Stavka delavcev javnega sektorja

3. avgusta 1981 je novoizvoljeni ameriški predsednik, Ronald Reagan, javnosti podal izjavo: »Tisti, ki se danes zjutraj niso zglasili na delu, so v nasprotju z zakonom. Če se na delu ne bodo zglasili v oseminštiridesetih urah, bodo izgubili službe in bodo odpuščeni!« 5. avgusta 1981, torej čez 48 ur, je od skupno skoraj 13 tisoč stavkajočih kontrolorjev letenja, vseh kontrolorjev letenja je bilo 17 tisoč, stavka pa je ohromila letalski promet, predsednik Reagan odpustil vseh 11.359 kontrolorjev, ki se niso vrnili na delo, z izjavo: »Nihče nima pravice stavkati proti javni varnosti nikogar, nikjer in nikoli … Prav tako verjamem, da morajo ljudje držati besedo, kadar podajo obljube. Zaradi tega sem odpustil kontrolorje letenja.« Ob tem so vsi odpuščeni kontrolorji dobili prepoved opravljati javno službo kontrolorja letenja za vedno.
Čeprav je vodja sindikata PATCO, Robert Poli, verjel, da lahko s stavko ohromi letališča v državi in s tem prisili Reaganovo administracijo, da se ukloni njegovim zahtevam, je Reagan uspel zaposliti nove kontrolorje. Mnogo od njih iz vojske, s čimer se je stanje v kratkem času normaliziralo, strah pred katastrofo propada letalskega prometa pa se je izkazal kot neutemeljen in kratkotrajen. Povsem pričakovano so ljudje množično stopili na stran Reagana, obenem pa množično zapuščali sindikate. Zaradi tega zgodba sindikata PATCO še danes velja za eno bolj poučnih.
Drug poznan primer izsiljevanja sindikatov s strani javnih uslužbencev se je v ZDA zgodil leta 2005, ko so na predbožični večer stavkali delavci javnega prometa v New Yorku in zahtevali višje plače in upokojitvene bonitete. Podobno kot v primeru kontrolorjev letenja, so tudi ti želeli izkoristiti trenutek, ko bi bila cena stavke največja možna: v predbožični nakupovalni mrzlici. Po nekaterih ocenah bi naj stavka v samo dveh dneh povzročila za milijardo dolarjev škode. In kakšna je bila kazen? Sindikat je moral plačati odškodnino milijon dolarjev za vsak dan stavke, medtem ko je kazen delavcem znašala njihovo šestdnevno plačo.
Trenutne razmere v Sloveniji so na nek način zelo podobne tistim iz leta 1981 in 2005, saj zaposleni v javnem sektorju in njihovi sindikalni zastopniki ter mnogi drugi zaposleni množično grozijo, da bodo s stavkovnim valom povsem zadušili življenje ljudi v Sloveniji. Torej, kot so kontrolorji letenja grozili, da bodo s stavko ohromili letalski promet v ZDA in javni prevozniki življenje ljudi v New Yorku.

Legitimnost stavk
Stavke in različne druge oblike protestov zaposlenih so se verjetno dogajale že v zgodnjih obdobjih človekovega obstoja. Protestiranje v bistvu leži v naravi ljudi, posameznik pa se pritoži, v kolikor je mnenja, da se mu godi krivica. To izhaja iz racionalnega egoizma ljudi. Vsekakor mora biti posameznik pri svojih odločitvah povsem svoboden in samostojen, pri tem pa je treba upoštevati tudi, da se njegova svoboda konča v trenutku, ko s svojimi dejanji poseže v svobodo ustvarjanja drugih. Odločitev za stavko je tako povsem legitimna pravica izražanja nezadovoljstva ljudi s pogoji dela. Seveda pa vsaka odločitev pušča za seboj posledice, ki jih je pri tem treba upoštevati. Te pa so lahko tako pozitivne, kot tudi negativne.
Naslednji moment, ki ga je treba upoštevati pri stavkah, je racionalni egoizem ljudi. V osebnem interesu zaposlenih je, da imajo višje plače in druge ugodnosti, ki izhajajo iz njihovega delovnega razmerja, kakor je v osebnem interesu delodajalcev, da imajo visoke dobičke. Gre za povsem legitimni zahtevi obeh skupin, iz katerih vidimo, da je »spor« med njima nujen in skoraj neizbežen. A le navidezen. Zakaj? Delodajalec se namreč zaveda, da je plača pomemben dejavnik zadovoljstva zaposlenih, medtem ko je zadovoljstvo zaposlenih pomemben dejavnik njihovega produktivnega dela, ta pa je predpogoj za dobiček podjetja. Torej, če želi delodajalec dosegati visok dobiček, mora izplačevati visoke plače, s čimer privabi produktivno delovno silo. In to se dogaja. Uspešna podjetja praviloma izplačujejo visoke plače, kar je pogoj, da so (p)ostala uspešna podjetja. Dobimo torej win-win situacijo, česar se včasih zavedajo tudi sindikalisti. Pri tem pogosto uporabim citat Samuela Gompersa, prvega predsednika največjega sindikata v ZDA, AFL in njegovega ustanovitelja, ki je dejal, da »je največji zločin, ki se lahko dogodi zaposlenim delavcem, podjetje, ki ne uspe poslovati z dobičkom.« Vsekakor se strinjamo, da je dobiček bistvo ustvarjanja vrednosti, od njega pa imajo koristi vsi. Tukaj pa pridemo do problema, ko se v odnos delodajalec-delojemalec vmeša zakonodaja, ki je pri nas naravnana tako, da v tem sporu nasprotujočih si racionalnih egoizmov bistveno privilegira zaposlene.

