Ekonomska svoboda v Sloveniji

Ekonomska svoboda izhaja iz osnovnega koncepta življenja, ki je v tem, da ljudje zasledujemo svoj lasten interes in da v danem trenutku izberemo tisto možnost, ki nam na podlagi informacij, ki jih imamo na voljo, prinaša zadovoljiv rezultat, torej zadovoljivo stopnjo zadovoljstva. In najboljšo odločitev bomo sprejeli, če nas pri sprejemanju lastnih ekonomskih odločitev nihče, vsaj nepovabljen, ne bo oviral. Oppenheimer loči denimo dva temeljna in med seboj v svojem bistvu izključujoča si načina za zadovoljevanje lastnih potreb in lastnega zadovoljstva: ekonomski način in politični način. Ekonomski način pomeni prostovoljno izmenjavo dosežkov lastnih naporov z dosežki naporov drugih ljudi, političen način zadovoljevanja lastnih potreb pa pomeni odvzemanje in prilaščanje rezultatov naporov drugih ljudi s pomočjo obdavčevanja in omejevanja.
Osnova vsakega gospodarskega napredka je torej možnost svobodnega odločanja o lastnih ekonomskih vprašanjih brez prisilnega jemanja, torej ekonomska svoboda. Slednjo merimo na različne načine. Pri tem so se kot najbolj ustrezni izkazali indeksi ekonomske svobode oziroma svobodnega podjetništva, kot denimo: Index of Economic Freedom (Heritage Foundation in Wall Street Journal), Economic Freedom of the World Index (Fraser Institute), Doing Business (Svetovna banka), World Competitiveness Scoreboard (Mednarodni denarni sklad).
Indeksom je skupno to, da v svojem jedru izhajajo iz podmene o neoviranem ustvarjanju ljudi. Ekonomija namreč ni nekaj abstraktnega, to smo ljudje, vsak s svojimi lastnostmi, vsak s svojim okusom, vsak s svojim pogledom na stvari okoli sebe, vsak s svojim znanjem in sposobnostmi, ki jih dnevno uporabljamo za zadovoljevanje lastnih potreb ter vsak s svojo motivacijo in pripravljenostjo po ustvarjanju. Praksa najrazvitejših držav kaže, da so ljudje najboljših odločitev sposobni takrat, ko so svobodni. Rezultat je družba osebno visoko odgovornih ljudi. Po drugi strani so ekonomsko nesvobodne države hkrati tudi najbolj skorumpirane, ljudje tam pa praviloma živijo v pomanjkanju.
Temeljni pokazatelji stopnje ekonomske svobode v posamezni državi so: višina državne potrošnje in z njo povezanih davkov, možnost hitrega odpiranja podjetij, svoboda na trgu dela, stopnja zaščite lastninskih pravic v najširšem pomenu besede, nizka inflacija, obstoj korupcije v gospodarstvu, delež državne lastnine v podjetjih, možnost svobodnega trgovanja, možnost svobodnega investiranja ipd. Vse te kriterije združuje definicija kanadskega Fraser Instituta, ki kot ključne elemente ekonomske svobode navaja možnost svobodne izbire, svobodno sodelovanje na tržnih osnovah, možnost prostega vstopanja na trg in tekmovanja na trgu ter zaščito ljudi in njihove lastnine pred nasiljem tretjih oseb. Oziroma, "ekonomska svoboda je ključ za dosego okolja, ki omogoča razcvet nevidnega kroga podjetništva, kreacije in trajnostnega ekonomskega napredka," kot so zapisali avtorji pred kratkim objavljenega Indeksa ekonomske svobode 2008 iz Heritage Foundationa in Wall Street Journala.
In kako je z možnostjo ekonomskega udejstvovanja v Sloveniji? Ocena stanja glede na različne dejavnike ekonomske svobode, ki jih merijo zgoraj našteti indeksi, praviloma uvršča Slovenijo med manj svobodne oziroma celo med nesvobodne države. V praksi to pomeni visoko potrošnjo države in visoke davke; veliko število dovoljenj, ki jih podjetniki potrebujejo za opravljanje podjetniških aktivnosti; omejujočo delovno-pravno zakonodajo; visok delež državne lastnine v podjetjih; nespoštovanje lastninskih pravic; neučinkovitost sodišč; korupcijo; negativen odnos do domačih in tujih investitorjev ipd. V Sloveniji so trenutno posebej kritična štiri področja ekonomske svobode: visok obseg državne potrošnje, omejujoč trg dela, nespoštovanje lastninskih pravic in poslabšanje monetarne stabilnosti [visoka inflacija v indeksu ekonomske svobode za leto 2008 še ni bila zajeta].
Na kratko. Obseg politične delitve ustvarjene vrednosti v letu 2007 je znašal okoli 46 odstotkov vsega, kar so ljudje v podjetjih ustvarili, kar je šokanten podatek in posilstvo nad kreativnim ustvarjanjem. Prvi nujen korak k večji ekonomski svobodi je torej kar se da hitro znižanje obsega države. Tukaj je pomembno znižanje stroškov iz naslova zaposlenih v javnem sektorju, znižanje javnih naročil, izvedba pokojninske reforme v smeri popolnega sistema zasebnih pokojninskih računov z delavci-kapitalisti, izvedba reforme zdravstvenega sistema v smeri odprave ovir za svobodno izbiro v zdravstvu in reforma šolstva prav tako v smeri odprave ovir za svobodno ponujanje izobraževalnih storitev.
