Rusija je demokratična le na papirju

Ruski predsednik Vladimir Putin se je odločil. Predsedniški stolček namerava marca naslednje leto zamenjati za premierskega. V kolikor bo Putinu vse šlo po načrtih, ne bo izgubil tistega, kar najbolj ceni: svojo oblast. Medtem ko skoraj ni nobenega dvoma o uresničitvi njegovega načrta, so tisti, ki poznajo dogajanje za zaveso in so bili pripravljeni spregovoriti o tem, postavili svoja življenja na kocko.

Zastavljajo se vprašanja, koga bo Putin, ko bo enkrat imenovan za premierja, podprl za svojega naslednika na marčevskih predsedniških volitvah. Ali bo to Sergej Ivanov ali Dmitrij Medvedev ali kdo tretji, je popolnoma nepomembno, saj je sistem oblasti lojalen Putinu in ne inštitutu predsednika države. Kamor bo šel Putin, tja se bo nagnil sistem oblasti.

Ko je Putin leta 1999 nasledil Jelcina, se je čez noč prelevil iz široke javnosti popolnoma nepoznane osebe v samosvojega, skrivnostnega in muhastega voditelja ene najmočnejših držav na svetu. Putin, nekdanji tajni agent KGB-ja, od prvega dne vodi Rusijo iz svoje kremeljske pisarne kot operacijo tajne službe. Njegovo glavno vodilo je, da iz svojih rok ne izpusti niti ene samcate niti državne politike. Nismo v zmoti, če trdimo, da Putina lahko vzamemo iz KGB-ja, a KGB-ja ne moremo izbrisati iz Putina. Naj vas ne zaslepi njegova navzven umirjena drža, saj je osebnostno najbližje krvoločnemu levu. Zanj je vsak pogovor borba, v katerem sogovorca agresivno in brez zadržkov napada z vseh strani, pri tem pa njegovi svetovalci niso izvzeti. Ni samo Putinov način dialoga, ampak tudi njegova široka razgledanost, ki preseneti tiste, ki se znajdejo na štiri oči z njim, kot je priznal Andrej Ilarianov, bivši Putinov ekonomski svetovalec in danes raziskovalec na Cato Institutu.

Marsikaj se je spremenilo odkar je Putin postal predsednik Rusije. Hitra in neprekinjena gospodarska rast je vodila k dvigu življenjskega standarda mnogih Rusov. Medtem ko je Rusija še vedno ena najpomembnejših dobaviteljic energetskih virov Evropi in drugim okoljskim regijam, pritok tujih neposrednih investicij nepretrgoma narašča. Preobrazba Moskve in Sankt Peterburga v zadnjih petih letih je neverjetna. Ko se sprehajaš po njunih mestnih središčih, se ti zdi, da si v eni izmed svetovnih prestolnic.

A to je samo ena plat zgodbe. V času svojega predsedovanja je Putin med drugim popolnoma izbrisal opozicijo iz političnega spektra, oklestil avtonomije regij, okrepil državno kontrolo ruskih energetskih virov in poteptal neodvisne medije. Država, ki se oznanja za demokracijo, je v obdobju osmih let korak po koraku zdrsela v avtokracijo.

Človekove pravice so ogrožene in nobenega sledu ni o demokraciji, vsaj o tisti ne, ki jo zasledimo na Zahodu. Ruska oblast vse bolj spominja na skoraj pozabljeno Sovjetsko zvezo. Razlika je le v tem, da medtem, ko se današnji ruski vrh pretvarja, da je demokratičen, voditelji Sovjetske zveze niso imeli zadržkov javno nastopati kot diktatorji oziroma carji. Vpliv Kremlja je vedno bil izjemen na vseh področjih javnega življenja v Rusiji. A odkar je Putin na oblasti, se je ta vpliv samo še povečal. Državo danes milo rečeno vodijo ljudje iz nekdanje obveščevalne službe KGB, ki se je preimenovala v FSB. Ni naključje, da ruski rek pravi, da Rusija visi na kljuki FSB-ja.

