Tribunalovo oko

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je ob napovedi stavke, 25. septembra 2007, za RTV Slovenija izjavil:

»Nekateri delodajalci pravijo, pa saj bo prišlo do izgub. Ja, pa saj za to gre pri stavki.«

Bliža se 17. november, z njim pa napovedana splošna stavka, ki jo obljubljajo sindikati. Ta pozno jesenski čas tako na koledarju vse bolj dobiva na statusu tistih terminov, ki so že tradicionalno rezervirani za sindikalne akcije. Pa vendar se utegnejo tokratni dogodki v nečem pomembnem razlikovati od ustaljene prakse, saj si lahko, po nekaterih izjavah, obetamo še dodatne zapore cest, izklope električne energije, morda pa še kaj, kar bo večini ljudi zagrenilo preživljanje zasluženega počitka po koncu delovnega tedna.

Kakor koli obračamo, ne moremo mimo večkrat potrjenega dejstva, da prinaša sindikalizem ljudem le slabše plačana delovna mesta in višjo stopnjo brezposelnosti. Zakaj je tako? Čas tržnega kapitalizma je neogibno povezan z nenehnim spreminjanjem okolja, tehničnim in tehnološkim napredkom, novimi priložnostmi, ki jih je treba izkoristiti, kar vodi v doseganje višjega standarda, boljših zaposlitev in višjih plač. Ali pa jih pustiti, da ostanejo neizrabljene, s tem pa tvegati, da bo gospodarstvo stagniralo. Veliko je primerov držav, ki so sprejele ustrezne reforme in se odločile za prvo pot, recimo: Irska, Islandija ali Nova Zelandija, če naštejem le nekatere. Sprejem ukrepov, ki so tem državam omogočili sledenje novim trendom, jih je postavil na seznam vzorčnih primerov, ki bi jim bilo dobro slediti, saj so se izkazali kot ena sama zgodba o uspehu.

Na žalost obstaja vse preveč primerov držav, ki so pri vodenju ekonomske politike sledile diktatu interesnih skupin, med katerimi so sindikati eni bolj vplivnih, s tem pa so padle v začaran krog dolgotrajne stagnacije in brezposelnosti. In tukaj gre iskati glavne razloge za negativen pomen sindikalizma na blaginjo. Zgodba iz Nemčije, ki vse od osemdesetih let dalje le s težavo kljubuje visoki stopnji brezposelnosti in nizki gospodarski rasti, je tukaj več kot poučna. Le kako potem takšnim delavcem dopovedati, da gre glavne krivce za izgubo njihovega delovnega mesta iskati med njihovimi delavskimi predstavniki?

Iz vsakdanjega besednjaka večine sindikalnih vodij, v stilu, da so šli »gospodje po hlastanju po dobičku predaleč«, pač vse preveč veje njihova negativna nastrojenost proti uspešnim podjetjem, ki se rada pohvalijo z visokim ustvarjenim dobičkom. Zakaj bi se tega sramovala, ko pa le-ta predstavlja temeljni kamen novih investicij in s tem tudi novo ustvarjenih in običajno tudi bolje plačanih delovnih mest. Konec koncev so takšna podjetja tudi višje na listi zaželenih delodajalcev. Pomena uspešnih podjetij se očitno dobro zavedajo v ZDA, tudi njihovi sindikati! Tako Samuel Gompers, prvi predsednik AFL (American Federation of Labor), njihovega največjega sindikata (danes AFL-CIO), pravi, da »največji zločin proti delavcem predstavlja podjetje, ki ne uspe proizvajati z dobičkom.« Še kako dobro se namreč zaveda, da jih ni dobro plačanih delovnih mest, brez uspešnega poslovanja podjetja.

Vse drugo, kot je recimo zahteva sindikatov po višjih plačah, ki ne izhaja iz višje ravni produktivnosti, je zgolj ljudem všečno zastavljena retorika, ki skriva globoko v sebi nevarno vsebino, na celotno gospodarstvo pa deluje kot časovna bomba, ki čaka, da eksplodira. Pogoji pospešene konkurence, kjer je podjetjem praktično nemogoče vključiti višje proizvodne stroške v prodajno ceno artiklov, hitro vodijo do zaprtja delovnih mest. In to je to, na kar je nujno opozarjati.

