Tribunalovo oko

Vid Jakulin, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, je ob razpravi glede spremembe Kazenskega zakonika, ki predvideva uzakonitev dosmrtne zaporne kazni, 15. oktobra 2007 za RTV Slovenija njeno sprejetje utemeljil s tem, da:

“Mora biti izrečena kazen, med drugim, tudi odraz storjenega kaznivega dejanja.”

Debata o možnosti vpeljave dosmrtnega zapora v slovensko zakonodajo, ki jo je s svojim najnovejšim predlogom sprožilo Ministrstvo za pravosodje, bolj po naključju sovpada z brutalnim umorom, ki se je nedavno zgodil pred ljubljansko diskoteko Global. S tem pa hočeš nočeš povečal zanimanje slovenske javnosti pomenu, ustreznosti in učinkovitosti slovenskih institucij pregona. Še posebej zato, ker je glavni osumljenec za umor še vedno na begu. Preseneča, da izhaja iskana oseba iz vrst varnostne službe same. Torej gre za posameznika iz službe, za katero se prvenstveno pričakuje, da bo v primeru neredov posredovala in zagotovila vsem gostom varnost. Bodisi na nogometni tekmi in morebitnem razgrajanju razgrajačev, ob ogledu zadnjih novitet na razstavnem prostoru ali pa ob preživljanju brezskrbnih trenutkov v bližnji diskoteki.

Posameznikom je namreč treba zagotoviti njihovo neodtujljivo pravico, da živijo sebi lastno življenje, seveda vse do točke, dokler ti s svojimi dejanji ne posežejo v pravico drugih do te iste pravice. To pomeni, da je treba v primeru fizičnega nasilja tretjih oseb vsem zagotoviti svobodo pred takšnimi in podobnimi dejanji ostalih članov družbe. In to je najpomembnejša vloga države v sodobni družbi. Pri tem pa služi prisotnost zasebnih varnostnih služb ostalim uradnim institucijam pregona le kot dodatni servis, ki skrbi za zagotavljanje in varovanje osebne varnosti posameznika kot temeljne človekove pravice.

Tako se v celoti strinjam z izjavo Jakulina, ki trdi, da mora biti izrečena kazen odraz storjenega dejanja. Ayn Rand gre celo dlje. Na vprašanje o primernosti kaznovanja za kriminalna dejanja je tako dejala, da je treba kjer koli je to možno, popraviti posledice zločina nad žrtvijo, kar pomeni, da je treba v primeru kraje ukradeno stvar preprosto vrniti njenemu lastniku. Zakon mora po njenem tudi kaznovati storilca in to ne z namenom, da bi se le-ta v zaporu spreobrnil, ampak za to, da bo nosil boleče posledice svojih dejanj, ki jih je prizadel žrtvi. Kot zadnje ugotavlja podobno kot Jakulin, da mora biti kazen sorazmerna zločinu glede na ostale uzakonjene zločine.

Potreben je torej sistem, ki bo v prvi vrsti popravil posledice zločina, ki bo ostale učinkovito odvračal od takšnega početja, in ki bo storilcu preprečil ponovitev takšnega dejanja. V primeru umora drugačna kazen kot dosmrtni zapor sploh ni legitimna, saj gre za najhujšo obliko nasilja nad svobodo posameznika, ki tudi onemogoča popravo posledic takšnega dejanja. Dosedanja ureditev, kjer znaša najvišja zagrožena kazen 30 let, tako neogibno pomeni, da se bo taka oseba nekoč vrnila na prostost. To pa pomeni pretečo nevarnost za ponovitev dejanja in nove žrtve med nedolžnimi ljudmi.
Vprašanje ureditve institutov pregona pa je neogibno povezano s stroški, ki so s tem povezani. Postavi se dilema, ali so ostali člani družbe dolžni kriti te stroške. Ali so konec koncev v primeru umora te stroške dolžni kriti tudi svojci žrtve? Mislim, da ne. Sicer pa nosi vse stroške pravdnih postopkov tudi navadni zamudnik plačila svojega dolga, zato ne bi bilo pravično do njega in ostalih, če bi bilo v primeru zapornika kaj drugače. Plačo, ki bi mu zagotavljala želeno raven standarda, bi si moral zaslužiti na trgu dela, podobno kot vsi ostali, sicer bi pa bil obsojen na životarjenje. Podobno kot to velja za ostale smrtnike.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007