupec je Svet Guvernerjev,« je ponosno odvrnila. »Guvernerji me zelo dobro plačujejo – z denarjem drugih ljudi, se razume. Moje napovedi nato uporabljajo v svojih govorih, kjer upravičujejo jemanje dodatnega denarja s tem, da se je treba pripraviti na temno prihodnost. Za vse nas to deluje zelo dobro.«
»To pa je odgovornost,« je rekel Jonathan. »Kako natančne pa so vaše napovedi?«
»Presenečeni bi bili nad tem, kako malo ljudi me to vpraša,« se je zahihitala ekonomistka. Nekoliko je postala in ga pazljivo pogledala v oči. »Če sem popolnoma iskrena, že s preprostim metom kovanca bi lahko dobil boljšo napoved od moje. Kovanec lahko z veliko lahkoto meče vsak, vendar to nikomur ne prinaša koristi. To ne more osrečiti nesrečnih ljudi, jaz ne bi bila bogata in Guvernerji ne bi bili tako močni. Torej, kot vidite, je za srečo vseh nas zelo pomembno, če sem ravno jaz tista, ki pričaram zapleteno in prepričljivo napoved, kajti drugače bo to za Guvernerje pač naredil nekdo drug.«
»Hmm,« je pomislil Jonathan. »Da, to pa v resnici je najstarejša obrt na svetu.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 24. januarja 2008