Dogodivščine Jonathana Gullibla

Daj mi preteklost ali prihodnost Mestna hiša je ležala v smeri proti trgu. Jonathan je pomislil na to, da lahko vzame bližnjico kar čez sprehajališče, ki je bilo polno zabojev in različne umazanije. Zato je zapustil živahno in osvetljeno ulico ter se urno odpravil čez mračno sprehajališče. Misli je skušal usmeriti stran od nelagodja, ki ga je ob prehodu sprehajališča spremljalo. Naenkrat je na svojem vratu začutil roko, med rebri pa hladen otip kovinske pištole. »Hočem tvojo preteklost ali prihodnost!« je agresivno zarenčal vsiljivec. »Kaj?« je ves prestrašen in tresoč dejal Jonathan. »Kaj želite?« »Dobro si slišal, tvoj denar ali pa tvoje življenje,« je ponovil ropar in okrepil pritisk pištole. Jonathan, ki mu ne bi pomagal noben dodaten delček poguma več, je segel v žep po svoj težko prislužen denar. »To je vse, kar imam. Polovico potrebujem za plačilo davčnim inšpektorjem,« se je branil Jonathan in ob tem skrbno skrival zavoj z rezinami kruha, ki mu ga je bila pripravila Rose. »Prosim, pustite mi polovico.« Roparica je sprostila prijem. Le s težavo bi lahko ugotovil njen s šalom zakrit obraz. Zasmejala se mu je z nizkim, rezkim glasom in dejala: »Če si že ravno prisiljen v delitev denarja, potem je zate mnogo bolje, da tudi to polovico denarja namenjeno za pobiralce davkov daš meni.« »Zakaj?« je vprašal in že podajal denar v njene spretne roke. »Če daš denar meni,« je ob tem, ko ga je spravljala v žep, dejala roparica, »potem je vse, kar se bo zgodilo, to, da bom odšla in te pustila pri miru. Pobiralci davkov pa ti denar, ki je rezultat tvojega preteklega dela, pobirajo do smrti, z njim pa usmerjajo tudi tvojo prihodnost. Pobiralci davkov v letu dni zapravijo mnogo več tvojega denarja, kot ti ga bomo mi, naključni in prostovoljni roparji, pobrali v vsem tvojem življenju!« Jonathan je bil videti zbegan. »Vendar, Svet Guvernerjev ja počne z davki stvari, ki so dobre za državljane.« »O, to pa gotovo,« je nekoliko sarkastično odvrnila. »Nekateri v resnici postanejo bogati. Če bi bilo plačevanje davkov v resnici tako dobro, potem bi nam morali dovoliti, da jih plačujemo prostovoljno in bi nas morali prepričati s kvaliteto tega, kar ponujajo v zameno, se ti ne zdi?« Jonathan je razmišljal o tem, kar je pravkar slišal. »Morda pa bi takšno prepričevanje zahtevalo preveč časa in truda?« »Točno tako,« je s pačenjem in kazanjem zob dejala roparica. »Tudi jaz imam problem s tem. In ravno zato, da prihranimo na času in trudu, se oboji poslužujemo orožja!« Zvezala mu je zapestji, ga sunila na tla in mu z lastnim robčkom zavezala še usta. »Tako. Mislim, da bodo pobiralci davkov morali počakati.« Usedla se je k zvijajočemu se in nemočnemu Jonathanu. »Ti, veš kaj?« je med štetjem denarja dejala roparica. »Politika je neke vrste ritual očiščevanja. Večina ljudi verjame, da ni lepo biti pohlepen, da ni lepo krasti in da ni lepo ubijati. Te umazane reči preprosto niso prijateljske, dokler jih namesto nas ne opravijo politiki. Da, politika vsakomur dovoljuje, da je pohlepen, da krade in da občasno tudi ubija. Na koncu pa vsi celo mislimo, kako je to dobro in smo zadovoljni.« Jonathan je spuščal glasove in ob tem zvijal obraz. Kradljivka se mu je nasmehnila: »Rad bi kričal, kaj?« Na njeno presenečenje je močno odkimal in jo pogledal z žalostjo v očeh. »V redu,« je dejala, »potem pa naj vidim, kako se boš zjokal. Vendar glej, da ne boš preglasen,« ga je opozorila in mu ob nos potisnila pištolo. »Lahko ti povzročim precej nelagodja.« Nekoliko se je nagnila k njemu in močno sunila v robec pod njegovo brado. Boleče je iztegnil čeljust in jo izzval: »Vendar krasti je krivično!« »Mogoče pa res. Pomembno je, da to storiš na veliko, tako da nihče ne bo ugotovil, da je napačno.« »Kradem naj na veliko in nihče ne bo ugotovil, da je to napačno?« »Seveda. Majhne laži so slabe. Otroke učimo, da naj ne bodo majhni lažnivci. Po drugi strani pa veliki lažnivci dobijo celo svoje ulice. Če boš kradel v majhnih količinah, boš hitro končal v človeškem vrtu. Če pa si kradljivec na veliko, mislim, če okradeš celotno pokrajino, takrat pa bodo tvoje ime vgravirali v zgradbe. Enako je z ubijanjem.« »Z ubijanjem? Enako?« je trznil Jonathan. »Ja, kje pa ti živiš?« je tlesknila roparica. »Če ubiješ enega, dva človeka, te bodo zaprli v vrt oziroma celo usmrtili. Če pa ubiješ na tisoče ljudi, postaneš herojski osvajalec, ki ga opevajo v pesmih, mu gradijo spomenike, prirejajo proslave. Otroci se učijo, da je velike morilce treba spoštovati in celo posnemati. Če deluješ majhno si preziran oziroma pozabljen. Če deluješ na veliko, postaneš učbeniški primer legende.« »Najstarejša zgodba o ropanju, ki se je spominjam,« je rekel Jonathan, »je ta o Robinu Hoodu. Ker je kradel bogatim in dajal revnim, je bil junak.« »Koga tako posebnega pa je okradel?« je vprašala. »Nottinghamskega šerifa in njegove prijatelje,« je zrecitiral Jonathan. »Skratka, šerif in princ John sta z obdavčevanjem spravljala ljudi v revščino. Oblasti so jemale bogatim in revnim, Robin pa se je samo trudil plen žrtvam vračati nazaj.« Roparica se je nasmehnila. »Robin torej sploh ni bil ropar, saj je jemal kradljivcem.« Namrščila se je in za trenutek postala. »Porodila se mi je zamisel,« je dejala. »Mislim, da bom kar sedaj skočila do Tweedove.« Jonathanu je pričvrstila mašilo v ustih, da je le-to bilo posebej trdno, in izginila v neznano. Jonathan je nemočen ležal. Pomislil je na mladega policista, ki ga je bil srečal prejšnji dan. Le kje je bil policist takrat, ko bi ga človek najbolj potreboval? Le kako je roparica sploh lahko prišla do pištole?Ujezila ga je misel na to, da bi se vrnil na karneval in poskušal zaslužiti pravkar izgubljeni denar. Nemočen je lahko samo jezno brcal s petami. Ena izmed zavez mu je močno zajedala kožo na zapestju. Za trenutek se je sprostil in opisal svoj brezizhoden položaj: »Do danes nisem nikdar pomislil, kako dobro je, če imaš v življenju proste roke.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 20. decembra 2007