Dogodivščine Jonathana Gullibla
Karneval posebnih interesov
Ko se je Jonathan vrnil na stopnišče knjižnice, je sonce že pošteno zahajalo. Po omračitvi je mestece, seveda na njegovo veselje, zaživelo. Ljudje so se začeli množično zbirati na trgu, pri čemer so se praviloma usmerjali proti veličastnemu karnevalskemu šotoru, ki je bil postavljen v bližini GLIB-a.
Jonathan se je ves v siju luči, pogledov in zvokov odsotno usmeril proti razkošnemu šotoru. Na vrhu šotora je bil znak z napisom: 'KARNEVAL POSEBNIH INTERESOV'.
Naenkrat se je iz množice zaslišalo pozornost zbujajočo žensko, oblečeno v oprijet in ves poslikan kostim, ki je zakričala: »Posluh sem, posluh sem! Vabim vas, da za navdušenje vašega življenja stopite do Karnevala posebnih interesov!« Opazila je Jonathana, ki je kar strmel od presenečenja in ga zagrabila za roko. »Vsak je zmagovalec, mladi mož.«
»Koliko pa to stane?« jo je vprašal Jonathan.
»Plačaš deset kajnov, domov pa odideš z bajno nagrado!« je odgovorila. Divje je opletala z rokami in nagovarjala množico. »Posluh sem, posluh sem! S Karnevalom posebnih interesov boste postali bogati!«
Ker ni imel dovolj denarja, je Jonathan nekoliko počakal, da se je ženska zaposlila z ostalimi in se splazil okrog šotora. Dvignil je rob platna šotora in pokukal v njegovo notranjost. Na straneh šotora so bile vrste miz, polne ljudi. V sredini prostora so uniformirani uslužbenci usmerjali deset udeležencev k stolom, ki so bili postavljeni v obliki velikega kroga. V nestrpnem pričakovanju so se udeleženci postavili oziroma 'pokolenili' vsak k svojemu stolu. Naenkrat se je oglasil boben in ugasnila je polovica sveč. Zaslišale so se skrite fanfare. Odlična – ne vem, kaj je tu v originalu, ampak mogoče bi bilo boljše, če bi uporabil kaj druga (močna ali kaj podobnega) svetilka je zasvetila v sijoče črno oblečenega čednega moža s svilenim klobukom. Mož se je krogu nestrpno čakajočih udeležencev globoko poklonil.
»Dober večer,« je dejal, ves v blesku čudovito belega in svetlečega nasmeška.
»Jaz sem gospodar kroga! Danes ste vi, srečna deseterica, zmagovalci naše izredne igre. Vsi boste zmagali. Vsi boste odšli srečnejši, kot ste bili ob prihodu. Izvolite sesti.« Nato je z urnim vihtenjem v bele rokavice odete roke od vsakega udeleženca pobral po en kajn. Vsi so plačali in nihče pri tem ni odlašal.
Gospodar kroga se je ponovno nasmehnil občinstvu in naznanil: »Sedaj boste spoznali, kako vas bomo nagradili.« Kmalu zatem je enemu izmed nastopajočih v naročje spustil pet kajnov. Srečen prejemnik je od veselja zakričal.
»Vi ne boste edini zmagovalec,« je najavil gospodar kroga. In tako je tudi bilo. Gospodar se je desetkrat sprehodil med sodelujočimi in vedno od vsakega pobral po en kajn. Po vsakem krogu je nekomu od sodelujočih podaril pet kajnov in vsakič je prejemnik bil navdušen od sreče.
