Potratno poziranje politikov Evropske unije

Sistem svobodnega in tržnega gospodarstva ni sistem, ki bi ljudi in podjetja ločeval in diskriminiral na podlagi tega, na kateri strani meje živijo in opravljajo posel, niti ne na podlagi barve kože, verske pripadnosti in podobnega. Svobodna gospodarstva temeljijo na prostovoljnem povezovanju ljudi in gospodarstev po principu dam vam kruh, vi pa meni mleko.
Takšno sodelovanje med ljudmi in menjava med njimi povzroča, da se ti specializirajo zgolj za proizvodnjo posameznih stvari, ki jih proizvajajo najbolje in najučinkoviteje. Ljudje se ne vedejo kot Robinzon Crusoe, ampak vsak posameznik zalaga trg z izdelki in storitvami, ki jih sam proizvaja, obenem pa na trgu povprašuje po izdelkih in storitvah, ki jih proizvajajo drugi. Z drugimi besedami bi rekli, da je vsak posameznik služabnik vseh drugih, obenem pa so tudi vsi drugi njegovi služabniki. Takšna vsakodnevna stanja tržna in svobodna gospodarstva manifestirajo najbolj očitno in ljudem na najbolj prijazen način. In vzpon kapitalizma, kot posledica specializacije ljudi in uporabe njihovega razuma pri iskanju novih rešitev, je omogočil nepretrgan gospodarski napredek, z njim pa širjenje civiliziranosti. Adam Smith je motive posameznikov, ki privedejo do gospodarskega napredka, lepo opisal z besedami: »Ni stvar radodarnosti mesarja, pivovarja ali peka, da dobimo kosilo, ampak izhaja to iz njihovega osebnega interesa … Pri usmerjanjem marljivosti v takšno smer, da predstavlja donos največjo možno vrednost, podjetnik misli le na svoj lasten zaslužek, pri tem pa podjetnika, kakor tudi v vseh drugih primerih, vodi nevidna roka, ki privede do cilja, ki ni bil del njegovega namena.«
Združevanje posameznikov, kasneje držav in oblikovanje različnih oblik ekonomskih in političnih zavezništev med njimi, je tako samo logična posledica takšnega vsakodnevnega trgovanja med ljudmi. Seveda človekova racionalnost in želja po uspešnosti ne poznata meja. Ljudje niso bili zadovoljni s svojim osebnim razvojem v Evropi in so se odpravili v ZDA. Ljudje ne plačujejo radi visokih davkov in selijo se v države z nizkimi davčnimi stopnjami ipd. Bodisi gre za zasebne dobrine, ali pa dobrine javnega sektorja, je vseskozi bil in bo tudi v prihodnje interes velike večine ljudi, da kupujejo, kar hočejo, od tistih, ki želene stvari ponujajo najceneje. Le tako namreč lahko pridemo do maksimalne učinkovitosti, kjer ljudje poslujejo in navezujejo stike natanko s tistimi, s katerimi želijo. Če je nekdo iz Japonske nekomu na Finskem pripravljen najceneje dobaviti surovine za izdelavo plazmatskih televizorjev, potem ne sme biti nobenih ovir, da oba tudi ne bi sklenila in izvršila posla. Na drugi strani pa tudi velja, da če je neka država posameznikom zahtevano količino javnih storitev sposobna zagotoviti na najbolj učinkovit in poceni način, potem bodo ljudje selili svoje rezidenstvo v takšne države. Odločitev, kje želijo živeti in plačevati davke, je njihova osnovna pravica.
Naslednja pozitivna lastnost ekonomsko povezanega sveta je širjenje miru. Svarilo, ki ga sproža ekonomsko nesodelovanje in gospodarski šovinizem kot posledica tega, je mogoče strniti v reklu Frederica Bastiata: »Če izdelki ne prečkajo meje, potem jo bodo vojske.« To se je dogajalo v vsej zgodovini človeštva in dolgo je trajalo, da so politiki tudi sami dojeli, da je ta povezava nujna in da se dogaja ter da so začeli države med seboj gospodarsko povezovati. S tem, ko so države druga z drugo gospodarsko sodelovale in postajale druga od druge tudi gospodarsko odvisne, so se zmanjšale tudi verjetnosti, da se bodo v prihodnje spopadale. K temu je vsekakor prispeval tudi razvoj, ki so ga prinesla prosta gospodarstva, saj je oportunitetni strošek izgube življenja danes zelo visok.
Z nastankom Evropske unije so se začela uveljavljati načela štirih svoboščin, ki so postale zaščitni znak evropskega združevanja. Gre za prost pretok ljudi, dobrin, kapitala in storitev. Omenjene svoboščine namreč pomenijo temelj povečevanja učinkovitosti ljudi in podjetij, zaposlenim in kapitalu pa povečujejo mobilnost, ki predstavlja temeljni instrument tega procesa. Sicer je bilo načelo prostega pretoka ljudi in zaposlovanja kršeno s širitvijo EU-ja v letu 2004, kar velja še vedno.
Danes ugotavljamo, da se je ideja uspešne in učinkovite EU, ki so jo vseskozi simbolizirale in nakazovale štiri svoboščine, zamenjala z idejo administrativne EU, ko evropski politiki na že tako slabe nacionalne politike posameznih držav dodajajo še svoje, ki so še slabše. S tem neodgovornim ravnanjem bistveno prispevajo k zmanjševanju svoboščin prebivalcev EU, na drugi strani pa k povečevanju potrošnje držav članic ter na višino davkov, ki so potrebni za plačilo obilne državne potrošnje. Tako se ne gre čuditi, da delež državne potrošnje v evropskih državah v povprečju bistveno presega 40 odstotkov letne ustvarjene vrednosti, v mnogih državah tudi več kot 50 odstotkov. To pomeni, da posamezne države neposredno nadzirajo in preusmerijo polovico tega, kar ljudje ustvarijo v enem letu, kar je predrznost brez primere. S tem se odločitve posameznikov zamenjujejo za politične odločitve, namesto poslovnega okolja, temelječega na prostem trgu, pa se vzpostavlja trg iskalcev rent.