Zelo potreben sprememb je tudi močno reguliran trg dela, kjer nas mednarodne primerjave redno uvrščajo na rep razpredelnice. Po najnovejši objavi razvrstitve 178 držav glede na možnosti opravljanja podjetništva, Doing Business 2008, je Slovenija na področju zaposlovanja zasedla 166. mesto, po najnovejšem Indeksu ekonomske svobode pa je naš trg dela manj kot 50 odstotno svoboden. Težava je v tem, ker so v Sloveniji zaposleni močno zaščiteni, zaradi česar ni dinamike kreiranja novih delovnih mest. V domeno zaščite zaposlenih sodijo visoke odškodnine za primer odpustitve, visoka obdavčitev dela, obvezno plačilo prevoznih stroškov, relativno visoka zakonsko predpisana minimalna plača in vsi podobni ukrepi, ki ne izhajajo iz storilnosti in marljivosti na delovnem mestu. Visoka zaščita zaposlenih gre na račun brezposelnih, ki zaradi tega še težje dobijo zaposlitev.
Če zaradi nenehnega tehnološkega napredka predpostavimo, da je vsako novo delovno mesto po definiciji bolj produktivno in lažje od prejšnjega, to pomeni, da ostajamo na starih ravneh produktivnosti in s starimi strukturami zaposlitve. To se lepo kaže predvsem v predelovalni industriji, kot sta denimo usnjarska oziroma tekstilna.
Dodaten razlog, zakaj je v Sloveniji stanje na trgu dela zelo slabo in močno nadzorovano, je centralno urejanje delovnih razmerij preko ekonomsko-socialnega sveta. Kolektivne pogodbe, ki jih sklepajo v tem svetu, veljajo za praktično 99 odstotkov vseh zaposlenih, čeprav jih je v sindikate včlanjenih samo nekaj več kot 30 odstotkov. Takšna ureditev daje visoko moč sindikatom, ki jo ti v največji meri izkoriščajo za izsiljevanja.
Rešitve? Sindikate bi bilo treba postaviti na trg, se pravi, da bi se vsak zaposleni sam odločil, kdo ga sme zastopati pri neposrednih pogajanjih z njegovim delodajalcem. Odpraviti bi bilo treba tudi vse privilegije, ki ne izhajajo iz marljivosti na delovnem mestu, odločitev o plači pa prepustiti dogovoru med zaposlenim oziroma njegovim neposrednim predstavnikom in delodajalcem. Ter znižati obdavčitev dela.
Problem našega trga dela je v veliki meri posledica našega načina razmišljanja in je dete prejšnjega sistema, v katerem je zaposlitev bila pravica vsakogar. To je seveda napačen pogled, saj je delo lahko samo privilegij in nekaj, za kar bi se bilo treba vedno znova truditi. Pravica do zaposlitve ne more nikomur pripadati kar tako, z rojstvom. Z rojstvom nam pripada edino svoboda odločanja o tem, kaj bomo s svojim znanjem in spretnostmi počeli, ne pa to, da nam mora nekdo drug priskrbeti zaposlitev. Odločitev o zaposlitvi bi morala biti izključna stvar tistega, ki delo potrebuje in tistega, ki bi to delo želel opraviti. In naloga države pri tem bi morala biti, da njun dogovor učinkovito zaščiti in razrešuje morebitne spore glede njegovega izvajanja.
Tretje kritično področje je zaščita lastninskih pravic. Tukaj ni potrebne veliko argumentacije, saj je negativen odnos Slovencev do lastninskih pravic viden na vsakem koraku in veje iz praktično vsakega pogovora o lastništvu podjetij pri nas, še posebej takrat, ko gre za tuje investitorje. Eden največjih poznavalcev pomena zasebne lastnine za svobodo ljudi, Richard Pipes s Harvardske univerze, pravi, da je zasebna lastnina inštrument omejevanja moči države in je omogočila razcvet demokratičnih inštitucij in razvoj zahodnega sveta. Nujna je ne samo za ekonomski razvoj, temveč tudi za obstoj človekovih svoboščin in demokracije kot takšne. Država, ki ne zaščiti zasebne lastnine v najširšem pomenu besede, se pravi lastnine fizičnega kapitala, lastnine intelektualnega kapitala in lastnine lastnega življenja vsem ljudem po Pipesu ne more biti svobodna.
