Upadanje sindikalizma

Nedavna dvodnevna stavka delavcev sindikata avtomobilske industrije (United Automobile Workers – UAW) v General Motorsu (GM) jasno kaže na strm padec pomena sindikatov v gospodarstvu ZDA. Nekoč celo najmočnejšemu sindikatu v Ameriki je članstvo v treh največjih avtomobilskih podjetjih od zadnje splošne pogodbe v letu 2003 upadlo za 40 odstotkov, od 1980-ih pa še bistveno bolj. Omenjeni sindikat je še pred kratkim, leta 1994, zastopal četrt milijona zaposlenih pri GM, vendar se je njegovo aktivno članstvo skrčilo pod 75 tisoč. Kot rezultat te zadnje splošne pogodbe bo GM razbremenil svoje trenutne in prihodnje obveznosti zdravstvenega zavarovanja v skrbniški fond, ki ga vodi sindikat. Dejansko bo GM zmanjšal svoje obveznosti za zdravstveno zavarovanje za več kot 15 milijard dolarjev, poleg tega bo pa tudi odpravil negotovost za prihodnje obveznosti iz naslova zdravstvenega varstva svojih zaposlenih in upokojencev. V zameno se je GM zavezal, da bo obdržal številne proizvodne obrate v Severni Ameriki, privolil pa je še v nekaj drugih stvari. Nekako ne odobravam nekaterih občutljivih stvari, ki se nahajajo v pogodbi, pa vendar se mi zdi, da je GM, ki je bil nekoč poznan kot »Generous« Motors [op.p. generous = velikodušen] zaradi svoje miline v pogajanjih z UAW (kot primer: zagotovil je zdravstvene ugodnosti brez kakršnih koli odbitkov), zmagal v soočenju, iz katerega je prišel v boljšem finančnem stanju.

Padec moči UAW v večji meri odstira strm upad ameriškega sindikalizma v splošnem. Delež zaposlenih, ki so člani sindikata, je v ZDA dosegel svoj vrh pri nekje 35 odstotkih v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, od takrat pa se zmanjšal na vsega 7,5 odstotkov tistih, ki niso zaposleni v javnem sektorju. Edina svetla točka sindikalizma je njegova moč med vladnimi uslužbenci, kar poganja precejšnja popuščanja pri zakonih, ki javnim uslužbencem prepovedujejo stavkati. Vse razvite države beležijo zmanjšanje sindikalne moči, a vendar sindikati v teh državah v splošnem pokrivajo precej večji delež delovne sile.

Nekateri dejavniki, ki so pripomogli spodkopati moč sindikatov, so sledeči. Pri tem je bil zelo pomemben manjši obseg v sektorjih industrije, saj je moč sindikatov že tradicionalno največja v mogočnih industrijskih podjetjih, kot sta industrija železa in aluminija ali avtomobilska industrija. Globalizacija je povečala tekmovalnost proizvodnje na področjih, ki so v posameznih državah locirana izven dosega sindikatov, vključno s proizvodnjo istega podjetja na tujem. Državna podpora za brezposelnost, upokojevanje in zdravstvo ter množica predpisov glede odpuščanja zaposlenih so nadomestile podobne storitve, ki so jih v preteklosti opravljali sindikati. Toda, vsa ta opažanja se ne zdijo kot celotna zgodba upada [op.p. sindikalizma], saj so globalizacija, rast države blaginje in upad v industriji bili na delu tudi v ostalih državah, kot na primer v Nemčiji in na Švedskem, ki sta imeli bistveno manjši upad članstva v sindikatih. Verjetno je razlika v tem, da so zakoni in nagnjenost k sindikalizmu v ZDA bistveno manj naklonjeni kot v drugih državah.

