Izkoriščanje - nazadnjaška miselnost

V zadnjem času se v Sloveniji stopnjuje retorika o izkoriščanju delavskega razreda. Nadvse zanimivo je poslušati, kako da se pod Alpami vseskozi dogaja izkoriščanje zaposlenih s strani gospodarstvenikov. Kar nekaj vidikov je takšnih, ki bi jih ob tem veljalo nekoliko pobližje pogledati: moralni, pravni, tehnično-teoretski in praktični. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ker je tema preveč široka, ščepec osnovnih razmišljanj in prikazov bo za prvi občutek več kot dovolj. Pojdimo po vrsti.

Izkoriščanje ni moralno
Morala v splošnem pomeni sledenje tistim načelom, za katera verjamemo, da so dobra in jih zaradi tega, ker verjamemo, da so dobra, pri svojem vsakodnevnem delu upoštevamo. Lahko se recimo odločimo, da je izkoriščati druge ljudi nemoralno, vendar potem se bomo morali obnašati tako, da nikogar nikdar ne bomo izkoriščali, sicer bo naše lastno vedenje nemoralno. V totalitarnih sistemih je vsebino moralnosti za vse ljudi definirala politična elita, največkrat kar po nareku diktatorja osebno, v svobodnih kapitalističnih ureditvah pa jo definira vsak posameznik sam, glede na njegov lasten pogled na svet in na to, kako bi rad živel.
Sindikalisti in nekateri ekonomisti nam torej sporočajo, da je izkoriščanje nemoralno. Če verjamemo definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika, lahko upravičeno in z veseljem pričakujemo, da se bodo povsem jasno zavzemali proti vsakršnemu 'neplačanemu prilaščanju proizvodov tujega dela'. Oziroma z drugimi besedami, pričakujemo lahko njihovo zavzemanje za to, da bodo tudi oni sami plačani izključno glede na to, koliko bodo ustvarili, vsemu ostalemu pa se bodo prostovoljno odrekli, saj je po njihovem mnenju nemoralno in izkoriščevalsko. Pa poglejmo, ali in v kolikšni meri to res drži.
Ko so nekega ekonomista (ime namerno izpuščam, pa ne ker ne bi bilo pomembno, ampak zato, ker je moj namen ovrednotiti njegovo vedenje), ki rad simpatizira s sindikati, javno vprašali po njegovi plači, je izdal, da njegov zaslužek znaša okoli 4000 evrov neto. Pri tem ni navedel, s čim si toliko denarja zasluži. Pa bi moral. Recimo vsaj zaradi tega, da bi upravičil moralnost svojega zavzemanja proti izkoriščanju. Da o izjemno dragih analizah številnih 'razvojnih projektov', ki se prav tako financirajo z davki in kjer različni ekonomisti, tudi ta, množično sodelujejo, sploh ne govorim.
Pa vas sprašujem, kje so tukaj 'checks and balances' (merila)? Ali se zavedamo, da vse te visoke dohodke in honorarje iz študij o 'razvojnih projektih' plačujejo zaposleni v podjetjih, torej vsi, od navadnih delavk in delavcev, do strojnih inženirjev, kemijskih strokovnjakov, računalniških genijev, podjetnikov, ki morajo svoje sposobnosti vedno znova dokazovati v boju z ostalimi na trgu? Kakšna je recimo morala tega dotičnega doktorja ekonomije, če vemo, da deluje v monopolističnem sektorju izobraževanja in svojega znanja ne rabi dokazovati v tržnem boju z ostalimi raziskovalci? Nizka.
Poglejmo moralo sindikalistov. Ko so jih povprašali po njihovih osebnih dohodkih, so se praviloma presenečeni začeli izvijati, potem pa razkrili, da imajo plače čez 2000 evrov neto, brez honorarjev, ki so kdove kolikšni. Gospodje si svoje plače jemljejo od prispevkov zaposlenih v podjetjih, pri čemer jih nihče ne spomni na to, da imajo sindikati v Sloveniji izredno privilegiran položaj in s tem praktično zajamčeno članstvo – torej dohodek.
Kaj menite, bi se sindikalisti strinjali s tem, da bi vlada recimo ukinila ekonomsko-socialni svet, pogajanja pa prestavila izključno na raven podjetij, ljudem pa povedala, da jih v pogajanjih s podjetji lahko zastopa kdorkoli, ki bi mu ljudje sami dali pristojnost (odvetniki, agencije, tudi prijatelji) oziroma da lahko nastopajo kar sami v svojem lastnem imenu? Ali verjamete, da bi sindikalisti, ki so jih vseskozi polna usta izkoriščanja in morale, pustili ljudem, da si sami izberejo vrsto svetovanja? Jaz ne. Če se resnično zavzemajo za to, da bi imeli zaposleni dobre predstavnike pri pogajanjih, potem bi takšen predlog, ki uvaja konkurenco na področje pogajanj, morali z veseljem podpreti.
V Novi Zelandiji so tak sistem recimo uvedli. In kaj se je zgodilo? Ljudje so množično zapustili sindikate, se za nasvete glede pogajanj obrnili k pravnikom, nastale so posebne agencije za pogajanja s podjetji, nekateri pa so se zastopali kar sami. Rezultat liberalizacije pogajanj je bil ta, da je več kot 80 odstotkov zaposlenih imelo individualne pogodbe in, glej ga zlomka, imeli so višje plače.
Trikrat lahko ugibate, kakšna bi bila retorika sindikalistov in njihovih svetovalcev, če bi se recimo pojavil vladin predlog o drastični reformi trga dela, kjer bi sindikate prepustili konkurenci z ostalimi potencialnimi ponudniki pogajanj, pogajanja pa iz centralističnega ekonomsko-socialnega sveta prestavili izključno na raven podjetij. Stavim, da polna besedičenja in groženj o koncu socialne države! Resnica je seveda popolnoma drugje: zavedajo se, da bi se s tem močno znižala njihova privilegirana moč v družbi, medtem ko bi ljudje dejansko dobili možnost izbire. Kakšna je tukaj moralnost sindikalistov? Nizka.

