Svoboda je zgrajena na morali

Dovolite mi, da najprej postavim okvir. Na Xavier University sem imel štipendijo in Mušketirji [njihova univerzitetna ekipa ameriškega nogometa z imenom Musketeers, op. p.] so se vsako leto soočili z Marinci [Quantico Marines, op. p.]. Že kar prva leta mi je eden igralcev z nasprotne strani dal fizično lekcijo, ki me je kasneje ni zmogla naučiti nobena akademska priprava. Lekcija vpitja, ki sem je bil deležen, je bila tako popolna, da sem vso naslednje šolsko obdobje vsak dan molil, da ga ne bodo poslali v Vietnam, da bi se lahko z njim na igrišču ponovno srečal.
In kot moji dobri prijatelji že vedo, so bile prošnje uslišane. Polovico tekme sem mu lahko vračal lekcijo. Na začetku tretje tretjine sem izvedel enega svojih klasičnih trikov, ga s tem obhodil in namesto da bi se neposredno lotil 120 kilogramskega branilca, sem jo dobil po bradi. V trenutku sem bil pobit na tla. Poslali so me na slikanje v bližnjo Good Samaritan Hospital, da bi preverili, če sem dobil pretres možganov. Izvid je bil k sreči negativen in poslali so me nazaj na igrišče, da bi pomagal v zadnji četrtini. To tekmo smo čudežno zmagali z 9 proti 7. Legenda pravi, da je naslednji dan Cincinnati Enquirer nosil naslovnico za mojo mamo: 'Blackwell: slikanje glave ni pokazalo ničesar.' Resnično sem počaščen nad povabilom, da vam nocoj povem nekaj besed.
Naš učitelj Russell Kirk nas je učil, da kultura ne more preživeti, če jo zgolj vzamemo kot dano. Vedno jo je treba braniti. Pred približno 44 leti, v nekem drugem zgodovinskem mestu, je Martin Luther King stal na Lincoln Memorialu in med drugim izrekel naslednje besede: »Na tem posvečenem kraju smo se zbrali, da bi se zavedli izrednega pomena tega trenutka. To ni čas za počitek v razkošju oziroma za to, da bi se pomirili s tableto gradualizma.« Povem vam, da tudi sam nekoliko podcenjujem pomen Luthrovih besed. Naše spremembe idej in oblikovanja politik še ni konec. Te spremembe še niso zaključene in na nas je, da to delo končamo. Od nas je odvisno, če bomo to vrzel zapolnili, kot smo jo v preteklosti že znali zapolniti.
Pred nekje 22 leti sem prebral knjigo z naslovom Habits of the Heart, avtorja Roberta Bellaha in nekaterih drugih. V tej knjigi avtorji razlagajo koncept moralne skladnosti, ki je v tem, da se mora naše obnašanje skladati s tistim, kar na glas razlagamo, da verjamemo. Ko se obnašamo drugače, kot pa govorimo, takrat smo moralno neskladni in v nas nastane praznina. Zadnjih 230 let ameriške zgodovine smo bili vseskozi priče posameznim dogodkom, ko izrečene besede niso bile uresničene. Imeli smo torej praznino med obljubami in dejanji, proti kateri so se ljudje morali upreti in jo zapolniti, da bi dobili to, kar bi danes imenovali moralna skladnost; najsi je šlo za čas suženjstva, gibanj za človekove pravice, vsesplošne volilne pravice ali za nekatere mednarodne tragedije, ki so ogrožale življenja ljudi.
Nujnost ne samo po dajanju novih idej, temveč predvsem po zapiranju teh praznin, je vsem tistim, ki razumejo nevidnost naše svobode in to, da je svoboda naša nagonsko vgrajena pravica, vseskozi velik izziv. Naše ideje so zmagovalne. Uspeli smo spremeniti jezik ljudi te države. Pa vendar še vedno obstaja razkorak med tem, kar govorimo in tem, kar delamo. Ni pomembno samo to, da še naprej razširjamo naše ideje po vsej državi, temveč predvsem to, da spremenimo vedenje politikov.
