Dogodivščine Jonathana Gullibla

Nič

Kompleks GLIB, ves obdan s fascinantno kamnito fasado, je meril kakšni dve nadstropji v višino. Dobro oblečeni ljudje so se zbirali pred vhodom in čakali, da bi lahko vstopili. Pretvarjali so se, da prepira, ki se je razvnemal na trgu izza njih, sploh niso slišali. Ko se je Jonathan priključil skupini, je nad vhodnimi vrati z velikim zanimanjem prebral velik napis iz bronastih črk: 'LJUDSKA KNJIŽNICA LADY BEES TWEED'.
Obiskovalci iz ozadja množice so poskušali ujeti, kaj se je dogajalo spredaj. Vsi iz sebe so na glas vzklikali ob navdušenju nad tem, v kar so strmeli. »Čudovito,« so šepetali nekateri. »Fenomenalno,« spet drugi. Najsi se je še tako trudil, Jonathan ni mogel ugotoviti, kaj je tem ljudem pritegnilo tolikšno pozornost.
Spreten in suh kot je, se je Jonathan izvil iz množice in pristopil h knjižničarjevi mizi, ki je bila z notranje strani vhoda. »Kaj je tej skupini ljudi tako čudovitega in fenomenalnega?« je povprašal možakarja, ki je sedel za mizo.
»Pssst!« ga je strogo opomnil knjižničar. »Prosim, če znižate svoj glas.« Možakar je poravnal kup kartic z zapiski in jih nežno položil predse. Sklonil se je naprej in skozi pol uokvirjena očala pogledal Jonathana. »To so člani Komisije Sveta za umetnost. Ravnokar so odprli razstavo najnovejše pridobitve za našo kolekcijo upodabljajoče umetnosti.«
»Kako lepo,« je zašepetal Jonathan. Med stegovanjem vratu, da bi ujel vsaj bežen pogled te mojstrovine, je dejal: »Rad imam dobro umetnost, toda kje je? To mora biti nekaj zelo majhnega.«
»Odvisno,« je smrknil knjižničar. »Nekateri pravijo, da je pridobitev zelo razsežna. To je ravno lepota te stvaritve. Imenuje se 'Praznina v letu'.«
»Vendar, jaz sploh ničesar ne vidim,« je odvrnil Jonathan in z neodobravanjem preletel velik bel prostor nad vhodom.
»To je bistvo. Prepričljivo, ali ne?« Knjižničar je s pustim, zasanjanim izrazom strmel v to praznino. »Nič ne zajame polnega bistva življenjske moči človeških naporov za tisti vzvišen občutek zavesti, ki ga je moč občutiti edino s soočenjem polne topline najboljših odtenkov z otipljivim zavedanjem naše notranje narave. Nič dovoljuje vsem, da do popolnosti doživijo najboljše, kar lahko ponudi skupna domišljija.«
Omamljen je Jonathan zmajal z glavo in zmeden vprašal. »Torej sem imel prav, da gre za nič? Kako je nič lahko umetnost?«
»Gre za natanko najbolj enakopravno izvedbo umetnosti. Komisija Sveta za umetnost z veliko okusa izvaja loterijo, s katero izbira umetnike za razstavo.«
»Loterija za izbiro umetnosti?« je presenečen vprašal Jonathan. »Čemu loterija?«
»V bolj oddaljeni preteklosti je izbor del opravljal voljen Odbor za upodabljajočo umetnost,« je odgovoril možakar. »Kritiki so prvo obtožili odbor, da je dajal prednost okusu članov odbora. Umikali so umetnost, ki je niso marali. Ker so vsi navadni državljani z davki dejansko plačevali okus članom odbora, so se nad tem elitizmom seveda pritožili.«
»Kaj pa če bi poskusili z drugim odborom?« je predlagal Jonathan.
»Oh, seveda. To smo večkrat poskusili. Vendar, ljudje v odboru se praviloma niso strinjali s tistimi, ki niso bili člani odbora. Vso idejo okrog odbora so tako kmalu zavrgli in jo zamenjali z našo novo komisijo in uvedli loterijo. Vsi so se strinjali, da je loterija edini objektivno subjektiven način. Vsi lahko tekmujejo – in to tudi počnejo! Svet guvernerjev je zelo velikodušen in je pripravil zelo mamljive nagrade. Vsak je lahko udeležen v žrebu. Ravno danes zjutraj je zmagala 'Praznina v letu'.«
Jonathan mu je segel v besedo: »Vendar, zakaj ne pustite vsakemu, da si sam kupi svojo lastno umetnino, namesto da vse ljudi obdavčite in s tem plačujete loterijo? Tako bi vsak lahko izbral tisto, kar bi sam hotel.«»Kaj?« je vzkliknil knjižničar. »Nekateri sebični posamezniki ne bi kupovali ničesar, drugi pa bi lahko imeli slab okus. Ne, ne, jasno je, da so guvernerji tisti, ki morajo izražati podporo umetnosti!« Medtem ko se je osredotočal na 'Praznino v letu', je knjižničar prekrižal svoji roki, obraz pa mu je prekril nejasen izraz. »Lepa izbira, se strinjate? Prednost praznine je v tem, da ohranja vhod v knjižnico v nekem redu, ob hkratnem spoštovanju okolja. Še več,« je ves sijoč nadaljeval, »nihče ne more oporekati umetniški kvaliteti ali zunanji lepoti te mojstrovine. Le kdo je ob tem sploh lahko užaljen?«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 11. oktobra 2007