Poti do več svobode / predgovor h knjigi

Keith Miles je v Sloveniji želel začeti z inštitutom po zgledu angleškega The Institute of Economic Affairs, ki sta ga leta 1955, na prigovarjanje von Hayeka, da je treba s svojimi prizadevanji za več osebne svobode, podkrepljeno z intelektualno suverenim nastopom, ciljati predvsem na kreatorje javnega mnenja, ustanovila Anthony Fisher in Ralph Harris. Kmalu se je ideji pridružil še Arthur Seldon in v svetu se je začela nova era gibanja za več osebne in ekonomske svobode. IEA je najbolj zaslovel, ko je konec sedemdesetih in skozi osemdeseta v orbito porinil Margaret Thatcher.
Danes je mreža think tankov močno razpredena po vsem svetu in pod okriljem Atlas Economic Research Foundationa, ki ga je leta 1981 v ZDA ustanovil ravno Anthony Fisher, širi plemenitost laissez-faire kapitalizma in s tem brani razum, ki je po Ayn Rand osnovni koncept človeškega preživetja sploh.
Pozno v letu 2006, ko je verjetno že opustil idejo o lastnem think tanku, ki bi v Sloveniji na prepoznaven način razširjal in branil osebno svobodo in pomen individualne odgovornosti, smo na drugem koncu države začeli z načrtom širjenja libertarne misli in ustanovili Društvo za svobodno družbo, ki smo ga zasnovali kot zaščitnika ideje o minimalnem vpletanju državnih birokratov v vsakdanje ustvarjanje ljudi, z vizijo postati najvplivnejši kreator mnenja v državi. Keith Miles je v marcu 2007 sprejel povabilo v naš Svetovalni odbor in se pridružil mednarodno uveljavljenim zagovornikom osebne svobode, ki nam s svojimi nasveti pomagajo že od samega nastanka.
Knjiga, katere uvodno razmišljanje ravnokar berete, je popotovanje Keitha Milesa skozi čas. Narejena je kot časovni pregled izbranih ekonomsko-političnih komentarjev, ki jih je Keith Miles od začetka devetdesetih pa vse do danes, ko je še vedno občasni kolumnist Financ, objavil v naših medijih.
Njegova tipična značilnost je preprosta ubeseditev. V svojih razmišljanjih pokriva širok spekter tem, od klasičnih ekonomsko-političnih, kot so: nizki davki, privatizacija, svobodno podjetništvo, svobodna trgovina, konkurenca ipd., do filozofskih, obče človeških, ko opisuje karakter Slovencev, pomen ustave, profil uspešnega podjetnika ipd.
V splošnem je iz njegovega pogleda na delovanje državnega aparata vseskozi moč zaznavati pomen minimalnega vpletanja birokracije v svobodno sprejemanje odločitev državljanov. Njegovo trajektorijo razmišljanja o vlogi države in o odnosu, kot sam pravi, med birokrati in gospodarstvom, lahko ponazorimo z zmesjo laissez-faire kapitalizma, angleškega tradicionalizma in tipično slovenskega gradualizma.
Laissez-faire komponento predstavlja njegovo zavzemanje za svobodne trge, kar na več mestih pogosto eksplicitno zapiše. Po njegovem je treba podjetnike osvoboditi birokratskih spon, kar je natančno to, kar so v svojih nastopih vedno znova poudarjali veliki ekonomisti tipa von Hayek, von Mises, Friedman. Lahko torej rečemo, da se zaveda sposobnosti kreiranja svobodnega razuma, če uporabimo besede filozofinje objektivizma Ayn Rand. Laissez-faire kapitalizem je po definiciji sinonim za esenco ustvarjanja, v končni instanci esenco življenja.
Keith Miles je zagovornik politike Margaret Thatcher, ki je s pokončno držo in podkrepljena s filozofijo svobodnih trgov, ki jo je med tradicionalistične Angleže širil IEA, opravila z interesnimi skupinami ter angleškemu narodu vrnila nekaj vere v moč svobodnega razuma. In kar je morda najpomembnejše, Lady je močno znižala davke in zreducirala državno administracijo.
Njegov odmik od laissez-faire kapitalizma lahko zaznamo v odkriti vdanosti nekaterim tradicionalističnim vrednotam britanske ustavne ureditve. V prvi vrsti je treba omeniti njegovo zavzemanje za ustavno monarhijo, katero vidi kot ekonomsko-politični sistem, kjer je monarh najvišji branik vrednot v družbi in tista avtoriteta, ki predstavlja omejitev za premočno vmešavanje državnega aparata v vsakdanje življenje ljudi. V tej točki se seveda umakne iz laissez-faire smeri v t.i. konzervativno.
Keith Miles je pri svojem zavzemanju za več možnosti svobodnega ekonomskega udejstvovanja v slovenskem prostoru vseskozi bil osamljen oziroma morda celo v veliki meri nerazumljen. Še več, v našem marsičem specifičnem ekonomsko-političnem okolju, ki mu suvereno vladajo množice interesnih skupin, po dolgem in počez prežetih s politično elito, je, ob znanem slovenskem ekonomsko-političnem šovinizmu na vseh ravneh znanosti, gospodarstva, politike in medijev, čvrsto linijo laissez-faire kapitalizma praktično nemogoče ohranjati. Keith Miles je s svojimi prizadevanji za manj državne birokracije in za več ekonomske svobode trčil ob izjemno močan, v osnovi zelo nehuman, način branjenja ekonomsko-političnega vpliva posameznikov, ki ga imenujemo gradualizem.
Tančica tolikšne vneme pri zavzemanju različnih vrst interesnih skupin za gradualizem, v katero je z branjenjem osnovnih konceptov svobodnih trgov dregnil Keith Miles, skriva veliko nevarnost, ki sliši na ime korporativizem. Slednjemu se je moč uspešno postaviti po robu edino s popolnoma čistim argumentom laissez-faire kapitalizma, ki je intelektualno, moralno, racionalno in filozofsko nad vsemi ostalimi doktrinami močno superioren.
Recept za spreminjanje katerihkoli močno ukoreninjenih miselnih okvirjev zahteva dolga leta vztrajnega in intelektualno suverenega nastopanja, s čimer aktiviramo zadostno število podobno razmišljujočih. Spreminjanje zakoreninjenih miselnih okvirjev je namreč mogoče edino z zadostnim številom intelektualno suverenih in filozofsko čistih somišljenikov. V nasprotnem primeru se praviloma zgodi, da najprej na podzavestni ravni, kasneje pa na povsem odkriti ravni, postopno prevzamemo vedno večji del argumentacije, kateri smo sprva povsem racionalno in suvereno nasprotovali.
Knjiga Poti do več svobode, prijateljevi pogledi na razvoj Slovenije pomeni zelo pomemben korak h krepitvi naše zavesti o pomenu svobodnega gospodarstva in v Društvu za svobodno družbo jo bomo hranili na posebnem mestu.

Mitja Steinbacher
Matjaž Steinbacher
Matej Steinbacher

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008