Svobodometer - september

Ocena: 1,5

Mesec september si bomo gotovo najbolj zapomnili po večdnevnem neurju, ki je terjalo kar nekaj človeških življenj in po prvih ocenah povzročilo za okoli 200 milijonov evrov materialne škode. Slednja predstavlja nekje 0,7 odstotka letno ustvarjene vrednosti vseh podjetij v Sloveniji oziroma toliko, kot skupina Gorenje ustvari v dveh mesecih poslovanja.
Če izvzamemo človeška življenja, ki so jih poplave na žalost terjale, potem seštevek povzročene materialne škode, posebej ko ga primerjamo z nenehnim poseganjem slovenske države v gospodarstvo, naenkrat postane precej majhen zalogaj. Glede na stopnjo poseganja našega javnega sektorja v gospodarstvo lahko namreč hitro ugotovimo, da ves znesek, kot rečeno približno 200 milijonov evrov, slovenski birokrati na neposreden in posreden način v povprečju pogoltnejo v nekje 120 urah! To letno znese za približno 70 podobnih poplav!
Ob spremljanju reakcij politikov na podobne dogodke, ne samo pri nas, dobi človek občutek, da tovrstne naravne pojave na nek način potrebujejo in si jih po tihem celo želijo. To se lepo vidi, ko s prerivanjem v ospredje pri ponujanju različnih programov odpravljanja posledic in z javnim izražanjem sočustvovanja, jasno vsem na očeh in z veliko mero ironije, na posreden način upravičujejo pobiranje davkov. Vendar, njihova navidezna humanitarnost in skrb za ljudi dobita svoj pravi obraz v tistem hipu, ko nekoliko podrobneje pogledamo izplen in načine, kako ti birokratski programi reševanja in odpravljanja posledic naravnih nesreč v praksi delujejo – praviloma zelo, zelo neučinkovito in drago.
Precej žalostno, vendar že mnogokrat se je izkazalo, da so tovrstni programi idealen teren za gojenje in razmah različnih tipov iskalcev rent – zastonjkarjev. To nam konec koncev lepo potrjuje nikoli končana in zelo draga saga o popotresni obnovi Posočja, ki je povezana s številnimi sumi koruptivnih dejanj pri izvajanju sanacijskih del, pri dodeljevanju poslov glede obnavljanja, pri lobiranjih za prioritetne liste objektov za obnovo ipd.
Povsem razumljivo, če vemo, da politiki-birokrati razpolagajo z denarjem, ki ga niso oni ustvarili, temveč ga z uporabo prisile jemljejo preko pobiranja davkov. To jim omogoča, da se s tujim denarjem, seveda zaradi lastne želje po vnovični izvolitvi, radodarno prikazujejo kot tisti, ki znajo reševati težave ljudi. In naravne katastrofe so kot nalašč za to. Ironija njihovega početja je v tem, da bolj kot jim ljudje pri njihovi navidezni skrbi za naše življenje verjamemo, manj smo sami pripravljeni poskrbeti za svoja življenja in bolj krivdo za svoje napačne in neodgovorne odločitve, tudi glede izbire bivalnega prostora, prestavljamo na birokrate ter zahtevamo njihovo 'pomoč'. Pomoč, ki ne pomeni nič drugega kot z davki pobran denar, ki so ga zaslužili drugi ljudje.
S tragedijo se je ponovno potrdila Friedmanova ugotovitev o tem, da je državno reševanje problemov vsaj tako slabo, kot so problemi sami. Poglejmo. V Sloveniji so si birokrati namislili obstoj številnih shem subvencioniranja poseljevanja hribovitih območij, katerih namen bi naj bil, dobro pazite – skrb za ohranjanje poseljenosti krajine. Pri tem so očitno pozabili, da takšen način 'reševanja poseljenosti krajine' zvišuje verjetnost katastrof podobnih razsežnosti, kot sta bila potres v Posočju oziroma zadnje poplave. Ti predeli namreč gotovo ne bi bili toliko poseljeni, na teh območjih pa bi obstajale predvsem hiše na tistih skritih in varnih mestih, katera so naši predniki poselili že davno nazaj in kamor povodenj zlepa ne pride. Tako pa imamo poseljen in s cestami povezan dobesedno vsak košček hribov in vsak delček zemlje v bližinah hribovskih potokov in rek. Vse skupaj je toliko razpredeno, da je verjetnost poplav že ob majhnem deževju precej visoka.
