Skrivnosti neotipljivega bogastva
Za spremembo je iz World Banka prišlo nekaj pametnega o resničnih razlogih napredka
Imigrant, ki pride v ZDA iz Mehike, je petkrat bolj produktiven, kot tisti, ki ostane doma. Zakaj je to tako?
Odgovor ni tisti poznan, ki pravi: ZDA imajo več strojne opreme oziroma orodij oziroma naravnih bogastev. Nekaj drugega velja, kot ugotavlja presenetljiva in v večini prezrta študija World Banka: to se namreč dogaja zato, ker ima povprečni Američan dostop do preko 418.000 dolarjev neotipljivega kapitala, medtem ko imajo povprečni Mehičani v Mehiki na voljo le 34.000 dolarjev.
Toda, kaj je to neotipljivo bogastvo in kako ga merimo? In kaj to bogastvo sploh pomeni za svetovno prebivalstvo – bogate in revne? Tukaj vsa zgodba postane zelo zanimiva. Pred dvema letoma so si ekonomisti okoljevarstvenega oddelka World Banka zadali nalogo določiti relativne prispevke različnih oblik kapitala h gospodarskemu razvoju. Študija z naslovom Where is the Wealth of Nations?: Measuring Capital for the 21st Century se prične z definicijo naravnega bogastva kot vsote neobnovljivih virov (vključujoč nafto, zemeljski plin, premog, zaloge mineralov), obdelovalnih površin, pašnikov, gozdnih površin in zaščitenih območij. Proizveden oziroma zgrajen kapital pomeni to, kar večina izmed nas razume kot tisti pravi kapital: seštevek opreme, strojev, infrastrukturo, urbana območja.
Vendar, ko so vso to vrednost sešteli, so ekonomisti ugotovili, da so izpustili nekaj zelo pomembnega: izpustili so večino vsega svetovnega bogastva! Če za posamezno državo preprosto seštejemo sedanjo vrednost naravnih bogastev in proizvedenega kapitala, s tem bistveno podcenimo stopnjo dohodka ljudi v tej državi.
Kar izpustimo, je posledica nevidnih dejavnikov – kot je zaupanje med ljudmi v družbi, učinkovit pravosodni sistem, jasne lastninske pravice in učinkovita država. Ves ta nevidni kapital krepi produktivnost dela, kar se odrazi v višjem skupnem bogastvu. Svetovna banka dejansko ugotavlja, da »predstavljata človeški kapital in vrednost institucij (vladavina prava) največji delež bogastva v praktično vseh državah sveta.«
Ko upoštevamo vse svetovne zaloge naravnih bogastev in ustvarjenega kapitala, ugotovimo, da je v bogatih državah kar 80 odstotkov bogastva neotipljivega tipa, medtem ko znaša ta delež v revnih državah okrog 60 odstotkov. Pod črto: »Bogate države so v večini primerov bogate zaradi sposobnosti njihovih ljudi in zaradi kvalitete institucij, ki njihove ekonomske aktivnost spodbujajo.«
Kar so ekonomisti World Banka odlično naredili, je to, da so ovrednotili neotipljivo vrednost izobrazbe in družbenih institucij. Glede na regresije, ki so jih pri tem opravili, nam denimo vladavina razloži kar 57 odstotkov neotipljivega kapitala, izobrazba pa 36 odstotkov.
Spremenljivko vladavina prava so naredili s pomočjo več sto posameznih spremenljivk, ki merijo zaznavanje vladanja, potegnili pa so jih iz 25 različnih virov, ki jih je pripravilo 18 različnih organizacij, med katerimi so bile civilno-družbene (Freedom House), agencije za merjenje političnega in poslovnega tveganja (Economist Intelligence Unit) in think tanki (International Budget Project Open Budget Index).
Švica je pri vladavini prava na lestvici do 100 dosegla največ, kar 99,5 točk, ZDA denimo 91,8. Na drugi strani se rezultat Nigerije giblje pri zastrašujočih 5,8; Burundija pri 4,3; Etiopije pri 16,4. Povprečje 30 najbolj premožnih razvitih držav OECD-ja ima povprečen rezultat vladavine prava 90 točk, podsaharska Afrika pa žalostnih 28. Naravna bogastva razvitih in premožnih držav, kot so denimo ZDA, predstavljajo majhen delež vsega bogastva – značilno nekje med 1 odstotkom in 3 odstotki – toda iz tega, kar imajo, so v razvitih državah sposobni ustvariti zelo veliko. Obdelovalne površine, pašniki in gozdovi so bolj cenjeni v bogatih državah, saj jih lahko s kombiniranjem ostalega kapitala, na primer s stroji in močno zaščito lastninskih pravic, močno oplemenitimo in ustvarimo več nove vrednosti. Strojna oprema, zgradbe, ceste ipd. znesejo nekje 17 odstotkov vsega premoženja bogatih držav.