Po vsej državi imamo 511.000 izvoljenih politikov in pomembno je to, kar oni počnejo in ne to, kar nam govorijo. In naša naloga je, da ta projekt zapiranja vrzeli zapolnimo. Tudi sami moramo ukreniti vse v tej smeri, da bomo razširjali ideje in se tudi obnašali v skladu z njimi.
Poglejte, moj konservatizem izvira iz praktičnih izkušenj. Moj oče je v mesnici pakiral meso in je bil navdušen nad spremljanjem boksa. Zgodaj v otroštvu me je vpisal v amaterski boksarski program Golden Gloves. Prve štiri dvoboje sem prestal z relativno lahkoto, v petem pa sem jo tako močno skupil po nosu, da sem odšel domov in očetu povedal, da bom raje sledil kakšni bolj učenjaški karieri. Izven boksarskih aren sem ostal vse do prvega letnika na kolidžu, ko naju je s prijateljem 72-letni jezuitski oče in nekdanji član Marincev, E. G. O'Connor, povabil na dvoboje Golden Gloves.
Pred začetkom enajstega dvoboja se je nek mladenič, ki je imel katoliško poreklo, pred vstopom v ring prekrižal. Moj prijatelj, ki je bil židovskega porekla, je dregnil v očeta in ga vprašal: »Oče, kakšen pomen ima to?« Oče mu je odgovoril: »Pomembno, vendar ne zadosti, če se ne bo znal boriti.« In svetujem vam, da so vse obsežne raziskave premalo – pomembne, vendar ne zadosti – če jih ne uspemo spraviti v spremembo vedenja in programov.
In opravili smo že veliko dobrega dela. Ne podcenjujmo vpliva, ki ga imamo. Danes je veliko otrok deležnih intenzivne izobrazbe, ker smo bili v ospredju mi, ki nismo samo postavljali vizij in razširjali idej in raziskav, ki bi dokazovale, kako možnost izbire v šolstvu krepi tekmovalnost, izboljšuje kvaliteto šolanja in spreminja sindikalni šolski sistem, ki je uničil marsikatero šolo. Mi smo bili v ospredju gibanja osvobajanja otrok, ki so bili usojeni na nefunkcionalne šole in staršev, ki so bili potisnjeni na obrobje.
Toda naše delo s tem še ni končano, ker se je druga stran medtem okrepila in uspela zarisati linijo propada. Linija propada se razteza od Atlantskega do Tihega oceana in je meja med zagovorniki obsežne države, ki so na eni strani in na drugi strani nami, zagovorniki osebnih svobod, ki so tako pomembne za naš razvoj in tradicijo. Vendar, razumeti, da ta linija obstaja, ne bo dovolj. Povem vam, za našo prihodnost je pomembno predvsem to, kako se bomo s to delitvijo soočili.
Tukaj v Philadelphiji je nastala naša država [Continental Convention, op. p.]. in povem vam, da je takrat v prostorih konvencije potekala bitka med idejami, testiranje strasti. In zgodilo se je na brezizhodni točki, ko so besede Benjamina Franklina naznanile pot, kamor je treba iti. Ljudje so že skoraj zapustili prostor, ko se je Franklin zravnal – imel je že preko 80 let – in dejal: »Gospodje, sem že precej star možak, vendar nekaj je gotovo: če se niti vrabec ne zmore spustiti ne da bi ga On opazil, potem niti narod niti država ne moreta rasti brez Njegove pomoči.« In na tej točki je na mizo postavil teoretično osnovo za razumevanje tega, da je bistvo naše svobodne družbe v tem, da je zgrajena na morali.
In besede iz drugega odstavka Declaration of Independence [ameriška ustava, op. p.], ki pravijo, da so "te resnice za nas samoumevne", odsevajo današnji boj. Bili so olikani gospodje. Mladi danes pravijo, da "to pa že mora vsakdo razumeti", da smo vsi ustvarjeni enaki. In v nadaljevanju, da smo vsi "obdarjeni s strani našega Stvarnika, vsak s svojimi neodtujljivimi pravicami."
