Koliko časovna bomba pokojnin grozi evru?

V Evropi se prebivalstvo stara, njegovo število pa upada. Trend, ki bi se ga s skrbnostjo lahko spretno upravljalo, pa z visečim dolgom do bodočih upokojencev, ki jih povzroča javni pay-as-you-go sistem, in trenutno znaša že 200 odstotkov BDP-ja v Franciji in Italiji in več kot 150 odstotkov BDP-ja v Nemčiji, grozi, da se bo sprevrgel v katastrofo. Razmere so še posebej kritične v kontinentalnem delu Evrope, kjer so zahtevane pravice ljudi zelo močno usidrane v kulturo države blaginje.
Evropska Komisija je pred kratkim objavila, da »obstaja nevarnost pojava nevzdržnih javnih financ v skoraj polovici držav Evropske unije. Belgija, Nemčija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Avstrija in Portugalska so na tej črni listi.« Komisar EU za monetarne zadeve je še posvaril: »Na vidiku je odprt le še omejen nabor možnosti, da države uredijo svoje javne finance, preden se v letu 2010 njihovi proračuni ujamejo v past staranja prebivalstva.« (EUobserver, 21. maj 2003)
Tako se lahko pay-as-you-go sistem sprevrže in postane ena najtemačnejših nevarnosti evru kot enotni evropski valuti. Niall Ferguson in Larry Kotlikoff pojasnjujeta: »V bistvu generacijska neravnotežja resno grozijo sposobnosti evra, da na srednji rok preživi … Države z najbolj neuravnoteženimi medgeneracijskimi neravnotežji bi si utegnile prizadevati, da bi ECB ublažil svojo monetarno politiko. Navsezadnje je bilo tiskanje denarja pogosto dejanje, ki so se ga države s proračunskimi težavami posluževale v večjem delu 20. stoletja po liniji najmanjšega odpora … Iz zgodovine torej izhaja, da so nesimetrični fiskalni problemi, ki so jih pogosto povzročale različne vojne, hitro povzročili, da so denarne unije med fiskalno različnimi državami razpadle. Fiskalne težave, ki jih povzročajo napihnjeni pokojninski sistemi in sistemi socialne varnosti, bi utegnili imeti podobne »centrifugalne« učinke na delovanje EMU, pri čemer blaginja nadomešča vojno, kot njena usodna razkrojevalka.«

DELNA POKOJNINSKA REFORMA NI REŠITEV
Nekatere evropske države so začenjale spoznavati fiskalne posledice, ki jih povzročajo demografska neravnotežja. Na žalost se zdi, da verjamejo, da lahko sprememba nekaterih ključnih parametrov pay-as-you-go sistema reši krizo. Junija leta 2003 je francoski premier Raffarin odločno nastopil pred državnim parlamentom in govoril o nujnosti po lucidite demographique [op.p. jasnejši demografiji], s katero mu je uspelo odpraviti nekatere očitne privilegije, ki so jih bili deležni javni uslužbenci. Ti ukrepi so delno popravili zlorabe sistema, ne pa tudi njegove osnovne hibe. Pokojninska reforma, ki jo je pred kratkim izvedla Nemčija in dejansko obdavčuje zaupanje v dodatno varčevanje, je bila polomija, saj si mnogo ljudi preprosto ne more privoščiti, da bi po plačilu visokih prispevkov za pokojninsko blagajno še dodatno varčevalo. Kancler Schröeder [op.p. nekdanji kancler] je lansiral svojo »Agendo 2010«, ki pa pay-as-you-go sistem dejansko še bolj zapleta, ne pa tudi reformira. Italija, država z najnižjo stopnjo rojstev na svetu, ima za pokojnine na leto izdatke v višini 14,5 odstotka BDP-ja. Italijani, ki se že sedaj soočajo s 33-odstotnim prispevkom za pokojnine, bodo v prihodnje ta odstotek morali povišati na 48, v kolikor bodo želeli starejšim izplačati vse te obljubljene ugodnosti.
Čeprav zgleda, da evropski voditelji verjamejo, da je lahko t. i. delna pokojninska reforma zadostna pri rešitvi krize, obstajajo trije glavni razlogi, ki govorijo proti temu cilju. Kot prvo je politična sposobnost izpeljave nekaterih reform v državah, članicah evro območja, zelo različna. Na primer, povsem možno je, da bo prišlo do občutnega dviga splošne delovne dobe v korporativistični državi, kot je Nemčija, takrat ko se bodo dogovorili povsem na vrhu. Ampak v Franciji, kjer pa nedavni poskus po majhnih prilagoditvah na tem področju za vladne uslužbence ni pripeljal samo do dolgotrajnih in ohromljajočih stavk, ampak tudi do odobravanja večine prebivalcev, pa se to zdi nemogoče.
Drugič. Verjetno je, da je najbolj odločilna »parametrična« sprememba – podaljševanje delovne dobe, ki zaposlenim dovoljuje, da gredo v polno pokojnino – imela nenameravane posledice. Sproži lahko, na primer, spremembe v vedenju tistih zaposlenih, ki bi naj podaljšali svoj status zaposlenega. V državah z obširnimi programi blaginje in ohlapnimi in nejasnimi postopki invalidskega upokojevanja, bo to preprosto pomenilo prenos sredstev iz ene državne proračunske postavke v drugo. Ne smemo namreč pozabiti, da rigidni evropski delovnopravni zakoni ne samo, da držijo nezaposlenost na precej visokih ravneh, ampak poleg tega povzročajo, da starejši ljudje zelo težko ohranjajo svoje službe ali si poiščejo novo službo, saj ne prihaja do prilagoditve plač navzdol, kar bi ohranjalo korak s padajočo produktivnostjo starejših zaposlenih.
Kot zadnje pa, vsi ti ukrepi, kot so podaljševanje delovne dobe, zmanjševanje vrednosti pokojnin ali zviševanje pokojninskih prispevnih stopenj prinaša s sabo zniževanje že tako nizke stopnje donosa za »plačilo pokojninskih prispevkov«, kar bo vodilo do upora mlade generacije, bodisi z uporabo glasu (stavka), bodisi z izstopom iz sistema, bodisi iz države. Ti ukrepi samo povišujejo praznino med stopnjami donosa, kar dela pay-as-you-go sistem še manj konkurenčen v primerjavi z alternativnim sistemom osebnih pokojninskih računov.
Ker bo čez 30 let v Nemčiji vsak zaposleni vzdrževal po enega upokojenca, nam sledeči temačni scenarij na namišljen način opisuje stopnjo nasilja nad zaposlenimi, ki je na vidiku: »V letu 2050: da bi privarčevali denar in osvobodili dragocene zaposlene, Bundestag glasuje za odpravo pokojninske birokracije. Od sedaj naprej bo vsakemu upokojencu dodeljen suženjski delavec, ki mu bo odstopil polovico svoje plače.« (Theil)