Monopoliziranost javnega sektorja
Druga stvar, kateri bi se rad podrobneje posvetil v nadaljevanju, se nanaša na pojav stavke v javnem sektorju. Pri nas javni sektor pokriva zelo širok spekter dejavnosti, ki jih ljudje pri svojem življenju nujno potrebujemo (zdravnik, šola, komunalne storitve in konec koncev pokop umrlih ter seveda še mnogo drugih). Čeprav gre za nujno potrebne stvari, so te v večini primerov organizirane na ravni prisilnega, zakonsko zaščitenega, monopola, kjer potencialnim interesentom, ki bi želeli vstopiti v panogo in ponujati storitve, vstop ni dovoljen. Pa četudi bi ljudem ponujali kakovostnejšo oskrbo storitve za nižjo ceno. Monopoliziranost pomeni, da ljudem pri zadovoljevanju teh potreb in koriščenju teh storitev ni dopuščena možnost izbire. Svoje nestrinjanje s kakovostjo postrežbe ali cene ne morejo izraziti na način, da bi šli h konkurenci, kot to velja v drugih sektorjih. Recimo, če nam Mercatorjeva trgovina ne ustreza, lahko poiščemo drug Mercatorjev center, ali gremo po nakupih v Spar, Tuš, LeClerc in nasprotno, v kolikor je nakup v izbrani Mercatorjevi trgovini najugodnejši. Če so testenine predrage, kupimo riž in podobno. V teh primerih imamo ljudje možnost izkazovanja nestrinjanja s tem, da svojo potrebo zadovoljimo pri konkurenci, nekakovost pa kaznujemo z odhodom. Skratka, sistem deluje po principu korenčka in palice, kjer prodajalci postavljajo standarde, kupci pa jih potrjujemo. In to vsakodnevno.
Način javnih storitev posameznikom ne priznava te pomembne funkcije, saj ljudem ni dopuščena možnost izbire. Posamezniki tudi ne morejo iti h konkurenci, niti primerjati cen in kakovosti oskrbe. Zaradi tega je pri obravnavanju stavke v javnem sektorju treba upoštevati tudi ta moment. Tako se izkaže, da je stavka v javnem sektorju dejansko stavka, uperjena proti ljudem, ki na drugi strani ves javni sektor tudi (drago) plačujejo. Pa če jim je to všeč, ali ne, oziroma, če koristijo njegove storitve, ali ne.
Včasih rečemo, da je v vsaki slabi stvari vsaj nekaj dobrega. Želim si, da bi se med stavko ljudje začeli spraševati, zakaj svojih otrok ne morejo peljati v vrtec, šolo; zakaj ne morejo obiskati knjižnice; zakaj si ne morejo urediti dokumentov; kako to, da jim nihče ne odvaža smeti izpred stanovanja in podobno. Če zanemarimo kratkoročno škodo, ki jim bo povzročena, je to dobrodošlo, saj se bo s tem odprlo vprašanje potrebnosti (dragega) javnega sektorja in kje so njegove meje.

Epilog
Ker je pravica posameznika, da izraža svoje prepričanje na načine, kakršni se mu zdijo pravilni, pri čemer upošteva svobodo drugih in vse posledice sprejemanja odločitve, njegova osnovna pravica, se problem stavke v javnem sektorju dejansko zreducira na vprašanje prej omenjenega problema obsežnosti javnega sektorja, ki mora privesti do zmanjšanja javnega sektorja v korist povečevanja možnosti izbire posameznikom.
Kar pa se tiče stavkovnih groženj avtoprevoznikov, ki ljudem grozijo z zaporami cest po državi, s čimer bi grobo posegli v osebno svobodo prebivalcev, pa je odgovor prav tako jasen. Načrtno in naklepno kratenje svobode ljudi se ne more zreducirati samo na kazen zaradi povzročitve prometnega prekrška. Dejstvo je, da bo z zaporami cest in oviranjem prometa ljudem povzročena škoda in to morajo pokriti tisti, ki so jo povzročili. Zavedati se je treba, da je stavka dejanje, ki lahko prinaša potencialne koristi, vsekakor pa na tak način povzroča takojšnje stroške.
Povsem očitno je, da so se sindikati javnega sektorja pri nas polastili popolnoma enake metode, kot so jo leta 1981 ubrali ameriški kontrolorji letenja. Seveda, nihče si ne more privoščiti, da letala preko države ne bi nemoteno letala. Odgovor predsednika Reagana je že zdavnaj pristal v učbenikih kot primer samozavestnega in do davkoplačevalcev odgovornega odgovora na izsiljevanje posameznih lobističnih skupin. V poslovnem svetu je jasno, da je pred vsakim projektom treba ovrednotiti koristi in stroške, nevarnosti in priložnosti. Reagan je bil eden tistih, ki si ni zatiskal oči pred stroški, ki jih stavke povzročajo ljudem, je na njih opozoril in v skladu s tem tudi ukrepal. Sedaj so na vrsti slovenski politiki-pogajalci.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 24. januarja 2008