Svobodna gospodarstva in skupno dobro

Nihče ne more resnično dvomiti v to, da svobodna podjetja niso samo največji pospeševalec blaginje ljudi, ampak da tudi v največji meri služijo vsem razredom v družbi. Stari socialisti so sanjali o svetu, v katerem bi si vsi razredi po vsem svetu delili bogastvo proizvodnje. Poglejmo na primer v podjetje Wal-Mart, če navedem samo najbolj očiten primer, ki svoje trgovine po vsem svetu odpira dan za dnem, v enem mestu za drugim. V vsaki posamični trgovini vidimo resnično izobilje dobrin, ki so ustvarjene tako, da služijo blaginji ljudi, in to po takšnih cenah, da si jih ljudje lahko privoščijo. Podjetje, ki je ustvarilo milijone delovnih mest in prineslo napredek tja, kjer je sprva bil prisoten samo obup.
Dobro, lahko vam Wal-Mart ni všeč. Lahko se vam zdi neurejen. Morda ne kupujete radi v njihovih trgovinah. Ampak v tem ni nobenega razloga, da bi zanikali, da je to podjetje, in stotine njemu podobnih, človeštvu prineslo mnogo enkratnih priložnosti za povečanje blaginje za vse družbene razrede.
In kdo so lastniki Wal-Marta? Lahko jim rečemo kapitalisti, če želite, ampak njegovi lastniki so lastniki delnic iz vsega sveta, ljudje z zmernimi prihodki, ki so svoje prihranke investirali v blagostanje podjetja. Wal-Mart je v lastništvu razreda ljudi, ki jim lahko rečemo delavci-kapitalisti. Takšna ureditev kot smo ji priča, predstavlja mnogo več, kot bi si kdorkoli od stare garde socialistov lahko predstavljal. Če bi Marxu prikazali to stanje, ne bi mogel verjeti svojim očem.
Ali se svobodno podjetništvo sklada z idejo skupnega dobrega, kot so si ga predstavljali socialisti? Vsekakor se. Vendar pa se ne sklada z »zadružnostjo dobrin«, kakor je predpostavljal socializem, da se bo zgodilo. Torej, kaj lahko rečemo tistim, ki tudi še danes ostajajo zvesti socializmu kot političnemu cilju oziroma kot splošnemu trendu političnega aktivizma? Lahko rečemo, da ne vedo, ali niso razumeli ozadja ekonomske zgodovine v zadnjih 300 letih. Morda pa bi lahko celo rekli, da so ti bolj navezani na socializem kot na dogmo, kot pa do izrecnih idealov očetov socialistične dogme. Še posebej sem prizadet s skrbjo neosocialistov glede blaginje rastlin, živali, rek in jezer, deževnega gozda in puščave, še posebej nad tem, ker se zdi, da je njihova skrb za okolje bistveno večja od njihove skrbi za blaginjo človeške družine.
Kadar govorimo o zamisli skupnega dobrega, moramo biti odkriti tudi glede političnih in pravnih inštitucij, ki do skupnega dobrega najverjetneje privedejo. Odgovora ne moremo najti v »zadružnosti dobrin«, ampak v tistih inštitucijah, ki si jih socialisti zelo vztrajno prizadevajo diskreditirati. Dovolite, da jih naštejem: zasebno lastništvo nad proizvodnimi sredstvi; stabilen denar, ki služi kot sredstvo menjave; svobodno podjetništvo, ki ljudem dovoljuje, da začnejo s poslom in tako sledijo svojim sanjam; proste zveze delavcev, ki ljudem dovoljujejo, da sami izberejo, kje želijo delati in pod kakšnimi pogoji; spoštovanje pogodb, ki idejam, da morajo ljudje izpolnjevati svoje obljube, zagotavlja institucionalno podporo; in močno delujočo trgovino znotraj in med različnimi narodi, ki prinaša najbolj cvetočo delitev dela. Te inštitucije bi morala podpirati takšna kulturna infrastruktura, ki spoštuje zasebno lastnino, spoštuje človeka kot osebo in njegovo dostojanstvo in daje prednost predanosti nadnaravni avtoriteti pred predanostjo civilni avtoriteti. To je osnova za tisto, čemur pravimo svoboda in je posledica tega, čemur pravimo skupno dobro.
Skupno dobro je nezdružljivo s kršenjem pravice do ekonomske iniciative. Kot je glede ekonomske iniciative zapisal papež Janez Pavel II: »To je pravica, ki je pomembna, ne samo za posameznika, ampak tudi za skupno dobro. Izkušnje kažejo, da zanikanje te pravice, ali njeno omejevanje v imenu domnevne »enakosti« vseh v družbi, zmanjšuje, v praksi pa popolnoma uničuje duh iniciative, ki mu lahko rečemo tudi kreativna subjektivnost posameznega državljana.«
Pri pisanju teh besed je papež posnemal vizijo dokumenta drugega vatikanskega sveta z naslovom Gaudium et Spes: »Ker lastnina in druge oblike zasebnega lastništva premoženja prispevajo k izražanju osebnosti in, nadalje, nudijo posameznikom priložnost, da opravijo svojo vlogo v družbi in gospodarstvu, je zelo pomembno, da se dostop tako posameznikov kot tudi skupnosti, do neke oblike lastništva premoženja pospešuje. Zasebna lastnina ali kakšna druga oblika lastništva nad premoženjem prenaša na vsakega posameznika tisto družbeno okolje, ki je absolutno potrebno za samostojnost posameznikov in družine, zaradi česar mora biti upoštevana kot podaljšanje človeške svobode.«Naj zaključim z deklaracijo, po kateri bi se, glede na merila, ki izhajajo iz prvih zgodnjih socialistov, vsi ljudje morali sami sebe smatrati za socialiste, v kolikor z izrazom mislimo, da se zavzemamo za blaginjo vseh pripadnikov družbe. Kritično točko spotike predstavlja vprašanje, kako doseči ta ideal. Sam sem mnenja, da poti za dosego tega cilja ne potekajo preko centralnega planiranja države, ampak preko svobode kot take. Po Svetem Tomažu Akvinskem poznamo rek: bonum est diffusivum sui. Dobro se samo razširi. Dobro svobode se je dejansko izrazilo v večjih koristih, ki jih je deležno celotno človeštvo.

Oče Robert Sirico

z dovoljenjem Acton Institute objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007