Ne toliko časa nazaj je bila pri ameriški akademski srenji in ameriških intelektualcih, kot tudi med modrimi ovratniki podpora sindikatom močna. Profesorji, ki so poudarjali negativne učinke sindikatov, kot so chicaški ekonomisti Henry Simons, H. Gregg Lewis in Milton Friedman, so izgledali kot čudaško-ekscentrični reakcionisti. Akademiki in intelektualci se še vedno načeloma zavzemajo za sindikate, vendar z manj navdušenja. Močni sindikati bi naj pomagali povečevati plače, ugodnosti za zdravstvo in upokojitev za svoje člane. Ti bi naj veljali za dobro plačane zaposlene, pri GM so začeli pri 30 dolarjih na uro, pri tem pa niso naredili nič za zaposlene, ki so zaslužili bistveno manj. Kot rezultat danes noben vodja sindikata ne nosi slovesa in medijske prepoznavnosti in pozornosti, kot so jo pred leti imeli Walter Reuther, John L. Lewis in Jimmy Hoffa.

Sindikati bi v konkurenčni tržni ekonomiji lahko imeli pomembnejšo vlogo, vendar bi njihova organizacija morala biti drugačna od današnjih sindikatov v industriji in obrti. Moški in ženske, ki delajo za velike, neosebne korporacije, bi verjetno raje videli, da bi se za plače, delovna pravila in ugodnosti za zdravstvo in pokojnine s podjetji pogajali preko sindikata v podjetju, kot pa individualno. Še posebej zaposleni, ki so pri posameznem podjetju prebili veliko let, bi nemara našli sindikat za koristnega pri zavarovanju proti vodstvu, ki bi skušalo uporabiti svojo moč pred težavo starejših zaposlenih, da si najdejo boljšo zaposlitev. Drugi zaposleni v isti panogi nemara ne bi izbrali sindikata in bi se s podjetji za plače in ugodnosti raje pogajali individualno. Podjetja s sindikati svojih zaposlenih bi tekmovala za dobiček in zaposlene proti podjetjem z drugimi sindikati in tudi s podjetji brez sindikatov. Takšen način strukture sindikatov se imenuje »konkurenčen sindikalizem«.

Dejansko pa sindikati v večini držav niso sindikati podjetij, ampak združujejo delavce različnih podjetij, večinoma v isti industriji, kot UAW ali sindikat delavcev jeklarske industrije v ZDA (United Steelworkers of America). Z organiziranjem po podjetjih znotraj iste panoge si sindikati prizadevajo pridobiti večjo ekonomsko moč, saj se v tekmujočih podjetjih lahko pogajajo za podobne ugodnosti in lahko organizirajo ustavitve dela po celotni panogi. Takšni sindikati si dejansko prizadevajo dobiti monopolno moč na trgih dela, kar jim omogoča dvigniti plače in druge ugodnosti nad konkurenčno raven. Claytonov zakon (Clayton Act) iz leta 1914 iz protimonopolnih zakonov navadno izvzema pogajanja sindikatov, kar jim omogoča, da si odprto prizadevajo doseči monopolno stanje.
V preteklosti sem nasprotoval temu izvzetju, saj nima nobenega ekonomskega smisla, kajti manjšini sindikaliziranih delavcev omogoča, da povečajo svoje koristi na račun potrošnikov in ostalih zaposlenih. Toda s strmim upadom članstva v sindikatih, zadnje čase posebej v ZDA in Veliki Britaniji ni več toliko pomembno, ali so sindikati izvzeti iz protimonopolnih zakonov. Težnje sindikatov po monopolni moči ne morejo imeti večjega učinka (zunaj javnega sektorja) v tistih gospodarstvih, kjer znaša delež sindikaliziranih delavcev izven javnega sektorja pod deset odstotkov, in kjer morajo podjetja, in s tem posredno tudi zaposleni, tekmovati na svetovnih trgih. Stroški pravdnih procesov in stroški uvedbe protimonopolnih zakonov tudi na sindikate bi namreč presegli koristi, ki bi izhajale iz tega, če bi odpravili izvzetje sindikatov iz protimonopolnih postopkov.

Gary S. Becker

z dovoljenjem Garyja Beckerja objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007