Potreben je torej miselni preskok k temu, da je zasebna lastnina sad lastnih naporov in vloženega truda ter je osrednji način motivacije za ustvarjanje. V Sloveniji je potrebno zagotoviti učinkovito razreševanje lastninskih sporov; vsem potencialnim kupcem omogočiti kupovanje podjetij ne glede na nacionalno pripadnost in državljanstvo; občutno bi bilo treba skrajšati trajanje vpisovanja lastninske pravice v sodni register; učinkovito zaščititi intelektualno lastnino ipd. Ne samo znanje in spretnosti ter nakupovanje kapitala, tudi razpolaganje z lastnim življenjem je lastninska pravica vsakega posameznika, o kateri se ima pravico izrekati samo vsak državljan sam. Lastnina nad lastnim življenjem je zelo občutljiva tematika, ki zahteva bistveno bolj podrobno argumentacijo, ki pa jo za sedaj odlagam za v prihodnje.
In še monetarna stabilnost. Cene so vedno odraz ponudbe in povpraševanja, pa naj gre za svetovni trg nafte, žita, zlata, denarja ali pa za mestno tržnico s sadjem in zelenjavo. Logika je povsod enaka: več povpraševanja ob enaki ponudbi bo povišalo cene in obratno. In merjenje spreminjanja cen s pomočjo zajemanja cen neke vnaprej določene košarice raznovrstnih dobrin se imenuje inflacija te košarice dobrin v proučevanem obdobju. Ker imamo vsi ljudje vsak svojo košarico nakupovalnih izdelkov, imamo tudi vsak svojo lastno inflacijo. O inflaciji počez torej ne moremo govoriti, saj ima vsak posameznik svojo lastno.
Ob omenjanju sunkovitega pojava dvigovanja cen pogosto slišimo, da gre najverjetneje za kratkoročen šok povpraševanja. To je tavtologija in k razlagi vzrokov dvigovanja cen, se pravi k razlogom za inflacijo, ne prispeva ničesar. Pomembno je namreč ugotoviti, zakaj se je v določenem obdobju toliko povečalo povpraševanje po neki dobrini glede na ponudbo te iste dobrine. Če se v ekonomiji ni kaj bistvenega spremenilo, bi se moralo za enak znesek znižati povpraševanje po neki drugi dobrini in to ne bi imelo bistvenega učinka na ceno naše košarice. V gospodarstvu imamo namreč na voljo neko količino denarja za nakupe in če se denimo zaradi poljubnega dejavnika zviša cena goriva, bomo pač tega goriva nekoliko manj potrošili oziroma privarčevali na potrošnji česa tretjega, če gorivo nujno potrebujemo in če njegove potrošnje ne želimo znižati. Skupna košarica cen se ne bi smela kaj dosti spremeniti.
Problem se pojavi, ko imamo ljudje kar naenkrat na voljo več denarja za potrošnjo. Potem kljub zviševanju cen posameznim izdelkom ne rabimo spremeniti košarice, kar se seveda odrazi v dvigu cene te košarice – dobimo inflacijo. In točno to se je zgodilo v Sloveniji. Zaradi različnih razlogov je v državo prišlo ogromno novega denarja, k čemur je z milijardno izdajo obveznic na evropskem parketu močno prispevalo tudi Ministrstvo za finance. Če bi se tako načrpan denar porabil za proizvodnjo nečesa novega, boljšega, učinkovitejšega, potem tolikšnega pritiska na cene ne bi bilo oziroma bi se precej hitro zaključil, tako pa je ta denar končal v končni potrošnji zaposlenih, predvsem tistih iz gradbene industrije.
In še beseda, dve o dvigovanju cen žita in posledičnem relativnem zniževanju kupne moči ljudi iz najnižjih slojev, ki jim kruh predstavlja bistven del nakupovalne košarice. Dvigovanje cen žita je posledica znižanja ponudbe na svetovnih blagovnih borzah in ker so svetovne cene vhodni element pri določanju stroškovne cene proizvajalcem žitnih izdelkov, ki svoje cene pač zapirajo na blagovnih borzah, se je zgodila podražitev kruha, testenin in podobnih izdelkov.
Ponudba žita na svetovnih borzah se je znižala predvsem zaradi obsežnih paketov subvencioniranja proizvodnje oljne repice s tujim denarjem [davki, ki so vir subvencij, so pobrani denar drugih ljudi]. Racionalni pridelovalci žit so seveda skrčili obdelovalne površine za pridelavo žita in jih pretvorili v površine za pridelavo oljne repice, ker so ocenili, da se jim bo to v danem trenutku pač bolje izplačalo. Na svetovnih trgih je zato danes žita manj, povpraševanje raste in posledično imamo višje cene. Teoretično se bodo visoke cene žita obdržale vse dokler donos od pridelave žita ne bo presegel donosa od pridelave oljne repice. Kakorkoli, v vsakem primeru drži, da so za podražitve žita v veliki meri krivi politiki s svojimi idejami o oskrbi z biološkim gorivom na osnovi oljne repice.S tem primerom se je ponovno potrdilo, da so državne rešitve problemov vsaj tako slabe, kot so problemi sami, če se obrnem k Miltonu Friedmanu, enemu največjih ekonomistov vseh časov. In to velja za popolnoma vsa področja gospodarstva, ki so izven dometa edine naravne naloge države – zaščite osebne in ekonomske svobode državljanom. Za vse ostalo, tudi za ljudi iz najrevnejših slojev, poskrbimo nato ljudje sami.

objavljeno v Tribunalu, 24. januarja 2008