Kljub temu javnomnenjske raziskave beležijo neverjetno, vsaj 70-odstotno, podporo Putinu. Kako je to mogoče? Zvit in pretkan predsednik igra nevarne in zahrbtne ideološke igre z javnostjo. Putin in njegovi sodelavci se zelo dobro zavedajo, da dokler bodo ohranili visoko javno podporo, so bolj ali manj nedotakljivi. Odsotnost neodvisnih medijev, državna cenzurirana medijska propaganda, novinarji v vlogi predstavnikov službe za odnose z javnostmi in zgolj minimalno informiranje v medijih samo pripomorejo k zaslepljenosti Rusov, kar ohranja visoko javnomnenjsko podporo Putinu. Ta zaslepljenost je toliko izrazitejša med mladimi, ki se ne spomnijo komunistične Sovjetske zveze. Za to generacijsko skupino so se v zadnjih letih odprle mnoge možnosti zaposlitve v državnih organih ali v podjetjih, ki so v državnih rokah. Vsaka takšna služba je pod skrbnim drobnogledom oblasti, a so mladi dovolj naivni, da hlepijo po napredovanju v sistemu, ki jim krati osebno svobodo na vsakem koraku. Ko bodo to spoznali, bo najverjetneje prepozno. Po drugi strani pa za tistimi, ki si ne zatiskajo oči pred koruptivnostjo in umazanostjo ruske oblasti, ekonomska blaginja ni celotna slika. Veliko takih ljudi emigrira iz Rusije in si nekje drugje poskuša ustvariti življenje pod svobodnim soncem.

Putin se ne spreneveda, da ga v tujini marsikdo kritizira, a dokler ima visoko (navidezno) javnomnenjsko podporo doma, verjame da ima zeleno luč za svoja dejanja. Obenem je visoka javna podpora doma, ne glede na to, da je ponarejena in napihnjena, tudi as v rokah Kremlina, ko se Rusija obrne k potencialnim investitorjem oziroma podjetnikom zainteresiranih v njeno gospodarstvo. Obenem ne glede na različne kritike o stanju demokracije, se Putin zaveda, da tuji investitorji cenijo stabilnost in blaginjo in bodo zato, če bo prišlo do tega, zatisnili eno oko, ko bo govora o kršenju človekovih pravic.

Demokracija med drugim pomeni neomejeno in javno konkurenco oziroma boj za oblast. Tega danes ni v Rusiji. Čeprav je Jelcinov sistem bil daleč od zaželenega in idealnega, je vsaj bil prvi korak na poti gradnje demokratičnega sistema v prihodnosti. Putin je izničil enega izmed največjih dosežkov Jelcinove oblasti: prostovoljni prenos oblasti od enega na drugega političnega voditelja.

Medtem ko mednarodna javnost nima zaupanja v neodvisnost prihajajočih ruskih parlamentarnih in predsedniških volitev, domača opozicija ne namerava vreči puške v koruzo. Dolga leta neustavljivi šahovski genij in svetovni prvak Garij Kasparov je pred kratkim oznanil, da bo na predsedniških volitvah naslednje leto glavni kandidat opozicije, ki je pod imenom Druga Rusija zbrala vse Putinove nasprotnike, tako politične stranke kot posameznike. Njihova želja, bolj kot cilj, je aktivno sodelovati na volitvah, kar pa v Putinovi Rusiji ni lahko. Vse tri nacionalne televizijske postaje so neme prošnjam opozicije. Pod pritiskom in strahom pred oblastjo je le peščica manj prepoznavnih časopisov in radijskih postaj pripravljena objaviti oziroma predvajati izjave opozicije. Odprta diskusija ni po godu oblasti - ne v javnosti, ne v političnih krogih. Nepozabna je lanska izjava Borisa Grizlova, predsednika Dume, spodnjega doma ruskega parlamenta, da namreč slednja ni prostor za diskusijo.

Kasparov se zelo dobro zaveda, da zmaga na volitvah niti pod razno ni dosegljiva. A odkar je javno pričel kritizirati Putinovo predsedovanje, je uradna Moskva, v strahu pred še tako nemočno opozicijo, uperila vse sile v uničenje Kasparovega imena doma in možnosti uspešnega kandidiranja. Kremlinska propaganda je Kasparova označila za radikalca in ekstremista ter državnega sovražnika številka ena, saj naj bi ta po njihovem mnenju bil zaposlen kot tajni agent na ameriškem zunanjem ministrstvu. Kljub absurdnosti teh izjav marsikateri Rus ne pomisli dvakrat preden verjame spletkam Kremlina.

