Kaj prinašajo predsedniške volitve?

Prvi krog predsedniških volitev je za nami, po uradnih rezultatih pa je z 28,5 odstotki največ glasov dobil Lojze Peterle, ki se bo v drugem krogu, 11. novembra, za mesto predsednika potegoval z Danilom Türkom. Ta je zbral 24,6 odstotka glasov, tretje uvrščenega Mitjo Gasparija (24,2 odstotka) pa prehitel za slabih štiri tisoč glasov. Glede na celotno predvolilno dogajanje, v katerem se je ustvarjal občutek, da bo Peterle z vsaj 40 odstotki zlahka opravil s konkurenco, pomeni nedeljski razplet veliko presenečenje. Če se za trenutek vrnemo k statistiki, je pri tokratnih volitvah treba opozoriti na vsaj še dve pomembnosti. 57 odstotna volilna udeležba je najnižja volilna udeležba na parlamentarnih ali predsedniških volitvah do sedaj. Druga posebnost teh volitev pa je skoraj dvajsetodstotna podpora Zmagu Jelinčiču.

Peterle prehitel koalicijo
Če se ozremo nazaj, vidimo, da so tokratne volitve imele ogromno notranjih spopadov in seveda političnih vrhov, ki so se praviloma dogajali znotraj posameznih koalicij, izven dosega novinarjev. Po padcu LDS in tudi razočarljivem vladanju SDS je več kot očitno, da se na strankarskem in političnem parketu karte mešajo povsem na novo, pri tem pa stranke in kandidati aktivno iščejo vsak svoje mesto. Če k temu dodamo, da mesto predsednika države pomeni tudi ugledno funkcijo in osebni motiv posameznikov, je bilo pestro dogajanje tudi pričakovati. Za prvega je poskrbel sam Lojze Peterle, ki je s svojo zgodnjo kandidaturo prehitel verjetno predvideno dogovarjanje z SDS in SLS ter njunimi ideološkimi podporniki o izboru skupnega kandidata. Dejstvo, da se je kar sam postavil za skupnega kandidata, daje slutiti na to, da kljub vsemu ne bi bil prva izbira koalicije, česar se je sam dobro zavedal. Seveda pa se morebitno nesodelovanje Peterleta na volitvah ne bi skladalo z njegovo osebno ambicijo, da svojo politično življenje zaokroži tudi s položajem predsednika.
Glede na medijsko prepoznavnost Lojzeta Peterleta, ki je na volitvah za evropski parlament gladko pometel s konkurenco, je ta verjetno sklepal, da mu zavoljo »miru v hiši« SDS ne bo konkurirala s protikandidatom, niti ne bo nasprotovala njegovi kandidaturi. Oboje bi namreč lahko preveč očitno kazalo tako na neenotnost med strankama, kot tudi na notranja trenja v vladi. Takšna neskladja bi ob trenutno slabi podpori vladi in ambicijam DeSUS-a in SLS-a po vladnih pretresih ter javnomnenjskem naskoku SD-ja moč Boruta Pahorja le še utrdila. To pa bi lahko bilo usodno za vlado Janeza Janše. Kljub temu so politično enostransko dejanje Lojzeta Peterleta obsodili s tem, ko mu javne podpore ni izrazil Zbor za republiko, katerega celo ustanovni član je bil Lojze Peterle. Verjetno je bil kot kandidat SDS-a in tudi skupni kandidat predviden kdo izmed vidnejših članov Zbora, ki je bližje SDS. Takšnih imen je znotraj Zbora kar nekaj. Če pogledamo, kako zavzeto in enotno so stranke SDS, SLS in NSi nastopile pri kandidaturi Barbare Brezigar leta 2002, ko je ljudem neznana kandidatka skoraj ogrozila zmagoslavje »velikega« Janeza Drnovška, vidimo, da je bila Peterletova kandidatura izsiljena, samovolja pa kaznovana z nepodporo Zbora.