Za razliko od današnjih birokratov, ki namesto ljudi odločajo o tem kdo, kje, kaj in koliko sme graditi, so bili starejši ljudje bistveno bolj modri, saj so točno vedeli, pod katerim hribom in v bližini katerega potoka se ni dobro naseliti, da se ne izpostaviš povodnjim oziroma plazovom. Še več, vsa nevarna območja so zelo natančno poznali, hiše pa imeli na vrhovih hribov oziroma nekje v varno skritih predelih, nekoliko stran od rek in potokov.
Kakorkoli, v septembru so vladni ministri izglasovali prve programe za odpravljanje škode, in sicer v skupni vrednosti okrog 3 milijone evrov, kar je, mimogrede, samo nekaj več, kot bo stal bližajoči se referendum o lastništvu tretjine zavarovalnice Triglav. Človek se ob tem vpraša, kje se je izgubila vsa človekoljubnost naših politikov, če vemo, da s pobiranjem davkov in prispevkov poberejo nekje 70-krat toliko? Denar torej porabijo predvsem zase in za lovljenje volilnih glasov. Seveda bi bilo mnogo bolje in mnogo bolj pošteno, če bi občutno znižali davke in prislužen denar pustili tistim, ki so ga ustvarili, saj ljudje sami najbolje vemo, kako ga potrošiti. Med drugim bi si lahko lažje zavarovali tudi svoja imetja.
Popotresni sagi se je torej pridružila še popoplavna, za katero stavim, da bo trajala vsaj desetletje. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da bodo zavarovalnice v tistih primerih, kjer so ljudje bili toliko odgovorni in so, kljub ogromnim davkom, ki jih vsakodnevno plačujejo, lastno premoženje imeli zavarovano, svoje delo opravile vsaj dvakrat hitreje, bolj kvalitetno, v skupnem seštevku ceneje, brez korupcije in povsem potihoma, se pravi brez političnega mešetarjenja z volilnimi glasovi ljudi. Skratka, po normalnih tržnih principih, milje stran od političnega kupčkanja. Bodi dovolj o tem.
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo vladni ministri potrdili, reci in piši, 35 komisij, zadolženih za mogočen, vseobsegajoč centralno-planski razvojni načrt 2007–2023. Kratek izvleček iz septembrskega sklepa vladnih mož bo dovolj, da si ustvarite mnenje o (ne)smotrnosti birokratskega načrtovanja gospodarskih aktivnosti: »… iz proračunske postavke Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko PP 1136 [se] zagotovi 800.000 EUR v letu 2007 in 350.000 EUR v letu 2008 za sofinanciranje izdelave študij upravičenosti in analiz stroškov in koristi ter druge potrebne projektne dokumentacije glede na stanje na projektu za naslednje projekte in podprojekte regionalnih gospodarskih središč iz Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023.«
Kar zmrazi me, ko pomislim na to, da državni birokrati in vsi, ki jih pri tem spodbujajo, očitno resnično verjamejo v to, da je sestankovanje o 'razvojnih projektih' in birokratsko predpisovanje postopkov izvajanja 'razvojnih projektov' pot za dosego blaginje ljudi. Takšno sestankovanje kvečjemu pelje v nabiranje skritih informacij in s tem moči, kar močno širi polje korupcije, predvsem pri dodeljevanju poslov, analiz ipd., kar je v Sloveniji že vrsto let zelo priljubljena aktivnost različnih 'podjetnikov' s področja znanosti, kulture, športa in ostalih panog gospodarstva.
Po von Hayeku tovrstno načrtovanje gospodarskih aktivnosti privlači lenuhe in na vrh, po Ayn Rand, namesto najbolj usposobljenih pripelje plenilce, humanitarce z giljotino, če uporabim parafrazo Isabel Paterson. To seveda destimulira tiste z največ znanja in kreativnosti in jih sili v to, da takšno državo zapustijo. Spoštovani, sprejmite izziv in mi navedite en samcat primer uspešnega podjetja, ki je nastalo zaradi sestankovanja državnih komisij, en samcat primer.
