Pozabimo Bismarckovo zapuščino

Dr. Pinera, nam lahko razkrijete, kaj je bilo narobe z gospodarstvom Čila pred letom 1975 in kakšen je bil vaš reformni paket, s katerim ste se lotili reševanja gospodarstva?

Pred letom 1975 je imel Čile napol socialistično gospodarstvo. S takšnim gospodarstvom je vsa desetletja pred letom 1975 njegov dohodek na prebivalca rasel po samo odstotni stopnji. S takšno anemično stopnjo gospodarske rasti preprosto ni mogoče premagati revščine in rešiti socialnih težav, ne glede na to, kakšne dobre namene imajo posamezne vlade.
Prepad med obljubami politikov in dejanskim stanjem je državo vodil v navidezno državljansko vojno. Leta 1975 smo se skupina klasičnih liberalnih ekonomistov odločili za »prijateljski prevzem« vlade, ki se je znašla v izrednem stanju in naredili libertarno revolucijo, s katero smo v Čile želeli pripeljati napredek, svobodo in demokracijo. To smo naredili, vse ostalo pa je zgodovina. Čile je zamenjal značilnosti države tretjega sveta in je na poti, da postane prvokategorna država sveta. Ključna reforma, nekateri jo imenujejo »mati vseh reform«, pri tem je bila ustanovitev zasebnega sistema osebnih pokojninskih računov.

Dobra zamenjava za sistem sprotnih izplačil (PAYG). Kaj bi rekli, je tista težava v Evropi tako usidranega PAYG?

Pay-as-you-go sistem uniči pomembno povezavo med prispevki in koristmi, še posebej med vlaganjem naporov in nagrado. To pa na stežaj odpre vrata inflaciji zahtev ljudi do različnih prejemkov, s katerimi si politiki kupujejo glasove z denarjem drugih ljudi. V današnjih časih, ko sta opazna dva demografska trenda: manjša smrtnost in daljša pričakovana življenjska doba ljudi, pa vsakršni takšni ukrepi državam povzročajo zelo obtežilne okoliščine.

Ena večjih težav je torej razmerje med aktivnimi in upokojenimi. V Sloveniji znaša 1,55 zaposlenega na upokojenca. Kako bi to komentirali?

Zamislite si nočno moro, ki bo prišla v Nemčijo in mogoče tudi v Slovenijo: »Leto 2050. Da bi privarčevali denar in osvobodili dragocene zaposlene, Bundestag glasuje za odpravo pokojninske birokracije. Od sedaj naprej bo vsakemu upokojencu dodeljen suženjski delavec, ki mu bo odstopil polovico svoje plače.« (S. Theil, A Heavy Burden, Newsweek International, 30. junij 2003)

Slikovita primerjava, moram reči. Vrniva se na vaš sistem zasebnih računov. Kje so po vašem mnenju tiste ključne prednosti, ki jih prinaša sistem zasebnih pokojninskih računov in koristi, ki jih pri tem prinašajo zasebni pokojninski skladi, ki v Čilu in vedno več državah sveta skrbijo za upravljanje premoženja na teh računih?

Sistem osebnih pokojninskih računov je skladen z naravo človeka in zagotavlja vse najboljše spodbude pri odločitvah posameznikov glede tega koliko delati in koliko varčevati. Kot drugo. Zasebni sektor je bistveno bolj učinkovit od javnih skladov in posameznikom na njihovih računih prinaša najvišje donose. Ob tem tudi minimizira stroške upravljanja. Vloga države pri tem je omejena na to, da nadzira pravila igre in da zagotavlja varnost mreže.

Nasprotniki zasebne iniciative teh skladov ne bi zaupali zasebnemu sektorju. Je sploh mogoče imeti uspešen sistem osebnih pokojninskih računov brez konkurenčnega trga pokojninskih skladov? Kakšna je bila pri tem zgodba v Čilu?