Po koncu izvajanja, ko so se ljudje začeli postavljati v vrste za izhod, je Jonathan stekel pred vhod šotora, da bi se prepričal, koliko so ljudje s predstavo resnično bili zadovoljni. Ženska na vhodu je sprostila vhod. Ustavila je enega izmed sodelujočih, ki je 'kolenil' proti izhodu in ga vprašala: »Ste se lepo zabavali?«
»Oh, seveda sem se!« je odvrnil mož in se ves srečen zarežal. »Bilo je čudovito!«
»Komaj čakam, da bom to opisal svojim prijateljem,« je dejal spet drugi. »Kasneje se utegnem vrniti.«
Še en navdušen udeleženec se je oglasil. »Da, da, da! Vsak je prejel nagrado petih kajnov!«
Jonathan je skrbno opazoval, kako se je skupina ljudi razšla. Ženska se je obrnila proti gospodarju kroga, ki je mahal množici v slovo, pri sebi pa potihoma pripomnil: »Da, še posebej srečni pa smo mi. Zaslužili smo petdeset kajnov, ti naivneži pa so vsi srečni glede tega! Menim, da bi morali naslednje leto od Sveta Guvernerjev zahtevati, da sprejme zakon, po katerem bi sodelovanje v igri bilo obvezno za vse!«
Ravno v tem trenutku se je eden od uslužbencev organizatorja prebil za Jonathana in ga zagrabil za ovratnik. »Tukaj ostani, ti nepridiprav. Videl sem te kukati noter. Si mislil, da boš lahko zastonj gledal predstavo, kaj?«
»Žal mi je,« je dejal Jonathan, ki se je poskušal izviti iz njegovega prijema. »Nisem vedel, da bi tudi samo za gledanje moral plačati. Ta prijetna dama je vse skupaj naredila tako zanimivo – in nisem imel dovolj denarja, prosim …«
Gospodar kroga je oba zelo srdito pogledal. »Nič denarja?«
Toda ženska se je nasmehnila Jonathanovemu laskanju. »Počakajte, izpustite ga,« je dejala uslužbencu. »Saj je samo otrok. Torej ti je bila predstava všeč, kajne?«
»Oh, seveda, gospa!« je z močnim prikimavanjem odvrnil Jonathan.
»Kako pa bi ti bilo všeč, če bi na lahek način zaslužil nekaj denarja? Drugače te,« njen glas je postal preteč, »predam karnevalski varnostni službi.«
»Oh, super,« je z negotovostjo dejal Jonathan. »Kaj želite, da naredim?«
»Preprosto tole,« se je nasmehnila, ponovno vsa ljubezniva. »Danes zvečer se samo sprehodi po mestecu, razdeli te letake in vsakomur razloži, kako močno se bodo tukaj na našem karnevalu zabavali. Za sedaj imaš tukaj en kajn, kasneje pa boš prejel ostalo, se pravi po en kajn na vsakega tekmovalca, ki bo s sabo prinesel ta letak. Sedaj pa pojdi in glej, da me ne boš razočaral.«
Med povezovanjem vreče z letaki okoli ramen, ga je opozorila. »Še ena stvar je. Danes zvečer po koncu predstave bom prijavila poročilo o tvojem dohodku. Takoj zjutraj moraš polovico zaslužka predati v mestni hiši kot plačilo davka.«
»Davka?« je ponovil Jonathan. »Čemu?«
»Guvernerji zahtevajo delež tvojih dohodkov.«
Jonathanu ta ideja ni bila všeč. V upanju je dodal. »Če mojih dohodkov ne boste prijavili, bom delal bolje. Mogoče dvakrat bolje.«
»Guvernerji to vedo, mladenič. Vsepovsod imajo ovaduhe, ki nas skrbno opazujejo. Če nas vidijo, kako bi skrili tvoj dohodek, potem bi to lahko pomenilo hude težave – lahko nas celo zaprejo,« je dejala. »Zato se ne pritožuj. Vsi moramo plačevati za naše grehe.«
»Grehe?« je ponovil Jonathan.»Oh, seveda. Davki kaznujejo nas, ki grešimo. Davek na tobak kaznuje kajenje, davek na alkohol kaznuje pitje, davek na obresti kaznuje varčevanje in davek na dohodek kaznuje delo. Želja Guvernerjev je,« se je hihitala in mežiknila gospodarju kroga, ki je stal ob njej, »da smo vsi mi zdravi, trezni, odvisni in nedelavni. No, sedaj se pa zmigaj, ti otrok.«
Ken Schoolland
objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007
Št. komentarjev: 0:
Objavite komentar
Naročite se na Objavi komentarje [Atom]
<< Domov