Povprečno premoženje na prebivalca v bogatih državah OECD-ja znaša 440.000 dolarjev, sestavljeno pa je iz 10.000 dolarjev naravnih bogastev, 76.000 dolarjev ustvarjenega kapitala in mogočnih 354.000 dolarjev neotipljivega kapitala (najbogatejša je Švica s 648.000 dolarji premoženja na prebivalca, ZDA so s 513.000 dolarji četrte).
Za primerjavo, ta študija ugotavlja, da znaša povprečno bogastvo na prebivalca v najrevnejših državah 7.216 dolarjev, sestavljeno pa je iz 2.075 dolarjev naravnih bogastev, 1.150 dolarjev ustvarjenega kapitala in 3.991 dolarjev neotipljivega kapitala. Države z najnižjim bogastvom na prebivalca so Etiopija (1.965 dolarjev), Nigerija (2.748 dolarjev) in Burundi (2.859 dolarjev).
Nekatere države so tako slabo vodene, da imajo celo negativno vrednost neotipljivega kapitala. Divja korupcija in propadajoči šolski sistemi uničujejo neotipljiv kapital ljudi, primera sta recimo Kongo in Nigerija. Takšno stanje zagotavlja, da bodo ljudje v teh državah živeli vedno slabše in slabše.
Glede na študijo imajo ZDA za 15.000 dolarjev naravnih bogastev na prebivalca, 80.000 dolarjev ustvarjenega kapitala na prebivalca in kar 418.000 dolarjev neotipljivega kapitala na prebivalca. Tako znaša kupna moč povprečnega Američana 43.800 dolarjev letno. Za primerjavo, z nafto bogata Mehika ima 8.500 dolarjev naravnega kapitala na prebivalca (6.000 dolarjev zaradi nafte), 19.000 dolarjev ustvarjenega kapitala in 34.500 dolarjev neotipljivega kapitala na prebivalca, kar skupaj znese 62.000 dolarjev založenosti kapitala na prebivalca. Mehičani v povprečju ustvarijo za 10.700 dolarjev kupne moči letno. Ko Mehičan ali južni Azijec ali Afričan prestopi našo mejo, dobi v hipu dostop do 418.000 dolarjev neotipljivega kapitala. Le kdo v takšnih razmerah ne bi prečkal naše meje?
Študija World Banka podpira ugotovitve pokojnega razvojnega ekonomista Petra Bauerja, ki je v svoji briljantni knjigi z naslovom Dissent on Development zapisal: »Če je vsem pogojem za razvoj zadoščeno, manjka pa samo kapital, potem bo tudi kapital kmalu lokalno na voljo, ustvarjen lokalno, … ali pripeljan iz tujine … Če pa pogojem za razvoj ni zadoščeno, potem bo zunanja materialna podpora … nujno neproduktivna in torej neučinkovita. Spodbude za razvoj morajo nastati, pa bo materialni napredek hitro sledil, tudi brez zunanje materialne podpore. Če teh spodbud ni, potem materialnega napredka ne bo, niti z zunanjo pomočjo.«
Prelomna študija Where is the Wealth of Nations? torej na prepričljiv način pokaže, da so najpomembnejše spodbude za napredek vladavina prava in dober šolski sistem. Edino odprto torej ostaja vprašanje tega, kako se naj ljudje revnih držav znebijo kleptomanskih voditeljev, ki plenijo njihove države, ljudi pa držijo revne. Ekonomisti World Banka nanj namreč niso odgovorili.
Ronald Bailey
z dovoljenjem Reasona objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007
avtor Tribunal @ 14:16
Št. komentarjev: 5
Št. komentarjev: 5:
všeč mi je tale stavek: »Bogate države so v večini primerov bogate zaradi sposobnosti njihovih ljudi in zaradi kvalitete institucij, ki njihove ekonomske aktivnost spodbujajo.« to pa zato, ker povzame vse, kar je zajeto v članku. na to temo bi se dalo še in še debatirat.
in vsaki trditvi, dam veliko začetnico, saj menim, da so ravno ti neotipljivi dejavniki uspeha, premalo cenjeni, premalo ovrednoteni.
največkrat pa so ljudje omejeni, da bi svojo kreativnost, zaupanje med sabo in ostale vrednote razvili, kaj šele krepili, saj jih omejuje predvsem država in pa tudi sama kultura družbe. kdaj se bo to spremenilo... je vprašanje. vsekakor pa se bo, saj te države ne morejo slediti tempu razvitih držav, kar jih ovira v gospodarstvu, zdravstvu, sociali in še kje.
skratka, dober članek.
