Svobodometer

Spendometer z naših spletnih strani je ob koncu leta pristal pri preko 14 milijard evrov in pol prisilnega prerazdeljevanja. Ob tem me resnično skrbi ugotovitev, da v slovenskem političnem prostoru še vedno ni moč zaznati odločnega intelektualnega nastopa nosilcev vodilnih političnih funkcij oziroma njihovih svetovalcev, kjer bi na razumljiv način predstavili nujnost znižanja tega izjemno visokega in do vseh ustvarjalnih ljudi skrajno nepoštenega obsega prisilnega mešanja ustvarjenega bogastva.
V novembrskem Svobodometru sem napovedal znižanje svobode za mesec december in to se je tudi zgodilo. Povprečna ocena leta tako znaša natanko 1,5 točke. Kakorkoli, posvetimo se pregledu tistih odločitev, s katerimi so nam oblastniki v preteklem letu najbolj zaznamovali stanje ekonomske in osebne svobode.
Leto 2007 se je pričelo z evforijo ob vpeljavi skupne evropske valute evro. Vrsta uradne valute kot taka nima posebnega vpliva na stanje ekonomske svobode, saj je funkcija denarja v tem, da služi kot medij menjave, ki ima lastno vrednost kot vsako drugo blago. Za ekonomsko okolje je predvsem pomembna stabilnost količine denarja v obtoku relativno glede na obseg ustvarjene nove vrednosti. Tukaj pa nastane težava, saj po uveljavitvi evra ves uvožen in v neproduktivne namene investiran kapital v prvi vrsti pomeni pritisk na zviševanje cen. In to se v Sloveniji tudi dogaja, pritisk na cene pa je z novimi obsežnimi emisijami obveznic na mednarodnih borzah v letu 2007 dodatno okrepilo tudi Ministrstvo za finance.
V prvem Svobodometru sem kot pozitivno izpostavil paketno prodajanje državnega premoženja, ki sta ga uvedla KAD in SOD. Vendar, takoj dodajam, da je to samo en del enačbe. Za nekoliko jasnejšo in bolj korektno oceno bi bilo treba pogledati tudi to, kam oba sklada, ki sta pod zelo čvrstim nadzorom oblastnikov, denar od prodaje državnega premoženja sploh investirata. V primeru, če se le-ta v obliki nakupov raznih lastniških vrednostnih papirjev ponovno pojavlja na borzi, tudi seveda na mednarodnih, potem o umiku državnih uradnikov iz gospodarstva ne moremo govoriti. Kakršnakoli državna lastnina v podjetjih je v svobodni družbi pač nesprejemljiva, pa najsi gre za mednarodna ali domača podjetja.
SOD mora svoje premoženje večinoma prodati do izteka ročnosti svoje obveznice SOS2E [1. 6. 2016] in prav zanimivo bo spremljati, kaj bodo s tem ogromnim državnim finančnim holdingom in vzvodom realne moči delale prihodnje oblasti. Po drugi strani bo KAD najverjetneje ostal tisti center, preko katerega bodo prihodnje generacije politikov na oblasti krepile svoj vpliv v slovenskem gospodarstvu.
Kar se umikanja države iz gospodarstva tiče je leto 2007 gotovo najbolj zaznamovala prodaja 49% NKBM. Osnovna ideja o javni ponudbi [IPO-ju] banke je vsekakor pohvale vredna, saj gre za prvi tovrstni način prodajanja državno nadziranega premoženja pri nas sploh. Povrh vsega je prodajanje državnega premoženja in umikanje birokratov stran od lastništva v gospodarstvu po definiciji dobro za ekonomsko svobodo ljudi. Vendar, pri zgodbi okrog NKBM manjka odgovor na vprašanje, zakaj se celotna banka v enem kosu ni prodala na odprti dražbi med zainteresiranimi strateškimi lastniki, kjer bi se cena prosto oblikovala. S tem bi gotovo dosegli višjo ceno od 27 evrov, kolikor so za njo iztržili, ves postopek pa bi bil popolnoma pošten in transparenten, banka pa bi v hipu dobila pravega lastnika.
Politiki bodo slej ko prej rekli, da je banka NKBM tako pomembna, da kontrolni delež mora ostati v državnih rokah, ker da je to v nacionalnem interesu vseh državljanov. Če bi taiste politike ločeno vprašali, naj nam natančno povedo vsebino tega nacionalnega interesa, bi gotovo dobili zelo raznolike odgovore. Nacionalni interes je seveda skovanka, ki nima praktično nobenega pomena, saj ga po definiciji ne more imeti. Obstaja lahko namreč samo interes ljudi s konkretnimi imeni in priimki. Pri ohranjanju državne lastnine v bankah gre torej izključno za osebni interes politikov po osebnem vplivanju na sprejemanje poslovnih odločitev, pri čemer je treba posebej izpostaviti vpliv na kadrovanje.