Kdo koga izkorišča
Namesto javkanja o izkoriščanju bi se vsi omenjeni raje zavzeli za delovanje principa vladavine prava. Zakaj? Če ima kdo občutek, da je izkoriščan, da ga torej proti njegovi volji nekdo zlorablja, potem je najboljša rešitev zanj ta, da svoj prav dokaže in zahteva ustrezno nadomestilo. Seveda se bodo zlorabe in izkoriščanja vedno dogajala, saj smo ljudje preveč raznoliki. Pomembno je, da obstaja dovolj učinkovitih mehanizmov za njihovo reševanje in da so ljudje dovolj samozavestni, da bodo te mehanizme uporabili oziroma morebitne poskuse zlorab preprečili že v kali. V tem kontekstu je pomemben dobro delujoč sistem reševanja konfliktov (Arnold Kling, Razsodnik z zlatim žezlom, Tribunal 10, 24. 5. 2007).
Še nekaj velja izpostaviti. Če je že kdo izkoriščan, so to prej tisti posamezniki, ki niso včlanjeni v sindikat, njihov osebni dohodek pa je kljub temu vezan na kolektivno dogovarjanje med sindikati in podjetji. Ti ljudje so izkoriščani s strani sistema kolektivnega dogovarjanja, ki jim, razen v redkih primerih, ne dovoli možnosti pogajanj za lasten osebni dohodek. Gotovo vas zanima podatek, da je v Sloveniji kljub nekaj več kot 30-odstotnemu članstvu zaposlenih v sindikatih pokritost kolektivnih pogodb več kot 95-odstotna, kar nas uvršča samo pred Francijo, ki ima približno 10-odstotno sindikaliziranost zaposlenih in vsaj 90-odstotno pokritost kolektivnih pogodb. Je to pošteno? Je to moralno? Odgovor je jasen: NE!
Tem ljudem je treba dati možnost izbire, da ne bodo več izkoriščani. Če bi se sindikalistom in njihovim svetovalcem v resnici šlo za manj izkoriščanja, potem bi se morali prvi zavzeti za to, da se sistem pogajanj spremeni, tako da se sindikate postavi na trg. To bi bila najbolj poštena rešitev, saj daje možnost proste izbire katerega koli pogajalca. Ostalo je zgolj leporečenje brez prave vsebine.