Vsekakor se strinjam, da so neotipljivi dejavniki ključ do uspeha. In to do dolgoročnega uspeha. Vse preveč smo zainteresirani samo v to, kar se dogaja danes, niti malo pa večine ne zanima prihodnost. To je žalostno in zbuja skrb.
In kje je tukaj vloga države? Preprosto, da z nizkimi davki in drugimi ukrepi zmanjša svoj mačehovski odnos do investiranja v kreativnost.
Matjaž Steinbacher
zelo zanimivo, da se največje vrednosti, pri vseh naštetih državah, kažejo pri neotipljivih sredstvih..
menim, da so te najpomembnejše in prikazujejo tisto pravo bogastvo države!
ja, omenjeni citat je zelo dobro povedan, kajti zelo pomembna je kreativnost in sposobnost ljudi, ki jo imajo moč kazati - in tu se kaže pravo bogastvo!!!
maja novak
Če pogledamo kako zgleda v dobrem podjetju, je tu v prvi vrsti pomemben dober Top managment, ki vodi podjetje po začrtanih poteh.
Podobno se dogaja v državah, kjer je blaginja države v glavnem odvisna od dobrega vodenja vlade in njenih institucij ter posledično dobro zadane ekonomske politike.
Zato se moram strinjati z mislijo, ki tako rekoč povzema članek Ronalda Baileya, da so bogate države so v večini primerov bogate zaradi sposobnosti njihovih ljudi in zaradi kvalitete institucij, ki spodbujajo njihove ekonomske aktivnost.
Bailey ima popolnoma prav, ko pravi "Za spremembo je iz World Banka prišlo nekaj pametnega o resničnih razlogih napredka". Ta knjiga mi je polepšala pretekli vikend, saj vem koliko ljudi po celem svetu dnevno uperja oči proti Svetovni banki in vzame svako njihovo besedo za "sveto". Do sedaj me je to motilo, saj so analitiki v Washingtonu marsikdaj in prevelikokrat zašli s poti objektivne in oprijemljive analize. Tokrat je drugače. Njihove zaključke o neotipljivem kapitalu--ne toliko njegova vrednost, ki so jo izračunali kot razliko med sedanjo vrednostjo potrošnje v prihodnosti minus naravni kapital minus proizvedeni kapital, ampak razmerje med različnimi skupinami kapitala v različnih skupinah držav--je nujno vzeti v premislek.
Deleži med različnimi skupinami kapitala izpostavijo pomembnost neotipljivega kapitala pri ekonomskem razvoju. Rast BDP in rast neotipljivega kapitala gresta z roko v roki! Hkrati je po njihovih izračunih neotipljivi kapital v povprečju pojasnjen 60-odstotno z vladavino prava (rule of law) in 35-odstotno s stopnjo izobraževanja.
Pouk:
1) Države, ki zaostajajo v razvoju, naj pričnejo varčevati presežne rente od naravnega kapitala in investirati v neotipljivi kapital.
2) Države, ki so korak naprej, naj ne pozabijo, zakaj so kjer so, saj je neotipljivi kapital "neotipljivi" in lahko zelo hitro skopni.
Kot zanimivost naj omenim, da sem danes ugotavljala korelacijo med obsegom neotipljivega kapitala in ekonomsko svobodo (Economic Freedom of the World, The Fraser Institute). Po analizi sem ugotovila, da je ta močna (0.68)!
Sklep:
Bogatejše države in njihovi državljani v povprečju uživajo več ekonomske svobode. Zakaj? Ker ljudje migrirajo (v kolikor jim to ni prepovedano kot v komunističnih časih) v države, ki jim nudijo več ekonomske svobode in neotipljivega kapitala. Le tam bo njihovo delo želo sadove v največjem razmahu. Prvi korak mora biti ekonomska svoboda. Slovenska oblast bi se lahko marsikaj naučila iz pravkar povedanega.
Objavite komentar
Naročite se na Objavi komentarje [Atom]
<< Domov