Moralni hazard: FED poganja cikle konjunkture in recesije

Torkovo popoldansko srečanje FOMC (Federal Reserve Open Market Committee) je bilo eno pomembnejših v zadnjih nekaj letih, vendar ne zaradi najpogosteje navedenih razlogov. Trgovci (ki razmišljajo zelo kratkoročno), trgi in razumniki so razpravljali o tem, ali bo FED znižal obrestne mere za 25 oziroma 50 bazičnih točk. Toda tisti med nami, ki verjamemo, da bi morala skupna modrost svobodnih trgov določati obrestne mere, pa smo upali, da bo FED obdržal raven obrestnih mer, kakršne so bile. Realne in nominalne obrestne mere so že tako ali tako prenizke, kar bo z močnim ameriškim gospodarstvom pognalo inflacijo in omadeževalo FED-ov ugled protiinflacijskega bojevnika.
Kljub vsemu »pompu« okrog drugorazrednih nepremičninskih kreditov in presežnega vzvoda, ki so ga sprožili potrošniki, ki si takšne kredite težko privoščijo, gospodarstvo drvi naprej. Brezposelnost ostaja nizka in ugledni ekonomisti ocenjujejo triodstotno rast BDP-ja v tretjem četrtletju. Nekateri statistični indikatorji podcenjujejo raven inflacije (kot mehak indeks cen industrijskih proizvodov, ki je padel na 1,4%), toda ti se običajno v naslednjih mesecih revidirajo in to navzgor. Kot rečeno, mere osnovne inflacije so znižane, toda te statistike se zdijo brez pomena, saj ne vključujejo cen hrane in energentov. Ti pa so šli le v eni smeri: navzgor. Vsi vemo, da je cena zlata (preko 700 dolarjev za unčo), srebra in dobrin na borzah in šibak dolar (najnižje v petnajstih letih) resnični odraz tega, kar svetovni trgi mislijo, kako ZDA urejajo svoje zadeve … ne preveč dobro.
Ta zadnji »lahek« denar je dvignil borzo, ta se je po dveh smešno visokih spustih obrestnih mer po 50 bazičnih točk začela spuščati navzdol, vendar zaradi tega, kar je poznano kot učinek zakasnitve, na kratek rok ne bo imel nikakršnega vpliva. To pomeni, da je potreben čas, da takšni ukrepi začnejo delovati preko bančnega sektorja ipd. In kaj je še slabše. Ta kratkoročna sprememba ne bo v ničemer odložila sodnega dne za tiste imetnike nepremičninskega dolga, ki so si brez gotovine kupili več nepremičnin, ker so se zanašali na stališče, da se obrestne mere ne bodo nikdar spremenile … povečale so se. Kajti, na dolgi rok »zlata goska« ljudem ne priznava netveganih letnih donosov večjih kot 15 do 20 odstotkov.
Kar je FED naredil v avgustu, se je zdelo briljantno, saj so preprosto znižali stopnjo diskontnega okna, ki je obrestna mera FED-a kot posojilodajalca v skrajni sili bankam v težavah. Močne banke trgujejo s tako imenovanimi FED-ovimi sredstvi kot dolžniki in upniki, trgovanje z drugimi bankami pa odklanjajo, v kolikor se jim zdi, da so te v težavah. FED je tudi razširil seznam sprejemljivih papirjev zavarovanja dolga s premoženjem za bančne kredite na »oknu«. Uporaba »okna« namiguje FED-u, da imaš kot banka težave in tako te budno opazujejo. Verjemite mi, FED-ovi revizorji se bodo že naslednji dan prikazali na vaših vratih. Ta poteza je torej dvignila prepričanje, da ima FED na voljo dovolj sredstev (likvidnosti), ki bi jih v skrajni sili plasiral. In to se zdi in tudi deluje bistveno manj inflacijsko kot pa veliko znižanje, ki so ga dali vsem v torek. Namesto da bi se izkazali kot roka pomoči, se zdi akcija FED-a kot nepotrebno reševanje močnih igralcev. In trgovci to znižanje skoraj zagotovo vidijo na tak način in govorijo o Bernankejevi »put opciji« kot nasledniku Greenspanove »put opcije« [op.p. put opcija daje kupcu opcije pravico do prodaje blaga]. Nekako se zdi, da bo FED s svojim apetitom po znižanjih obrestnih mer investitorjem jamčil za sprejemanje njihovega presežnega tveganja.