Spopad Peterle - Pahor
Čeprav nikoli ni javno napovedal svoje kandidature za predsednika države, niti se o njegovi podpori niso razjasnile druge stranke, se je Borut Pahor, predsednik SD-ja, v medijih pojavil kot skupni kandidat »levice«. Javnosti ostaja tudi skrito, kdo je sploh lansiral ime Pahorja v javnost. Morda je bil to celo sam ali kdo iz njegovega štaba, seveda pa Pahor svoje kandidature v tem času tudi nikoli ni javno zanikal, ampak je z zvitim odgovarjanjem puščal za sabo dovolj prahu, kar je v javnosti sprožalo ugibanje glede odgovora na vprašanje: Ali se bo Pahor dejansko podal v boj za mesto predsednika države? Sredi aprila je v Kočevju izjavil, da se vidi na mestu predsednika države. Spet drugič je izjavil, da čaka na mnenje stranke. To je povzročilo pravo medijsko zanimanje okrog tega vprašanja, Pahorju pa ob naraščajoči popularnosti dvigovalo medijsko zanimanje in politično ceno. V neki točki se je celo zdelo, kot da je Pahorjeva moč tolikšna, da lahko kar mirno izbira med dvema najvišjima funkcijama v državi. V tem stanju je bil pritisk na vse v njegovi okolici ogromen. Predvsem na vse tiste v stranki, katerih politično življenje je neposredno odvisno od dela Pahorja. Teh pa v SD ni malo, kakor tudi na liderje drugih političnih strank. Lojze Peterle si je sredi junija, ko je izgubil nasprotnika, ki bi ga zelo težko premagal, lahko kar precej oddahnil. Je pa Pahor s svojo negotovostjo vseskozi bil medijsko izredno privlačen, s čimer je na priljubljenosti zagotovo pridobil. Vsekakor politično zelo modra poteza. Vsekakor pa tudi pri njemu ostaja neizpolnjena ambicija, saj, kot se je kasneje razjasnil, mesto predsednika države še vedno vidi kot svojo željo.

Iskanje kandidata na »levici«
Ko se je Borut Pahor dokončno odločil, da ne bo kandidiral, se je iskanje kandidatov začelo tudi pri strankah in nazorskih somišljenikih iz te politične opcije. Podobno kot je bil neroden sam način izbire Peterleta, je tudi tukaj izbor nosil v sebi ogromno taktiziranja in političnega igranja. Sicer pa ne gre tudi izključiti, da do podobnih igric ne bi prišlo tudi v primeru, če bi se Pahor odločil drugače. Desus in Zares bi njegovo kandidaturo verjetno podprla, LDS ne.
Potem, ko Janševa vlada Gaspariju ni potrdila vnovičnega mandata za guvernerja Banke Slovenije, se je Gaspari s strani LDS-a pojavil kot možen kandidat, pri tem pa je svojo kandidaturo pogojeval tudi s podporo SD-ja. S tem je, podobno kot Peterle, skušal narediti pritisk na drugo partnersko stranko. Vendar se je za razliko od Janševe SDS Pahorjeva SD odločila, da kandidature Gasparija ne podpre, temveč nastopi s svojim kandidatom in ga skuša vsiliti tudi LDS-u. Tako se je junija v igro vključil Danilo Türk, žogica pa se je vrnila nazaj na LDS in Gasparija, ki je svojo kandidaturo pogojeval s podporo obeh strank, ki pa je ni dobil. Pahor je v tem iskanju protikandidata celo zatrjeval, da stranke ne bi smele predlagati več kandidatov, ki bi privedlo do delitve glasov. Kljub temu, da ni dobil podpore celotne »levice«, je Gaspari prekršil svojo besedo in sredi julija napovedal kandidaturo ter tako LDS omogočil, da nastopi s svojim kandidatom. Ker so vsi pričakovali, da se bo v drugi krog zanesljivo uvrstil Lojze Peterle, je spopad Gaspari-Türk dejansko pomenil neke vrste primarne volitve, kot jih imajo v ZDA republikanci in demokrati, ter boj za uvrstitev v drugi krog.
Čeprav so kasneje v obeh taborih govorili, da kandidaturi Türka in Gasparija odražata demokratičnost izbiranja, pa je v ozadju vsekakor potekalo prestižno glasovanje za naklonjenost volivcem političnim strankam.