Konkurenčnost je najpomembnejša. V Čilu je bil vse od prvega dne uveljavitve sistema osebnih pokojninskih računov vstop v panogo upravljanja pokojninskih skladov popolnoma prost. Danes znaša strošek upravljanja teh skladov samo 0,5 odstotka vrednosti sredstev, s katerimi upravljajo ti skladi. Medtem so skladi delavcem v povprečju na leto prinesli desetodstotni realni donos. In to celih 26 let!

In kako so se na uvedbo osebnih pokojninskih računov leta 1980 odzvali ljudje v Čilu in gospodarstvo in kaj si o osebnih pokojninskih računih oboji mislijo danes?

Ob uvedbi sistema osebnih pokojninskih računov smo vsakemu zaposlenemu dali možnost svobodne izbire, ali ostane v sistemu pay-as-you-go, ali se izloči iz njega in se vključi v sistem zasebnih osebnih pokojninskih računov. V samo prvem mesecu delovanja se je v sistem osebnih pokojninskih računov vključilo 25 odstotkov zaposlenih. Danes je v sistem osebnih pokojninskih računov vključenih 95 odstotkov vseh zaposlenih. Mogoče imamo v Čilu 5 odstotkov zaposlenih, ki so komunisti že v izvoru in sovražijo akumuliranje kapitala za stara leta. Dobro, dokler s svojimi dejanji ne odvračajo preostalih zaposlenih, da postanejo lastniki kapitala in imajo zagotovljeno financiranje svoje bodoče pokojnine. Danes se je v sistemu nabralo za 120 milijard dolarjev sredstev (80 odstotkov čilskega BDP-ja) in lastniki tega ogromnega kapitala so zaposleni. To pa je tudi privedlo do izboljšanega delovanja trga kapitala, ki je bil eden najpomembnejših dejavnikov pri krepitvi gospodarstva in zagotavljanja dolgoročnega financiranja investicij v gospodarstvu, rudarstvu, kmetijstvu, stanovanjski gradnji in celo infrastrukturi.

Kaj pa povezava z demografijo. Vemo, da se prebivalstvo v razvitem svetu vedno bolj stara. Dr. Pinera, ali v sistemu osebnih pokojninskih računov, temelječih povsem na trgu, morda vidite kakšne težave glede na negativne demografske trende zmanjševanja števila prebivalstva v razvitih gospodarstvih, kot je na primer EU?

Ravno nasprotno. Edina rešitev za države, kjer prihaja do zmanjševanja števila prebivalcev, je prehod k jasno določenim prispevkom in popolnoma učvrščenim pokojninskim shemam. V nasprotnem primeru bo njihov »pay-go Titanik« treščil v ledeno gmoto starejših ljudi, kar bo v državah povzročilo ekonomsko, socialno in politično nestabilnost.

Izdajte mi, dr. Pinera, zakaj si pravzaprav toliko prizadevate razrušiti Bismarckovo zapuščino države blaginje?

Marx je mrtev in z njim celotna katastrofa, ki jo je povzročil komunizem s svojo neizbežno posledico: padec berlinskega zidu, tudi pokopan. Kljub temu je zapuščina Bismarckove države blaginje med ljudmi še vedno precej živa. Z gojenjem sistema raznoraznih pravic ljudi Bismarckova država blaginje tudi uničuje povezavo med vlaganjem naporov in nagrajevanjem kot posledica vlaganja naporov. S tem pa razjeda nekdanjo Zahodno kulturo individualne svobode in osebne odgovornosti posameznikov.

In še vprašanje za konec. Kateri je tisti končni cilj vašega prizadevanja za vzpostavitev popolnoma čistega pokojninskega sistema, temelječega na osebnih pokojninskih računih, njegova največja vrednost?

S sistemom osebnih pokojninskih računov ustvariti svet, v katerem bi živeli delavci-kapitalisti. Ustvariti svet, v katerem bi vsak zaposleni bil lastnik svojega človeškega kapitala, ki bi ga izgrajeval preko izobraževanja in zdravstva, in finančnega kapitala, ki bi ga akumuliral preko svojega osebnega pokojninskega računa. Skratka, svet svobodnih moških in žena, kajti svoboda ne more obstajati brez lastnine.

intervju s Josejem Pinero

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007