Med majhne pozitivne premike glede ekonomske in osebne svobode bi umestil tudi simbolni padec meja ob vstopu v schengenski sistem, ki se je zgodil tik pred koncem leta. Simbolni zato, ker so meje dejansko padle že ob vstopu v EU. In tukaj se vsa zadeva bolj ali manj zaključi. V letu 2007 je namreč prevladovalo omejevanje ekonomske in osebne svobode državljanom.
V Sloveniji je stanje glede možnosti prostega ekonomskega ustvarjanja v letu 2007 bilo porazno, čemur pritrjuje tudi najnovejša študija Mednarodnega denarnega sklada [IMF] z naslovom Doing Business in Slovenia [podatki so do 1. junija 2007]. Študija Slovenijo glede učinkovitosti registracije lastnine uvršča na 99. mesto, glede uspešnosti izvajanja medsebojnih pogodb na 76. mesto in glede zapletenosti postopkov pri odpiranju podjetij na 120. mesto izmed 170 opazovanih držav. Vlada bi trenutno naj pripravljala program za odpravo vseh mogočih administrativnih postopkov glede odpiranja podjetij, vendar bo to slej ko prej nemogoče izpeljati, saj smo že v volilnem letu.
Ekonomsko svobodno okolje je tisto, kjer imajo ljudje zaščiteno možnost neoviranega sklepanja medsebojnih poslovnih dogovorov, nad čemer bdi neodvisno in učinkovito sodstvo oziroma katerikoli arbiter, s katerim se obe strani predhodno strinjata. Ekonomska svoboda v svojem bistvu pomeni neomejeno uživanje sadov svojega dela, rezultatov svojih tveganj, donosov svojih investicij, skratka vseh tistih koristi, ki izhajajo iz osebne lastnine, definirane v najširšem možnem smislu [lastnina kapitalnih dobrin, lastnina lastnega znanja, lastnina lastnega življenja]. Vsak nasilen poseg v svobodno razpolaganje z rezultati lastnih naporov in vlaganj pomeni kršenje ekonomske svobode, ki postavlja lastnino kot osrednjo človekovo pravico, katero je država ljudem dolžna zaščititi.
Negativen odnos naših oblastnikov do zasebne lastnine se je ob koncu leta preslikal v precej močno in odkrito sovraštvo, zgrajeno okrog precej močne retorike. Pri tem so naši državniki očitno pozabili, da je zaščita lastninskih pravic povsem na vrhu tega, kar bi vsaka država morala brezpogojno zaščititi, saj je najvišje na lestvici vrednot družbe svobodnih ljudi in temelj uspešnosti danes najrazvitejših držav na svetu.
Namesto branjenja lastninskih pravic je Državni zbor povsem v nasprotju z osebno lastnino kot temeljno človekovo pravico čisto ob koncu leta in zavito v ljudem všečno tančico boja proti vplivnim posameznikom [imenujejo jih tajkuni], sprejel omejujoče spremembe Zakona o bančništvu in Zakona o prevzemih. S prvimi so poslanci bankam prepovedali, da določene oblike premoženja vzamejo kot kritje za posojanje njihovih lastnih finančnih virov, medtem ko so v Zakonu o prevzemih agenciji za nadzorovanje in reguliranje nakupov in prodaj vrednostnih papirjev naložili blokado vseh nakupov, kateri ne bodo, kakor so se v javnosti izražali, izčrpavali tistih podjetij, ki bodo predmet prevzemnih teženj. Redna naloga te agencije je precej smešna, saj nadzira nakupe in prodaje vrednostnih papirjev, kar je podobno kot če bi nam recimo nekdo potrjeval naše večje nakupe blaga v supermarketih.
Treba je biti povsem jasen. Cena nakupa in način nakupa sta izključno zadeva tistega, ki želi premoženje prodati in tistega, ki takšno premoženje želi kupiti. Pri tem lahko kupec sredstva za nakup želenega premoženja pridobi pod takšnimi pogoji, kot mu jih je katerikoli ponudnik finančnih storitev voljan ponuditi in oba morata biti pri sklepanju njunih medsebojnih dogovorov popolnoma svobodna. Ker gre pri kupovanju podjetij za klasične prostovoljno sklenjene pogodbe, je edina legitimna naloga državnega aparata ta, da s pomočjo vzpostavitve učinkovitega sodstva pošteno razrešuje vsakršne spore, ki bi se v zvezi z izvajanjem teh prostovoljnih dogovorov utegnili pripetiti in ki bi jih neposredno vpleteni sodiščem zaupali v reševanje.
Tako pa smo dobili primer izredno grobega poseganja birokratov v sprejemanje prostovoljnih odločitev gospodarstvenikov in ukrepe, ki so skregani z vsemi načeli podjetništva. Resnica je v tem, da je politična elita na neki točki ugotovila, da izgublja vpliv na posamezne sektorje gospodarstva in ta ugotovitev jih je do te mere razburila, da so se odločili za ukrepe, ki neposredno omejujejo sklepanje svobodnih dogovorov med ljudmi. Vse zavoljo ohranitve lastnega vpliva in moči.