Nepremostljiva prepreka pri sodelovanju s tradicionalnimi mediji je oklestila opozicijo možnosti javnega izražanja svojega mnenja. Internet se je pojavil kot alternativna možnost, a Putinovi ljudje so bili pripravljeni tudi na to. Medtem ko je državna cenzura medmrežja milejša kot na Kitajskem, ruska oblast izvaja neposreden pritisk na lastnike serverjev in spletnih strani. Hekerji, ki delujejo pod FSB okriljem, dnevno napadajo serverje kritikov ruske oblasti. Nobeden ni varen pred temi napadi, tudi serverji izven Rusije ne. Medtem ko so na območju Rusije bili zabeleženi napadeni z močjo 30 MB/s, je Estonska oblast, kot mi je nedavno zaupal Mart Laar, bivši premier Estonije, bila soočena s ponavljajočimi napadi z močjo 90 MB/s. Laar ne dvomi, da sta Kremelj in FSB odgovorna za to dejanje. Hkrati je priznal, da je estonska oblast pričakovala tako potezo iz Moskve in se je zato ustrezno pripravila.

Kdor si drzne izreci besedo ali dve proti oblasti mora biti pripravljen na posledice. Na enem izmed štirih "shodov nezadovoljnih", ki so v preteklem letu bili organizirani v obeh glavnih mestih s strani Druge Rusije, sta celo Kasparov in Mikhail Kasyanov, bivši predsednik ruske vlade, bila aretirana. Vendar izguba službe, kazenska obtožnica ali nekaj urni pripor se ne morejo primerjati z izgubo življenja. Ruska novinarka Ana Politkovska je bila odkrito kritična do Putinove oblasti, za katero je trdila, da "ubija demokracijo". Putinova Rusija je za njo bila moralno bolj umazana od Jelcinove. Med drugim je iz čečenske vojne poročala drugače, kot bi si oblast želela. Politkovska je bila brutalno umorjena 7. oktobra 2006, na Putinov rojstni dan. Njen umor ni osamljeni primer. Odkar je Putin predsednik države, je bilo umorjenih 17 novinarjev. Kot zanimivost naj omenim, da sta v preteklih 15-ih letih le Irak in Alžirija zahtevala več novinarskih življenj kot Rusija. Razmere v Rusiji so ponovno kot v knjigi Georga Orwella 1984.

Če je Putin tako zelo priljubljen, kot kažejo javnomnenjske raziskave, zakaj se boji javne diskusije, zakaj opoziciji ne preneha metati polen pod noge, zakaj ne preneha ustrahovati in groziti neodvisnim medijem? Politkovska je imela prav, ko je dejala, da "če bi obstajali neodvisni mediji, bi Putina raztrgali na koščke". Putin je bil v zmoti, ko je ob smrti Politkovske rekel, da je ona imela le majhen vpliv in da bo njena smrt povzročila več problemov Rusiji, kot je njeno pisanje ustvarilo dobrega. Dejstvo je, da njena smrt ni samo močno vznemirila medijske srenje, ampak tudi prebudila ves svet in opozorila na nedopusten položaj človekovih pravic v Rusiji.

Osebna svoboda in druge svoboščine v Rusiji niso ogrožene samo zaradi dejanskega stanja v državi, temveč tudi zaradi molka zahoda, predvsem Evropske unije. Slednja je "globalen partner z razliko", saj ob očitnih ruskih kršitvah človekovih pravic in demokratičnih načel molči v zameno za ruske energetske vire. Svetla točka sta nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki pristopata k tej temi drugače, kot sta to počela njuna predhodnika. Oba sta javno in brez diplomatskih besed opozorila na nujno spoštovanje in zaščito pravic opozicije v Rusiji.

Ni skrivnost, da visoke cene nafte na Bližnjem vzhodu ustvarjajo tiho, a močno podporo Putinu. Nekateri menijo, da v kolikor bi cena nafte padla pod $40 za sod, bi to zamajalo Putinov stolček. Ne glede na ceno nafte je nerealno pričakovati od zahoda, da bo prenehal poslovati z uradno Rusijo ali jo označil za avtarkijo. Posledično je trenutno edini žarek upanja za prebivalce Rusije Friedmanov pouk, ki pravi, da ekonomska svoboda vodi v civilno in politično svobodo. Rusija je edina gospodarska velesila, ki ni članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Morda so prav Friedmanove ideje vplivale na Joséja Manuela Barrosa, predsednika Evropske komisije, ki se goreče zavzema za čimprejšnji vstop Rusije v WTO. Manj ovir za prost pretok blaga in storitev bi ustvarilo več upanja za demokracijo, ne tisto samo na papirju, v Rusiji.

Tanja Štumberger

Članek je nastal po pogovora z Andrejem Ilarionovim, Mart Laarom in Garijem Kasparovim.

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007