In v razumevanju tega je meja naše linije, saj mi verjamemo, da so naše pravice darilo od boga in ne darilo s strani države. Šele pravilno razumevanje tega vam bo preprečilo, da bi kadarkoli padli v past in državo razumeli kot boga, ki daje ljudem svobodo. Poglejte, država sme početi samo dvoje stvari: zavzema se za človeške svobode in jih varuje. Ne more nam jih dati. In šele takrat, ko dojamemo, od koder dejansko prihaja naša svoboda, se lahko odpravimo v bitko, ki je pred nami. Naše gibanje je zelo pomembno, saj bo imelo vpliv na vedenje in razmišljanje bodočih generacij ljudi.
Pred 230 leti sta v demokratični državi živela samo dva milijona ljudi. Danes znaša to število preko 2,4 milijarde ljudi in Amerika je vodila ta razvoj. In drznil bi si reči, da se je to zgodilo zato, ker smo se dobro borili in ker smo razumeli moč človeške volje in povezovanja ter to, da zgodovina ni nekaj, kar bi se dogajalo na slepo, temveč jo usmerjajo predani ljudje z namenom, voljo, željo in odločnostjo.
Ko sem odraščal v javnem stanovanjskem naselju, bi lahko na enem koncu naselja prišel v težave in preden bi prišel do doma, že bi mati slabe novice izvedela. To pa zato, ker sem na vsaki verandi in na vsakem oknu tega javnega okrožja imel svojo teto. Danes imajo mladi internet, takrat smo imeli mrežo svojih tet in informacije so krožile enako hitro. In to smo mi, povezana sila človeških idej, ki jo poganjajo nove tehnologije. In če te tehnologije pravilno uporabimo, lahko poudarimo naše ideje in vplivamo na spremembo vedenja. Vendar, v igri moramo vedno ostati in ostati moramo predani našim vrednotam [vrednotam Heritage Foundationa, op. p.].
Zavedati se moramo, da naše delo ni končano, ker je Bill Clinton dejal, da je obdobje obsežne države končano. Ko pogledamo naokoli, opazimo, da postaja država vedno obsežnejša. Davčna zakonodaja ostaja dete obsežne države, namesto da bi bila motor gospodarske rasti; model državnih šol, ki ga vsiljujejo močni sindikati ima še vedno preveč moči. Pasti so torej še vedno realne.
Dela nam torej ne bo zmanjkalo. Navdahnjeni moramo biti z občutkom izrednosti pomena tega trenutka. Mati je mnogokrat z dela prinesla knjige, ki jih je dobila od družin, pri katerih je gospodinjila. Spomnim se novele o dečku, ki je mnogo časa preživel v bolnišnicah, kako je nekega dne v njegovo sobo prišla medicinska sestra in rekla: »Majhni deček, ja kaj pa počneš?« Zunaj je bilo mračno in deček ji je odgovoril: »Gledam moškega, kako luknja temo.« Odšla je proti oknu in videla, da je ta 9-12 let star mladenič opazoval prižigalca uličnih svetilk, kako je po ulici prižigal svetilke in ulične luči. Deček je to imenoval luknjanje teme.
Napočil je čas, da z našimi raziskavami in idejami prižgemo sveče, jih združimo v plamenice in nato začnemo luknjati temo našega časa, temo obsežne države, temo osamljenih otrok, ki nimajo možnosti kvalitetnega izobraževanja. Razumeti moramo, da smo nekaj dobrega že naredili, da smo nekaj lukenj v temo že naredili.
Vendar temni oblaki še vedno ostajajo in nalagam vam breme, da se predamo luknjanju teme. Otroci in vnuki računajo na naš pogum. Zapuščam vas z besedami Winstona Churchilla, ki je dejal: »Pogum je delati napake, brez da bi ob tem izgubili pogum.« Z nasmeškom vas zapuščam in se odpravljam delati luknje v temo.

John Kenneth Blackwell

Objavljeno v Tribunalu, 10. januarja 2008