Red in nered

»Ko carino in kvote narišemo na tablo, so si le-te precej enake … V praksi seveda to ne drži. Carine in kvote praviloma vključujejo različne institucionalne okvirje … S kvotami se distribucija prodaje med ponudniki in značilnosti ponudbe izdelkov, ki se prodajajo, ne dogaja s pomočjo vsakdanjih prodajnih dogovorov. Namesto njih se uporablja političen proces, kjer imajo tisti, ki so na položajih politične moči, pristojnost podeljevanja posebnih statusov tistim, ki jih s politično močjo sami izberejo. Kvote v politično prakso nujno vpeljujejo podkupljivost, neenakost in hierarhijo ter spreminjajo značilnosti učinkovitih poslovnih navad ljudi.« --Richard E. Wagner


Ena izmed najpomembnejših idej preminulega Nobelovega nagrajenca Friedricha Hayeka je bil koncept »spontanega reda«. Koncept, ki bi ga bilo težko razložiti.

Ko spontani red obstaja, ga privzamemo za danega in se ne trudimo preveč, da bi ga razumeli. Če je vaše telo zdravo, se vam ni treba ubadati s tem, kako delujejo vaše mišice, kako funkcionirata vaše srce in možgani ali kako deluje vaš prebavni proces. To spoznaš šele takrat, ko se ta red poruši in postaneš bolan oziroma trpiš za bolečinami.

Podobno je z gospodarstvom. Ko le-to dobro funkcionira, niti ne opazimo vsega vedénja, ki je potrebno, da sistem deluje. Gremo v supermarket in vidimo grozdje na razpolago, pri tem pa se ne sprašujemo, zakaj oziroma kako.

V teoriji bi lahko delo distributorja grozdja opravljal centralni planer. Posamezna entiteta bi si lahko prizadevala pridobiti vse informacije, ki se nanašajo na proizvodnjo in potrošnjo grozdja. Poleg tega bi ta tako imenovani car distribucije grozdja gospodaril z vsemi podrobnostmi za skladiščenje in transportni sistem. Z uporabo teh informacij bi ta car pošiljal navodila vsem posameznikom, ki bi bili vključeni v proizvodnjo, hrambo in distribucijo, navodila kaj, kje in kdaj naj kaj naredijo.

V praksi takšen car distribucije grozdja ne obstaja. Grozdje prihaja iz različnih krajev do bližnjega supermarketa preko vrste odločitev posameznikov, ki jih vodijo cene in njihov lastni interes. Nobena oseba ne poseduje z vsemi potrebnimi informacijami, da bi lahko primerno usmerjala distribucjo. Toda vsak udeleženec, ki ga usmerja sistem cen, ve, kaj narediti. Iz njihove kolektivne interakcije sledi, da je grozdje dosegljivo v skoraj vseh supermarketih tako rekoč ves čas. To je primer spontanega reda.

NERED PRI NAFTNIH DERIVATIH, 1974–1975

Ena značilnost reda, ki ga ustvari tržišče, je, da pri tem ne nastane trajnega pomanjkanja oziroma presežka proizvodov. To nadalje pomeni, da ljudje ne padejo v vrste oziroma v bitko enega z drugim, da bi si pridobili dobrine ali storitve.

Če bi radi videli nered, je vse, kar morate narediti to, da uvedete nadzor nad cenami. Nadzor nad cenami ustvari primanjkljaje oziroma presežke, kar privede do kaosa. Propad sovjetskega gospodarstva odseva ta nered.

Primer gospodarjenja v stilu Sovjetske zveze smo sredi sedemdesetih let, ko smo vzdrževali kontrolo cen nad gorivi, videli tudi v Združenih državah Amerike. To je bil odgovor na naftni embargo arabskih držav.

V članku Oil Econ 101 sem razložil, da ker je »nafta pač nafta« v bistvu ni možno bojkotirati savdijske nafte. Če mi ne bomo uporabili savdijske nafte, jo bo pa uporabil nekdo drug. Nafta, ki jo bomo uporabili mi, bo prišla iz države X, savdijska nafta pa bo nadomestila nafto te države X nekje drugje.