Nestrankarski kandidati?
V primerjavi s preteklimi volitvami, so se tokratni prvokategorniki enotno sklicevali na svoje nestrankarstvo in nadstrankarstvo, kandidature pa vlagali s podpisi ljudi. Glede na to, da imajo vsi trije kandidati za sabo izredno dolge politične kariere, je sklicevanje na nestrankarstvo do ljudi zelo podcenjujoče. Kljub temu sta bili predvsem kandidaturi Türka in Gasparija strankarsko zelo obarvani, saj so za obema ves čas trdno stale politične stranke, poleg tega pa so se strankarski liderji osebno zavzemali za vsakega kandidata posebej. Kljub temu so kandidati svojo »nadstrankarsko« držo izkazovali pri vodenju kampanj in javnih nastopanjih, kjer so praviloma zelo uglašeno odgovarjali na zastavljena vprašanja, med seboj pa prav tekmovali, kdo se bo z večjimi obljubami bolje uspel prikupiti volivcem. Skrb zbujajoča je tudi ugotovitev, da se nobeden od kandidatov ne namerava posvetiti dejanskim problemom slovenske družbe, ki jih predstavlja prevelika vloga politike v družbi, kar se odraža na katastrofalnem 91. mestu ekonomske svobode.
Lojze Peterle je bil ves čas v posebni vlogi, saj mu je samozavest za zmago že v prvem krogu dvigalo tako javno mnenje, kakor tudi dejstvo, da je potrebno število podpisov zbral že v prvem dnevu. Tako se je zdelo, da je Peterle svojo zmago slavil v trenutku, ko je Pahor odklonil svojo kandidaturo in je v nadaljevanju svoje kampanje ljudi nagovarjal že kar kot predsednik. Ni zadostovalo.

Politični zemljevid po volitvah?
Kratkoročno vprašanje je, kaj takšen volilni razplet pomeni za drugi krog volitev? Zdi se namreč, da Peterle, ki se je predvsem po Pahorjevem umiku že videl v vlogi predsednika, na Martinovo nedeljo ne bo uspel premagati Türka. Vsekakor pa volitve odpirajo nova vprašanja glede oblikovanja političnih in strankarskih razmerij pri nas v prihodnje. Nejasna podpora Lojzetu Peterletu s strani SDS-a lahko nakazuje na nesoglasja znotraj na videz sicer trdnega pakta SDS-NSi. Tudi sam izbor Peterleta ni bil narejen v duhu, ki bi veljal za neko zdravo in trdno partnerstvo. Navsezadnje Peterle ni dobil podpore Zbora za republiko, ki velja za intelektualni center trenutne oblasti, pa četudi je bil njegov ustanovni član.
Na drugi strani je tudi Pahorjev Türk komaj premagal LDS-ovega Gasparija. Čeprav smo lahko poslušali, da je Gaspari v Sloveniji bistveno bolj uveljavljen, bi rekel, da sta med ljudmi oba dokaj slabo poznana. Ali to pomeni, da je tudi Pahorjeva moč, ki jo prikazujejo javnomnenjske ankete, prenapihnjena? Vprašanje je tudi, ali je podpora Türku s strani Zares in DeSUS-a že tudi dobrikanje z SD pred prihodnjimi volitvami? Na drugi strani je Zoran Jankovič, ki je v Ljubljani pometel z vsemi političnimi strankami, svojo naklonjenost poveril Gaspariju in LDS. Se bo tako odločil tudi pri parlamentarnih volitvah? Kučan je v verjetni dilemi Türk-Gaspari molčal. Vprašanje je tudi, kaj pomenijo glasovi za Zmaga Jelinčiča, ki se jih je nabralo skoraj 20 odstotkov in kaj pomeni nizka volilna udeležba? Kdo so tisti, ki so ostali doma in kaj je razlog za to? Nestrinjanje s kandidati, ali nestrinjanje s trenutnim političnim in strankarskim dogajanjem pri nas?Morda pa je prišel čas za politično streznitev in je čas vseh old-boysov iz vseh strank pri nas zaključen in je politična prihodnost namenjena novim ljudem. Ali to pomeni, da so se ljudje končno naveličali nasmihajočih se obrazov politikov, njihovih velikih in neizpolnjenih obljub, da jim gre za ljudem in gospodarstvu prijazno državo, pri tem pa se vloga države čedalje bolj krepi in ali je končan čas nagrajevanja politikov na podlagi nekih preteklih zaslug? Že večkrat sem uporabil citat Abrahama Lincolna, pa ga bom še enkrat: »You can fool all of the people some of the time, and some of the people all of the time, but you can't fool all of the people all of the time.« Kaj resnično ne razumete?

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 25.10.2007