Svobodometer

Svobodometer kritično spremlja in ocenjuje delovanje države. Pri tem izhaja
iz vrednot svobodne družbe: vladavine prava, minimalnih davkov, minimalne
administracije, svobodnega podjetništva in proste iniciative posameznika. To so
klasični principi uspešnih gospodarstev in osrednje vrednote, za katere se
zavzemamo v Društvu za svobodno družbo.
Leto 2006 je močno zaznamoval predsednik države, Janez Drnovšek, ki se je z
januarjem najprej vpletel v reševanje humanitarne katastrofe v sudanskem Darfurju.
Držo »humanitarca« je nadaljeval z udeležbo posvetitve skrajno socialističnega
bolivijskega predsednika Eva Moralesa, potrdil pa s pomilostitvijo Danila Kovačiča,
edinega gospodarstvenika, ki je bil pravnomočno obsojen za dejanja storjena v
slovenski tranziciji, ter z večmesečnim reševanjem Toma Križnarja, ki je na lastno pest
in brez ustreznih dokumentov vstopil na ozemlje tuje države, bil ujet in obsojen.
Humanitarno aktiven predsednik je ob koncu leta doživel javno ponižanje pri
reševanju problema Strojanovih.
Skozi vse leto je Janez Drnovšek podpiral sindikate in poudarjal njihovo
partnersko vlogo pri socialnem dialogu. Za nameček je minimalno znižanje
obdavčitve najvišjih dohodkovnih razredov označil kot odpustek najbogatejšim in
predlagal navidez všečno uzakonitev univerzalnega temeljnega dohodka. Gre za
predsednikovo spretno in ljudem prijetno obnašanje, saj pri davkih nikoli ne gre za
odpustke, temveč vedno za prisilno jemanje enim in velikodušno dajanje drugim.
Isabel Paterson politike, ki delujejo navidezno prijetno, vendar na drugi strani zelo
nevarno, in ki svoj politični vpliv gradijo s čaščenjem pomena navidezne
humanitarnosti, imenuje »humanitarci z giljotino.« Nevarnost njihovega razmišljanja
potrjuje prihajajoči val socialističnih revolucij v Južni Ameriki, ki jih spremlja
podobna retorika, kot jo izvaja predsednik Drnovšek.
Za vlado je bila davčna reforma eden največjih projektov v letu. Najprej se je
veliko govorilo o uvedbi enotne davčne stopnje (EDS). V ta namen je bil organiziran
tudi posvet z enim od njenih utemeljiteljev, Alvinom Rabushko. Ministrstvo za
finance je takrat sprejem EDS še trdno zagovarjalo. Sindikati so se uprli in z všečno
retoriko »bogati bodo še bogatejši, revni še revnejši« opravili z EDS. Konec oktobra je
priložnost po korenitem reformiranju davčnega sistema dokončno splavala po vodi,
saj smo dobili zgolj minimalistične popravke prejšnjega davčnega sistema in zmago
sindikatov.
Vlada je izgubila bitko s sindikati tudi pri ukrepih na področju trga dela.
Velik odmik od načel svobodne družbe sta pomenili predvsem novela Zakona o
zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ter pogajanja o spremembah
zakona o delovnih razmerjih. Minister Drobnič je uvajal koncept prožne varnosti, kjer
je predlagal odpravo nekaterih privilegijev zaposlenim, obveznega plačila prevoza na
delo, dodatka na delovno dobo, obveznega plačila malice in drugih, ob hkratni
zaostritvi pogojev prejemanja nadomestil za brezposelnost, s čimer bi se znižali
stroški podjetjem, brezposelnim pa dvignila motivacija za iskanje zaposlitve. Vlada je
vnovič popustila sindikatom in je spornega ministra zamenjala. Četudi sta po študiji
IMF-a visoka obdavčitev dela in dobrodušen sistem socialnih podpor ena glavnih
razlogov za nižjo udeležbo na trgu dela, Indeks ekonomske svobode pa je trg delovne
sile ocenil z manj kot polovično svobodo.
Eden redkih odmikov od zahtev interesnih skupin se je zgodil z odpravo
obveznega članstva v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki ga lahko označimo za
eno redkih pozitivnih odločitev vlade leta, ki gre v smeri svobodnejšega
gospodarstva. Med prvimi so možnost prostovoljnega oblikovanja zbornice izkoristili
trgovci, ki so se takoj organizirali v Trgovinsko zbornico Slovenije. Žal ostaja članstvo v
Kmetijsko-gozdarski zbornici in v Obrtni zbornici obvezno, kar daje slutiti na politično
ozadje odprave obveznega članstva v GZS.