Za piko na i nasprotovanju zasebni lastnini so vladni možje tik pred koncem leta vložili še zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, ki je ravnokar v parlamentarni obravnavi. Dobiček je nagrada za nakup lastniškega deleža v primeru uspešnega poslovanja in v svobodni družbi lahko vsak posameznik postane lastnik delnic vseh podjetij, s katerimi se prosto trguje na borzi in to po znani ceni. Zadeva je nesprejemljiva, saj smo za posojeno delo nagrajeni s plačo, za nakup lastniškega deleža pa z dobičkom.
V letu 2007 je veliko prahu dvignil tudi t. i. protikadilski zakon. Zakon zelo močno posega v lastninske pravice lastnikov lokalov, saj jim prepoveduje da svojim gostom v svojih lokalih dovolijo kajenje. Da se o dodatnih stroških ogrevanja odprtih prostorov in o stroških zdravljenja prehladnih obolenj zaposlenih ter kadilcev sploh ne pogovarjam. Že en sam sprehod čez katerokoli večje mestno središče namreč kaže precej tipično sliko, kako natakarji in natakarice svoje kadilske goste strežejo v mrazu in s tem ogrožajo svoje lastno zdravje ter kako gostinci na bolj prometno izpostavljenih mestih zavoljo ohranitve števila gostov ogrevajo zrak pred vhodom v lokale. Ker se je ekipa privilegiranih vladnih mož ravnokar vrnila iz toplega in oddaljenega Balija, kjer so na veliko razpravljali o globalnem segrevanju, bi človek pričakoval, da bi ti isti ljudje nasprotovali zakonskemu prisiljevanju v ogrevanje zraka pred lokali.
V letu 2007 se je potrdil fenomen, ki ga imenujem birokratizacija odgovornosti. Tokrat v zvezi z avtomobilsko nesrečo pred Golovcem, nesrečo na železniškem prehodu v Cirkovcah in naklepnim umorom pred diskoteko Global. V vseh primerih gre za neodgovorno vedenje posameznikov, ki je pripeljalo do tragičnih posledic s smrtnimi izidi. In v vseh primerih je bila reakcija nosilcev javnega mnenja sklicevanje na ne dovolj strogo zakonodajo in na njeno slabo izvajanje. Zakonsko omejevanje izhaja iz podmene, da smo vsi vnaprej in po enakem kriteriju obtoženi nekih kaznivih dejanj in zgolj znižuje stopnjo svobode, k rešitvi pa ne prispeva praktično ničesar. Zanimivo, vendar tega se zavedajo tudi birokrati, saj nam v isti sapi ko sprejemajo posamezen omejujoč ukrep poudarjajo, da je pomembnejša vzgoja. Čemu torej omejujoča zakonodaja, če je na koncu v vsakem primeru pomembna vzgoja?
Sem na nek način sodijo tudi naravne katastrofe, kot so bile jesenske poplave, ki so lepo potrdile, da so politiki za ohranitev svoje moči v družbi pripravljeni v svoj prid obrniti tudi pojav naravnih nesreč najširših dimenzij. To se lepo vidi, ko s prerivanjem v ospredje pri ponujanju različnih programov odpravljanja posledic in z javnim izražanjem sočustvovanja, jasno vsem na očeh in z veliko mero ironije, na posreden način upravičujejo pobiranje davkov. Vendar, njihova navidezna humanitarnost in skrb za ljudi dobita svoj pravi obraz v tistem hipu, ko nekoliko podrobneje pogledamo izplen in načine, kako njihovi programi reševanja in odpravljanja posledic naravnih nesreč v praksi delujejo – praviloma zelo, zelo neučinkovito in drago ter z veliko mero potenciala za korupcijo pri dodeljevanju sanacijskih del.
Nedvomni zmagovalci leta 2007 so sindikalisti, ki jim je z nekaj preprostimi a učinkovitimi manevri zastraševanja s splošnimi stavkami uspelo pridobiti praktično ves politični vrh na svojo stran. Odgovorna oblast bi jim odvzela privilegij vplivanja na zakonodajo in jih postavila na trg. S tem bi moč odločanja in izbire prešla neposredno na zaposlene, ki bi lahko prosto določali, kdo jih sme zastopati pri neposrednih pogajanjih s podjetji. Ne pa da imamo situacijo, ko je komaj nekoliko več kot 30 odstotkov zaposlenih članov sindikatov, kolektivne pogodbe pa ostajajo obvezne za kar več kot 95 odstotkov vseh zaposlenih.
Kaj bo prineslo leto 2008 bomo šele videli, glede na trenutno stanje pa resnici na ljubo glede morebitnega zviševanja ekonomske in osebne svobode v bližnji prihodnosti nisem preveč vesel. Vsesplošna norišnica ob predsedovanju Svetu EU-ja moje nezadovoljstvo nad stanjem svobode Slovenk in Slovencev nazorno potrjuje.

Mitja Steinbacher

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008