Z uporabo podobne logike sledi tudi to, da Savdijci ne morejo bojkotirati nas. Če jo ti prenehajo prodajati Združenim državam, pri tem pa še vedno oskrbujejo trg s svojo nafto, bomo namesto njihove nafte dobili več nafte od drugih držav.

Če bi trgom bilo dopuščeno, da delujejo v letih 1974 in 1975, bi bil učinek embarga z nafto skoraj zagotovo majhen in le začasen. Namesto tega so kontrole cen ustvarile vztrajen nered.

Ker cene bencina niso mogle poskočiti, ni bilo nobene naravne spodbude, ki bi povečala ponudbo oziroma okrnila povpraševanje. In rezultat je bilo pomanjkanje.

Ko so ljudje spoznali, da bencinskim črpalkam občasno zmanjka bencina, so se odzvali tako, da so še povečali svoje povpraševanje po bencinu. Ko si opazil, da ima posamezna bencinska postaja bencin, je bila tvoja gonilna sila, da napolniš rezervoar, saj nisi vedel, ali bo naslednja bencinska postaja, na katero boš naletel, imela bencin.

Če bi obstajal red, bi bila tvoja normalna reakcija takšna, da bi zaobšel postajo, na kateri bi bila čakalna vrsta, saj bi se na tak način želel izogniti nepotrebni izgubi časa zaradi čakanja v vrsti. Toda v primeru nereda zaradi kontrol cen je bila vaša reakcija ravno nasprotna. Videnje vrste je pomenilo, da bencinska postaja ima bencin. Tako je bila tvoja spodbuda, da se vključiš v vrsto! Na nekaterih postajah je tako stalo v vrsti stotine avtomobilov in občasno je razpoloženje vzkipelo, tako da so izbruhnili celo pretepi.

Tisti, ki smo živeli v času krize z bencinom med leti 1974-1975, ne bomo nikoli pozabili frustriranosti, sprevrženih spodbud in absurdnosti nereda, ki so ga povzročile kontrole cen. Ravno zaradi tega je zelo malo zelo izkušenih politikov po hurikanu Katarini, ki je ustavil mnogo rafinerij nafte, zagovarjalo uvedbo nadzora cen.

NADZOR DOHODKOV IN MINIMALNA PLAČA

Naslednji primer nereda kot posledice kontrole cen je trg najemnih stanovanj v New York Cityju. Letna stopnja izgradnje novih stanovanj v New Yorku je manj kot 10 odstotkov tiste iz dvajsetih let. Za večino najemojemalcev je neto učinek višji strošek najema. Kakor koli, namesto da bi ta najemnina šla lastnikom nepremičnin, kar bi sprožilo večjo ponudbo, gre k tistim ljudem, ki koristijo prednost takšnega sistema. Posredniki služijo honorarje, da ljudem poiščejo stanovanja. Najemodajalci, ki oddajajo takšna stanovanja z določenimi najemninami, služijo od najemnikov. Ta nered ustvarja najemojemalcem visoke stroške, medtem pa ustvarja kratek stik procesu, pri katerem bi visoke najemnine spodbudile k večji izgradnji stanovanj. Seveda, ko se je ponudba zmanjšala, so dejanski stroški za najemojemalce narasli, kar le povečuje zahtevo po nadzoru cen. Že šestdeset let je New York v nespodobnem krogu kontrole cen in premajhne ponudbe.

Sistem minimalne plače je naslednji primer vladne politike, ki le pospešuje nered. Ekonomist iz Harvarda, Gregory Mankiw, spretno opisuje minimalno plačo kot: (a) subvencijo za manj kvalificirane delavce, ki jo kot (b) davek plačajo podjetja, ki zaposlujejo manj kvalificirane zaposlene.

Drugi ekonomisti, vključno z lanskim Nobelovim nagrajencem Edmundom Phelpsom, dajejo prednost čistim subvencijam za plače za manj kvalificirane, ki bi se plačali iz splošnega davka na dohodek. Minimalna plača znižuje povpraševanje za manj kvalificirane delavce, kar pa čista subvencija za plačo ne.

VELIKA DEPRESIJA

Razpravljal sem o tem, da služi spontani red tržnega sistema kot tisti, ki zaustavlja zametke primanjkljajev in presežkov. Pa vendar je bilo za čas velike depresije dolgo obdobje visoke brezposelnosti – presežka dela. To je naredilo veliko depresijo za pomemben dogodek v ekonomski zgodovini.