Leto 2006 si bomo zapolnili tudi po odločitvi glede nakupa vojaških oklepnikov in
operacijskih miz. Predvsem prvi dogodek je pokazal na vse razsežnosti političnega
kupčkanja pri javnih naročilih, različne interpretacije nacionalnih interesov, razpisnih
pogojev, poskusa zlorabe javnosti, medijskega linča proti tujcem in zlorab medijev za
individualne koristi zelo ozkih skupin posameznikov. Operacijske mize pa so že prej
pokazale na veliko neučinkovitost in absurd takšnega načina javnega naročanja.
V posmeh vladi, načelom svobodne družbe in povsem v duhu že zdavnaj
pozabljene keynezianske doktrine močne države, pomeni sprejetje Resolucije o
nacionalnih in razvojnih projektih 2007-2023, kjer se vlada vpleta v izpeljavo popolnoma
tržnih aktivnosti v vrednosti kar 7,4 milijarde €.
Da je namera vlade o privatizaciji državnega premoženja in njenem umiku iz
gospodarstva neresna, ugotavlja v svojem avgustovskem poročilu tudi ugledna
Dun&Bradstreet. Težnja po ohranitvi kontrolnega deleža v najpomembnejših družbah;
telekomunikacijah, bankah, elektroenergetskem sektorju in drugod pač ne vodi v
učinkovito privatizacijo. Je pa lahko državno lastništvo osnova za nepravilnosti,
korupcijo pri upravljanju teh podjetij in politiko zaposlovanja v njih. Sicer zadnja
odločitev Soda in Kada, da del premoženja prodata preko javnega razpisa, nakazuje
možen premik v bolj transparentno delovanje (para)državnih inštitucij. V letu 2006 sta se
oba sklada izkazala kot dobra branitelja nacionalnega (šovinističnega) interesa pri
dokapitalizaciji zelo zadolženega Iskraemeca v vrednosti 11,5 milijona €. Verjetno gre
enega od razlogov neustrezne strukture slovenskega gospodarstva iskati tudi v
tovrstnem ohranjanju neučinkovitih proizvodnih podjetij s pomočjo (para)državnih
skladov. Po podatkih Eurostata znaša namreč pri nas delež zaposlenih v storitvenem
sektorju le 54,1 odstotka, kar je daleč pod 70 odstotki, kolikor znaša v državah EU15.
Pravno državo v letu 2006 sta najbolj zaznamovala zavrnitev preiskave zoper
Mitjo Ribičiča za zločine storjene po drugi svetovni vojni ter način reševanja primera
romske družine Strojanovih. Na obeh primerih so formalne inštitucije, ki bi naj
zagotavljale normalno delovanje države in enako obravnavo pred zakoni, povsem
odpovedale. Za slovensko pravosodje je zelo porazno, da do sedaj še nihče ni odgovarjal
za množične poboje, ki so se pri nas zgodili po drugi svetovni vojni. Kot zgled, da v
takšnih primerih izgovarjanje na to, da je od takrat minilo že precej časa, ni ustrezno nam
med drugim lahko služi primer iz rimskega sodišča, ki je ravno v teh dneh odgovorne za
poboj 955 civilistov v italijanskem Marzabottu obsodilo na dosmrtno ječo. V tovrstnih
primerih, ko gre za obtožbe zločinov proti človeštvu, časovna distanca nikoli ne sme biti
argument za zaviranje sodnih procesov. V preteklem letu je parlament relativno mimo
javnosti sprejel horo legalis, ki pomeni grob poseg v osebno svobodo posameznika.
Sprejeta zakonodaja drastično omejuje prosto gibanje mladoletnim osebam, sankcionira
»nedostojno vedenje« ipd. Med redke pozitivne premike lahko štejemo odvzem trajnega
mandata predsednici socialnega in delovnega sodišča. Ukrep bo verjetno signal za
nekoliko previdnejše delo sodnikov.
Ob koncu leta, ko je večina že nestrpno pričakovala uvedbo evra, smo bili od naše
skrbne države deležni še enega darila. Tokrat so nam z veliko pozornosti poslali t.i.
evrokalkulatorje, ki so stali preko 300.000 € davkoplačevalskega denarja, s takšno potezo
pa je država popolnoma uničila priložnost potencialnim podjetnikom, ki bi podobne
kalkulatorje verjetno ponudili ljudem.
Kaj bi na vpliv in moč, ki jo pri nas dopuščamo državnemu aparatu in interesnim
skupinam, porekel nedavno preminuli Nobelov nagrajenec Milton Friedman, veliki borec
proti obsežnemu državnemu aparatu in zagovornik svobodne izbire? Ujezil bi se.
Najnovejši Indeks ekonomske svobode nas uvršča na 58. mesto, Svobodometer daje točko
in pol. Čas je, da se ujezimo tudi mi! Za našo svobodo vendar gre!

Mitja in Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 18. januarja 2007.