FUNDIRANA NASPROTI NEFUNDIRANI EVROPI
V Evropi prihaja do delitve med tem, čemur lahko rečemo »fundirana Evropa« in »nefundirana Evropa«. Prva skupina vsebuje države z močnimi zasebnimi pokojninskimi skladi (Velika Britanija in Nizozemska), tistimi, ki so pred kratkim uvedle sistem zasebnih pokojninskih računov in lahko v tej smeri še nadaljujejo (Švedska in Poljska) in tistimi s tako čvrstimi javnimi financami, da so sposobne zalagati pay-as-you-go sistem s splošnimi davčnimi prihodki (Irska in Luksemburg). Drugo skupino sestavlja velika četverica držav, ki predstavljajo daleč največji del prebivalstva in ustvarjenega proizvoda EMU-ja: Francija, Nemčija, Italija in Španija, prav tako pa vse tiste, ki ne morejo zalagati pay-as-you-go sistema.
Prva nesoglasja glede popustljivosti okrog izpolnjevanja Maastrichtskih kriterijev so se že začele. Medtem ko je belgijski premier izjavil, da so pravila glede primanjkljaja »naša biblija« (Economist, 4. oktober 2003), je francoski premier ostro odgovoril: »Moja naloga ni rešiti matematične probleme na način, da bi prosil nek poseben urad ali državo.« (Economist, 13. september 2003) Voditelji držav »nefundirane Evrope« bi utegnili slediti staremu latinskoameriškemu receptu – devalvaciji – s čimer bi posledična inflacija znižala kupno moč koristi. Ampak »fundirana Evropa« bo zagotovo nasprotovala devalvaciji evra. Temu utegne slediti spopad med obema centroma moči odločanja, še posebej znotraj uprave Evropske centralne banke. Seveda je lahko tak scenarij tudi razlog, da se države »fundirane Evrope«, kot so Velika Britanija, Danska in Švedska, ne bodo pridružile evro območju.
Več kot obnovljena vojaška nasprotja med evropskimi državami, kot se je leta 1977 izrazil Martin Feldstein, pa verjamem, da so obeti za silne, zaostrene in celo nasilne vojne staranja med mladimi, ki bodo ogorčeni ob zaplembah precejšnjega dela njihovega težko prisluženega dohodka, in starimi, ki bodo živeli v večnem strahu občutnih znižanj njihovih ugodnosti, bodisi neposredno, bodisi preko inflacije.
Ne moremo zanikati, da evropski delavci, ki so vključeni v pay-as-you-go sistem niso kot nekakšni potniki na Titaniku. S tem, ko je uničena osnovna povezava med vlaganjem naporov in nagrado, med prispevki in koristmi, je ta kolektivističen sistem spodbudil to, kar Bastiat imenuje »legalno ropanje«. S postavljanjem financ pokojninskega sistema v odvisnost od stopenj rodnosti in od življenjske dobe, se danes te nahajajo na napačni strani evropskega demografskega megatrenda 21. stoletja, staranja prebivalstva in zmanjšane rodnosti.
Nekateri so mnenja, da lahko množično priseljevanje v Evropo preloži ali celo reši nastalo težavo. Ampak to ni mogoče iz več razlogov. Najprej ekonomskih. Množična imigracija slabo plačanih delavcev lahko ogrozi probleme nezaposlenosti in vpliva na zmanjšanje plač, s tem pa zmanjša količino pobranih prispevkov. Nadalje gre za problem kalkulacij. Ti delavci bi v času, ko bi bili zaposleni, plačevali višje davke, vendar bodo tudi dočakali svoje ugodnosti [op.p. pokojnino], torej gre za prelaganje pokojninske časovne bombe. Tretjič, ker gre za velike plačne razlike glede na Severno Afriko, je nemogoče, da bi prezirali probleme, do katerih bi prišlo pri asimilaciji in religiozne napetosti med večinoma islamskimi imigranti in ostalimi.