Že nič kolikokrat sem zapisal, in znova velja to poudariti, da edino ekonomska svoboda vodi v dvigovanje razvojne uspešnosti podjetij in v izboljševanje kvalitete življenja vseh ljudi! Nekdanji islandski premier in oče reform v tej danes zelo razviti državi, Davið Oddsson, je v svojem govoru na American Enterprise Institute, 14. junija 2004, povsem pravilno izjavil, da »… Razni odbori in komisije javnega sektorja pač ne morejo nikoli tekmovati s trgom, saj jih za vsako posamezno idejo javnega sektorja trg ponudi mnogo več, ki potem v medsebojni bitki kljubujejo druga drugi, tista najboljša in najbolj uporabna pa se na koncu pokaže kot zmagovalna.« (Tribunal 7, 12. 04. 2007).
Praksa to potrjuje, saj birokratsko centralno planiranje ni sposobno, in tega nikoli ne bo, ustvariti super podjetij tipa Microsoft, IBM, Sony, Siemens, Apple, Mercedes, Hewlet Packard, Google, Nokia, Pepsico, Coca Cola, Pfizer ipd. Tovrstna podjetja, ki jih vsak razumen človek podpira, saj so močno olajšala življenje vseh nas, lahko nastanejo edino kot posledica svobodnega tekmovanja podjetnikov v njihovi kreativnosti in nikakor ne kot rezultat sestankovanj različnih 'strokovnih komisij', kjer gre v prvi vrsti za željo birokratov in politično vplivnih posameznikov po obvladovanju gospodarskih tokov. Tragičen zgodovinski eksperiment s komunizmom, ki je temeljil na centraliziranem načrtovanju gospodarstva, potrjuje, da tovrstno načrtovanje gospodarskih aktivnosti, kot ga izžareva resolucija 2007–2023, poosebljena v vseh teh 35 komisijah, pelje v popolno izgubo ekonomske svobode, na dolgi rok pa v gospodarsko uničenje. Torej v povsem napačno smer od želene, ki je napredek in boljše življenje vseh nas.
V ta kontekst birokratizacije gospodarstva sodi tudi v septembru potrjen socialni sporazum, ki so ga vpletene strani opisale kot nujno potrebnega za normalen razvoj podjetij in s tem za boljše gospodarske razmere na Slovenskem. Ponovno smo lahko slišali, in v dokument so si avtorji to celo drznili zapisati, kako se s tem 64 strani dolgim spisom želja zagotavlja dinamična gospodarska rast, stabilne gospodarske razmere, censka stabilnost, uravnotežena dohodkovna razmerja, zniževanje javnofinančnega primanjkljaja, izboljšanje blaginje, zvišanje konkurenčnosti, uravnotežen socialni razvoj ipd.
Da je vse skupaj zgolj mlatenje prazne slame, temelječe na naštevanju splošnih in že precej oguljenih fraz, ki z uspešnostjo razvoja podjetij in s sposobnostjo ustvarjanja nove vrednosti najboljših možganov družbe nimajo kaj dosti skupnega, nam potrjujejo sindikalisti, ki že napovedujejo obsežne stavke. Vsaj na legitimnost njihovega podpisa tega kupa želja pod imenom socialni sporazum bi jih kdo lahko spomnil.
O popolnem preoblikovanju trga dela, kjer bi sindikate postavili na trg, centralna pogajanja pa prestavili izključno na podjetniško raven, to jasno pomeni takojšnjo razpustitev ekonomsko-socialnega sveta, seveda ne duha in ne sluha. Če že ne z vladine strani, bi človek podobne pobude pričakoval od predstavnikov podjetij. Tako pa le-ti popolnoma nesamozavestno in apatično dajejo legitimnost svojemu podpisu na ta kup papirjev, medtem ko jim sindikalisti javno že grozijo z novim valom stavkovnih zahtev. Narobe svet.Kljub temu, da še ne vpliva na oceno svobode, saj je trenutno še v fazi parlamentarne obravnave, lahko z veseljem ugotovim, da se je septembra zgodil majhen korak na poti v vavčerski sistem osnovnega in srednjega šolstva. Predlog zakona v tistem delu, ki govori o financiranju, prinaša nov pogled na zasebno iniciativo v šolstvu, kar me kot zagovornika svobodne izbire in proste konkurence navdaja z zadovoljstvom. Nekoliko podrobnejši komentar bo sledil takrat, ko bo zakon dokončno sprejet.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007