Nezmožnost kolektivnega dogovarjanja
Ob besedah o izkoriščanju zaposlenih radi pozabljamo, da so praktično vsi osebni dohodki v Sloveniji in ostali pogoji zaposlitve posledica monopolističnega dogovarjanja o delovnih razmerjih. Ne bom rekel, da to dokazuje nesposobnost sindikalistov za pogajanja, ker to sploh ni nujno, saj so posamezni sindikalisti verjetno zelo dobri pogajalci. Bom pa popolnoma jasno zapisal, da nam s svojim oglašanjem o izkoriščanju povsem odkrito priznavajo, kar teorija pozna že dolgo, da se delovnih razmerij centralno-plansko ne da določati, saj so podjetja med seboj preveč različna, okolja v katerih delujejo pa preveč dinamična. Ironično, vendar s svojim oglašanjem o izkoriščanju nam na nek način priznavajo, da je urejanje plač in ostalih delovno-pravnih razmerij centralno-plansko, tj. preko ekonomsko-socialnega sveta, nemogoče, neučinkovito in nepošteno.
Zakaj? Logika nezmožnosti centralnega urejanja delovnih razmerij je precej podobna tisti, ki jo pozna praktično vsak otrok, ki rad igra strateške igrice. Razlog je v tem, da število vseh možnih strategij in s tem težavnost igranja z dodajanjem novih in novih problemov (dimenzij) zelo hitro narašča, kar znižuje zmožnost otrokovega nadziranja poteka igre. Povsem enako je v sistemih pogajanj, kjer se določa pogoje zaposlitve za desetine tisoč zaposlenih naenkrat. Ob toliko različnih interesih (dimenzijah), kjer ima vsak svoje želje, predstave in cilje, je učinkovit rezultat, ki bi bil dober za vse naenkrat, enostavno nemogoče doseči. Preprosto, z rešitvami, kjer neka skupina posameznikov odloča o problemih tisočerih ljudi, se bo vedno našel kdo, ki bo s sprejetim upravičeno nezadovoljen.


Neveljavna ideologija
Retorika o izkoriščanju delavcev ima jasen, marksističen okvir. Temelji namreč na dejansko nikoli veljavni delovni teoriji vrednosti Davida Ricarda, ki vrednost ustvarjenega pripisuje količini vloženega fizičnega dela in surovin. Delovna teorija vrednosti razlaga dobiček kot razliko med proizvedenim in plačilom za surovine in delo, ter je podlaga za Marxovo teorijo izkoriščanja – temelj marksizma, nikoli veljavnega in proti človeku naravnanega pogleda na življenje.
O popolni zgrešenosti marksizma nima smisla izgubljati besed, saj gre za ideologijo, ki jo je zelo žalosten zgodovinski eksperiment v popolnosti zavrgel in jo na nekaterih delih sveta (Severna Koreja, Kuba, vedno več južnoameriških in afriških držav) še vedno mora zavračati. Morda bi predvsem zaradi tega človek namesto simpatiziranja z marksističnimi idejami pričakoval, da bi se vsaj vsi ekonomisti, kar jih Slovenija premore, oglasili in vsak poskus sklicevanja na različne oblike preživete in dejansko nikoli veljavne ideologije izkoriščanja v kali zatrli.
Kaj torej ustvarja novo vrednost? Ko človek pogleda v tovarno, najprej opazi, da imamo v delovnem procesu zraven ljudi prisotne tudi vedno bolj moderne stroje, ki so posledica večletnih izobraževanj, sestavljanj, simuliranj. Osnovni proces človek-stroj-novo znanje je nespremenjen od kar poznamo prvo tovarno. In ekonomisti danes to zelo dobro poznamo ter si s pomočjo sodobnih metod raziskovanja poskušamo sestavljati vedno boljše modele, ki pojasnjujejo dejanski potek ustvarjanja nove vrednosti. Besede izkoriščanje se v raziskovalnih institucijah ekonomskih oddelkov sploh ne uporablja.
Zaključek: raje kot v poudarjanje populizmov o izkoriščanju se je treba usmeriti v vprašanje spreminjanja našega močno nadzorovanega ekonomskega sistema in razmišljati o tem, kako v čim več področij uvesti osnovni in stoletja delujoč princip ponudbe in povpraševanja. Edino to namreč pripelje v stanje, ko se nihče nima pravice sklicevati na izkoriščanje in se tudi ne sklicuje, saj je vsak dogovor v takšni družbi popolnoma svoboden. Takšen sistem vodi stran od vseh vrst obračunavanj, v ljudeh pa spodbuja kreativnost in željo po sodelovanju. Mnogi državniki spoznavajo, da bolj kot je gospodarsko okolje ustvarjanju prijazno, intenzivnejši so procesi ustvarjanja novega, boljšega. In življenje naenkrat postane prijaznejše, kvalitetnejše, brez posebne želje po izkoriščanju.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007