Načeloma smo ljudje pri trošenju denarja najbolj skrbni takrat, kadar s svojim denarjem kupujemo kakšne stvari za nekoga drugega. Nekoliko manj smo skrbni, kadar s svojim denarjem kupujemo stvari za sebe. V tem primeru pripada korist neposredno tistemu, ki se je odrekel svojemu denarju. V obeh primerih je raven skrbnosti ljudi zelo visoka, saj ti neposredno primerjajo strošek in napore, ki so jih bili deležni v fazi, ko so denar zaslužili, s koristnostjo, ki jim jo daje potrošnja denarja. Povsem drugače pa je, kadar ljudje trošijo denar nekoga drugega. V tem primeru se ti vedejo bistveno manj skrbno, tako v primeru, ko ga trošijo za nekoga drugega, in še nekoliko bolj potratno, kadar denar drugih trošijo za zadovoljevanje svojih potreb. V skrajnem primeru so ljudje za zadovoljevanje lastnih potreb pripravljeni s tujim denarjem kupiti prav vse.
V zadnjo skupino takšnega neracionalnega in potratnega ravnanja z denarjem davkoplačevalcev vsekakor sodi polletno menjavanje predsedstev Svetu Evropske unije, trenutno se nahaja v Sloveniji, ki v teh razmerah zgolj simbolizira nezrelost politikov v Evropi in malodušnost ter arogantnost do ljudi pri zapravljanju njihovega denarja. Tudi tako, da vožnja po cesti od letališča do Kranja odslej poteka po povsem na novo preplasteni cesti med letališčem in izvozom na avtocesto do Ljubljane, po »stari« cesti med obema priključkoma in ponovno po »novi« cesti od izvoza iz avtoceste iz ljubljanske smeri do Kranja in naprej proti Brdu. Aroganca do ljudi brez primere in vse za »image« pred evropskimi politiki.
Čeprav so slovenski politiki zelo ponosni na predsedovanje in mu pripisujejo veliko pomembnost, in s tem samemu sebi, pa je jasno, da takšno polletno menjavanje ne more biti resna stvar. Si predstavljate, da bi se v takšnih intervalih menjevali direktorji v največjih podjetjih ali pa trenerji v nogometnih klubih? Če upoštevamo tudi njihove odpovedne roke, bi to pomenilo, da bi istočasno z dnem nastopa službe direktorji morali oddati tudi že svoje odstopne izjave. Seveda takšna podjetja ne morejo biti uspešna in tudi niso, zaradi česar tega ne počnejo. V bistvu takšna podjetja sploh ne obstajajo.
Takšno početje je edino priložnost za mnoga protokolarna srečanja, ki se odvijajo v za to posebej urejenih mondenih središčih po vsej Evropi, in poziranja pred fotoobjektivi, kar se v EU dejansko tudi dogaja. Takšna razsipniška širokoustenja evropskim politikom dvigujejo njihovo pomembnost in politično ceno. Seveda, politiki trošijo tuj denar za izgradnjo svojega lastnega imidža, kjer cena ni pomembna. Če je nekoč veljala EU za simbol združevanja in odpravljanja zgodovinskih krivic, ta plemenita opazka vse bolj bledi, EU pa čedalje bolj postaja sinonim za razsipništvo in pozerstvo.
Kaj reči za prihodnost EU? Lord Acton je dolgo nazaj dejal, da »je svet zavrgel edinstveno priložnost, ki se mu je ponudila, ko je hrepenenje po enakosti uničilo upanje po svobodi.« Že dolgo časa si politiki verjamejo, da so v svojem delu prav oni ti velikodušni peki in mesarji, če si vzamem ilustracijo Adama Smitha. Česar Lord Acton ni upošteval, Adam Smith pa je, je osebni interes teh »velikodušnih pekov«, ki ljudi zanesljivo vodi na pot v hlapčevstvo.
Odločitev za sprejem štirih svoboščin je bila zelo modra odločitev evropskih politikov, ki je omogočila hitrejši napredek. Tudi odprava notranjih meja je pomembno prispevala k svobodnejšemu življenju ljudi v EU. Z obema ukrepoma so politiki odpravili napake njihovih predhodnikov, ki so za svoj imidž postavljali tako trdne meje, z njimi pa med ljudmi ustvarili mnoga sovraštva. Namesto da bi se v duhu širjenja teh ekonomskih in osebnih svoboščin ukrepi evropskih politikov nadaljevali tudi danes, pa se v zadnjem času ponovno vse bolj uveljavlja nazadnjaška politika.Že dolgo časa je v veljavi, da se Olimpijske igre zaključijo z nagovorom, ki ga je v Atenah uporabil tudi predsednik MOK-a Jacques Rogge: »To so bile najboljše Olimpijske igre doslej, nasvidenje v Pekingu.« Ob vseh teh evropskih selitvah in ceremonijah lahko pričakujemo, da bo predsednik evropske Komisije Barroso ob koncu junija dejal: »To je bilo najboljše predsedovanje doslej, nasvidenje v Parizu,« in slovenska politika si bo oddahnila. Vse za imidž!

Matjaž Steinbacher

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008