PARADIGMATIČNA POKOJNINSKA REFORMA JE PRAVILEN KORAK
Korak v pravo smer pomeni vpeljava osebnih pokojninskih računov, ki ponovno vzpostavijo to pomembno povezavo med vlaganjem naporov in nagrajevanjem ter predstavljajo korak pokojninskega sistema v smeri točno določenih prispevkov in ne točno določenih ugodnosti. Že 15 držav se je odločilo za vpeljavo te poti, vključno z dvema pomembnima evropskima državama, kot sta Poljska in Švedska.
William Shipman je zatrjeval, da utegne biti financiranje tranzicije sicer zelo zapletena zadeva, ampak da je prehod na tržno orientiran sistem cenejši od vztrajanja pri pay-as-you-go sistemu. Prepričan je tudi, da je mogoče oblikovati takšno tranzicijsko pot, ki bi pomenila win-win situacijo za vse generacije. Postopen in ekonomsko izvedljiv prehod v sistem zasebnega pokojninskega sistema je že bil predlagan za Španijo (Piñera 1996).
Sistem osebnih pokojninskih računov tudi izboljša mobilnost delovne sile, naslednji zelo pomemben dejavnik dobro delujočega denarnega sistema. V kolikor pa ga dopolnimo z reformami invalidskega zavarovanja, pa se poveča število aktivne delovne sile, zmanjša pa neučinkovito državno trošenje.
Obeti za evro in evropskih integracij bi bili mnogo lepši, v kolikor bi katera od velikih držav iz evro območja začela postopke transformacije v smeri osebnih pokojninskih računov, s čimer bi po poti vodila druge države. Konec koncev, v kolikor Evropejci, Američani in Japonci ne bodo želeli imeti zadosti otrok, bodo morali zbrati zadosti evrov, dolarjev in jenov na svojih osebnih pokojninskih računih.

EVROPSKA INTERGACIJA PROTI BISMARCKOVI DRŽAVI BLAGINJE
Ena izmed najpomembnejših figur v zadnjih 200 letih je bil pruski železni kancler Otto von Bismarck. Bismarck je uvedel dve politični spremembi, ki imata pomembne posledice za našo civilizacijo. Prva je združitev Nemčije, ki jo je, kakor bi sam rekel, izvedel preko »železa in jekla«. Posledice tega so zaznamovale 20. stoletje na način, ki ga vsi zelo dobro poznamo.
Naslednja je bila ustanovitev javnega sistema obveznega pokojninskega zavarovanja. Bismarck je izjavil, da tako kot so »borci v vojski« upravičeni do pokojnin zaradi njihovega služenja državi, tako moramo tudi na zaposlene gledati kot na »borce dela«, ki so upravičeni do državne pokojnine in, kakor jasno pojasnjuje, je z njimi »lažje upravljati«, kot pa s tistimi, ki imajo zasebne pokojnine. Danes je država zabredla pregloboko v sistem obveznega zavarovanja za stara leta. Država blaginje je tako očitna, saj skuša že vsak politik zmagati volitve na način, da vzame denar od tistih, ki so manj sposobni, da ubranijo svoj težko prisluženi denar, z namenom, da ga porazdeli tistim, ki so sposobni priskrbeti volilne glasove in zagotavljati moč na ulici.Ne glede na bistvo tega uvoda, je evro dejansko že nekaj časa dejstvo in njegov konec bi utegnil poslabšati plemenite in vizionarske napore pri ustvarjanju enotnega ekonomskega prostora v Evropi, ki je prinesel napredek in zagotovil mir. Vendar, v kolikor bi Evropejci želeli ohraniti svojo enotno valuto, bodo morali ukiniti Bismarckovo pokojninsko paradigmo in medtem ko bi z državnim financiranjem ohranjali sistem varen, bi se morali počasi začeti premikati v smeri jasnega pokojninskega sistema, temelječega na lastništvu, osebni svobodi in samozaupanju.

Jose Pinera

z dovoljenjem Cato Instituta objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007