Večina ekonomistov verjame, da je velika depresija potrebovala razdor finančnega reda kot tudi razdor v mehanizmu določanja plač. Verjamem, da je predstavljal najbolj pomemben razdor na finančnem trgu bankrot bank. Kot sem izpostavil v eseju glede zadnjega finančnega vznemirjenja, vključuje finančno posredništvo upravljanje s tveganji posrednika. Če zaupam posredniku, potem mu posodim svoj denar za nizko premijo za tveganje, ta posrednik pa lahko potem posreduje naprej posojilojemalcem. Če izgubim svoje zaupanje v posrednika, se poveča premija za tveganje. Ob nastopu velike depresije so ljudje izgubili zaupanje v banke, veliko bank se je zaprlo, finančno posredništvo pa se je zmanjšalo. Najbolj pomembna razlaga te teorije finančnih vzrokov velike depresije ni nič drugega kot trenutni predsedujoči sistemu Zveznih rezerv, tj. Ben Bernanke.

Vzrok za nered na trgu dela je nekako težje natančno definirati. V teoriji bi morala povečana ponudba dela povzročiti padec plač vse do točke, dokler dodatno povpraševanje po delu in njegova zmanjšana ponudba ne bi odpravila presežka. Obstaja nekaj notranjih razlogov, da deluje ta mehanizem manj dobro na trgu dela kot na drugih trgih, toda menim, da je politika New Deala predsednika Roosvelta, ki je sicer nameravala dvigniti plače in cene s pomočjo kartelnega mehanizma, odigrala vlogo, ki je le podaljšala ta nered. Preberite recimo knjigo The Forgotten Man avtorice Amity Shlaes.

V vsakem primeru je bil nered velike depresije travmatična izkušnja. Do danes mnogo ljudi ne zaupa tržnemu sistemu zaradi zloma, ki se je dogodil v tridesetih letih.

EMISIJE OGLJIKOVEGA DIOKSIDA

Danes je najpomembnejše področje, ki ima velik potencial, da ustvari nered, želja po znižanju emisij ogljikovega dioksida. Najbolj urejen način, da bi se doseglo to znižanje, bi bilo s pomočjo davkov. Naslednja najbolj urejena pot bi bila s pomočjo trgovanja z dovoljenji za njihov izpust.

Načini znižanja emisij ogljikovega dioksida, ki vodijo do največjega nereda, vključujejo nadzor emisij in sistem »kape in trgovanja«, kjer vlada določi kape za posamezne industrije. Pristopi takšnih oblik vključujejo politiko v procese ozkega in osebne ravni, ki omogočajo široko in vztrajno lobiranje, »prijateljstvo« in korupcijo.

NAFTA, POMOČ IN POPULIZEM

Paul Colier v The Bottom Billion izpostavi, da se države, ki imajo veliko bogastva skoncentriranega v obliki naravnih virov, kot je recimo nafta, nagibajo k slabemu funkcioniranju. Ko morajo ljudje delati, da si prislužijo bogastvo, imamo opraviti z redom. Ko je bogastvo prosto tam, da se ga pograbi, se ljudje osredotočijo na točno to – da ga pograbijo. Nagrade so potem deležni tisti, ki vedo, na kakšen način uporabiti nasilje in moč. Ironično, tod države, ki so bogate v naravnih virih, so »preklete«, saj je nered, ki ga je povzročil boj za lastništvo nad tem uniči bogastvo teh samih naravnih virov.

Tuja pomoč lahko ima podoben učinek kot dani naravni viri. Lahko pospeši nered, saj ustvarja vzdušje, v katerem se bodo ambiciozni ljudje namesto da bi se vključili v produktivno aktivnost, borili za nadzor nad razdeljevanjem te pomoči.

Populistična ekonomija, kot jo je predlagal John Edwards oziroma kot jo prakticira Hugo Chavez, je recept za nered. Ljudem pove, da jim ni treba služiti za bogastvo, saj jim ga bo namesto tega razdelila kar oblast s svojo politiko, ki bo le poslabšala nered.
Upam, da v Združenih državah dovolj ljudi upošteva spontani red trga in tako drži politike v šahu.

Arnold Kling

z dovoljenjem TCSDaily, objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007