Kot tudi to, da takšna politika sindikatov vsem zaposlenim, predvsem pa brezposelnim, izključno zmanjšuje njihove dostopne možnosti na trgu dela, s čimer dejansko postavlja v najbolj depriviligiran položaj ravno tiste, ki so že itak na najslabšem. Višji davki, ki financirajo socialno stisko teh ljudi, pomenijo manj denarja za investicije in s tem manj zaposlitev. In ponovno pristanemo v začaranem krogu dolgotrajne brezposelnosti, ki poleg tega pospešuje tudi dohodkovno neenakost, saj vsem ni dopuščeno, da bi opravljali delo, za katerega bi prejemali plačilo.

Seveda niso vsi sektorji in vsi tam zaposleni podvrženi takšnemu stanju. Recimo tistim v javni upravi omogoča stanje brez konkurence in s tem posledično monopol nad izvajanjem dejavnosti javnega sektorja ter financiranje z davkoplačevalskim denarjem, da si lažje izsilijo višje plače in druge ugodnosti. Posledično je tudi članstvo v sindikatih najmnožičneje ravno pri javni upravi, kar le potrjuje ugotovitev, da smo ljudje že po naravi sami racionalno egoistični.

Sindikatom bi bilo napak odvzeti njihovo legitimno pravico, da v pogajanjih s podjetji zastopajo svoje člane. Konec koncev sindikati za svoje delo članom drago zaračunajo. Ob stopnji sindikaliziranosti pri tridesetih odstotkih pa je širitev te njihove pristojnosti na vse zaposlene skrajno nedopustna in dela trg dela, ki se je pri vseh državah izkazal za enega ključnih, nujnega za reformiranje v smeri svobodnih trgov. Kajti le takšno okolje omogoča podjetjem njihovo rast, kar neogibno vleče za sabo več in boljše zaposlitve, višje plače in skratka boljši standard za vse. In ponovno smo pri zgodbi Irske, ki se je od podeželske države, kjer se je večina zaposlenih ukvarjala z ovčerejo, prebila v klub najbolj razvitih držav sveta. Rast plač je bila logična posledica, saj se podjetja zavedajo, da bodo lahko v bitki med podjetji za zaposlene usposobljen kader obdržala le v primeru stimulativnega plačila.

V zadnjem času so naglo prestrukturiranje od industrije k storitvenemu sektorju, vedno večje prevzemanje novih tehnologij informacijske družbe in pospešena mednarodna konkurenca tako pri proizvodnji proizvodov kot tudi storitev postali glavni dejavniki ekonomske aktivnosti. V primerih internacionalizacije proizvodnje, ki se dogaja, se morajo nacionalna gospodarstva odzivati tudi na spremenjene ekonomske pogoje v tistih bolj oddaljenih krajih. Vse večja liberalizacija in prodor gospodarstev v Indiji, na Kitajskem, da ne omenjam evropskih tranzicijskih držav, recimo Estonije, Slovaške idr., povečujejo potrebo posameznih gospodarstev, da so bolj prilagodljiva in odzivna na spremembe v mednarodnem okolju. Lep primer je prava revolucija enotnih davčnih stopenj, ki se je iz Slovaške kot virus razširila na večino držav Srednje in Vzhodne Evrope.
Tako tudi nam ne preostane drugega, kot da spoznamo potrebo in nujo po prestrukturiranju današnjih institucij, ki zavirajo nadaljnjo gospodarsko rast, in sprememba vloge sindikatov je le ena teh, kot tudi to, da je potreba po izgradnji sistema, ki bo spodbuden za delo, večja kot kdajkoli prej. Nizki davki in bitka med podjetji za zaposlene zadovoljuje slednjemu kriteriju, neuspeh pri spremembi vloge institucij pa nam lahko ogrozi naš dolgoročni napredek in pospeši le naše počasno stopicanje po poti prodornejših.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007