Pri teh globokih znižanjih obrestnih mer so se najbolj odgovorni igralci na trgu znašli šokirani v omamni tišini. In bilo je resnično presenečenje … Tukaj sta dva navedka izpred tednov. Janet Yellen, predsednica San Francisco Federal Reserve Bank, je prejšnji teden dejala, da je ameriško gospodarstvo dokazalo, da si lahko hitro opomore od finančnih motenj in da se »učinki teh motenj lahko izkažejo za presenetljivo majhne«. Sredi avgusta je Bernanke dejal: »Ni odgovornost Federal Reserva, niti ne bi bilo primerno, da bi zaščitili posojilodajalce in investitorje od posledic njihovih finančnih odločitev. AMPAK razvoj na finančnih trgih ima lahko širše ekonomske učinke, ki jih občutijo mnogi izven teh trgov, in Federal Reserve mora upoštevati te učinke, ko določa svojo politiko.«
Ugibamo lahko, da je kritično vprašanje postal del navedka za AMPAK. Tisti, ki se ne strinjamo s tem korakom, verjamemo, da je klonil pod političnimi pritiski, da je »treba nekaj storiti«. In to nekaj, kar so naredili, je bila soglasna odločitev guvernerjev FED-a, ki borznikom, preveč agresivnim trgovcem in trgovcem, ki so preveč izpostavljeni tveganju, pošilja močan signal, da je vse čisto V REDU … A kateri modrec kdaj pomisli o nagrajevanju finančno odgovornih v obliki blagodejne spodbude, recimo znižanja davkov?
Preden zaključim, mislim, da moram poudariti, da so bile prekomerno nizke obrestne mere (18 mesecev stopnja 1%, kar dejansko pomeni zastonj denar) z začetka 21. stoletja, ki jih je projektiral Alan Greenspan, tiste, ki so nas pripeljale do točke, kjer smo sedaj. V svoji novi knjigi The Age of Turbulence se Greenspan dejansko pojmuje za libertarca. Ko je opazoval svojega mentorja, Arthurja Burnsa, v njegovem boju za pozicijo predsedujočega sistemu Federal Reserve, je dejal: »Ni se mi zdela kot primerna služba, za katero bi bil dovolj usposobljen, da bi jo opravljal. Zgleda, da določanje obrestnih mer za vso gospodarstvo, zahteva bistveno več, kot poznam sam.« Pravi libertarec bi nemara odvrnil: »Morda ni nihče dovolj usposobljen, da postavlja obrestne mere za vso gospodarstvo.« Njegov vzdevek je bil, ne po pomoti, Gospodar vesolja. Kot rečeno, Greenspan je držal nizke obrestne mere, s tem pa povzročil poplavo likvidnosti. V svoji knjigi to navaja kot »globalne dejavnike« nizkih obrestnih mer. FED mora pokazati nekaj karakterja in njegov predsednik Bernanke bi lahko začel razmišljati o svoji »zapuščini«. Zdajšnja raven obrestnih mer pomeni spodnjo mejo in dovolj je bilo napak. Vse dokler bo FED nadaljeval s ponesrečenim in opotekajočim upravljanjem monetarne politike, tako dolgo bodo ameriški trgi trpeli za presežnim nihanjem in uničujočimi šoki, kar se dogaja zadnjih deset let.

Lisa Markham

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007