Predsedniške volitve

Pred kratkim se je tudi uradno začela predvolilna kampanja za bližajoče se predsedniške volitve. Tako nas bodo različni kandidati vse do predvolilne sobote, 20. oktobra, na različne načine prepričevali, da je dobro glas nameniti ravno njim. Če bi tiste z realnimi možnostmi za uspeh vprašali, naj nam nekoliko natančneje povedo, zakaj glasovati za njih, bi verjetno naleteli na precej pestro paleto odgovorov s skupnim imenovalcem, »ker je tako dobro za vas, saj bom predsednik vseh ljudi in bom deloval v nacionalnem interesu.«
Pristojnosti predsednika republike so definirane v ustavi, in sicer od 102. do 109. člena. Tako je med drugim vrhovni poveljnik obrambnih sil, razpisuje volitve, razglaša zakone, imenuje nekatere državne funkcionarje (Državnemu zboru predlaga guvernerja Banke Slovenije, varuha človekovih pravic ipd.), postavlja in odpoklicuje veleposlanike, odloča o pomilostitvah, podeljuje odlikovanja ipd. Gre torej za bolj kot ne protokolarne zadeve, ki nimajo neposrednega vpliva na uspešnost gospodarstva in s tem na kvaliteto našega življenja.
Mnogo pomembnejša od teh nekaj formalnih pristojnosti je njegova neformalna moč. Kot najvišje postavljeni birokrat v državi ima predsednik republike namreč močno avtoriteto vplivanja na vrednote ljudi. Njegova avtoriteta je še toliko bolj močna, če vemo, da je predsednik izvoljen neposredno na volitvah. Kot splošno sprejetega kandidata ga ljudje namreč dojemajo kot svojega moralnega vodjo in kot tistega, ki se v osnovi zavzema za podoben kod vrednot, kot ga imajo sami. Morda še bolj pomembno je to, da je položaj predsednika tako močan, da lahko ta kod vrednot ljudi sooblikuje in ga usmerja.
Pri tem ima predsednik odprte praktično neomejene možnosti. Prva možnost je ta, da preprosto opravlja vse protokolarne in zakonske obveznosti in se s spreminjanjem splošnih vzorcev mišljenja in prevladujočega odnosa do življenja ljudi pod Alpami preveč ne vznemirja. To je najlažja pot, ki podaljšuje status-quo razmerij v družbi.
Druga možnost je ta, da aktivno obiskuje ljudi po domovih, se z njimi pogovarja, tolaži tiste z dna družbene lestvice. S takšnim delovanjem bi verjetno pridobil mnogo simpatij, kjer bi ga naslavljali z ljudskim predsednikom, predsednikom za vse ljudi. Takšno početje je sicer navidez prijetno, vendar na dolgi rok zelo nevarno, saj daje ljudem lažni občutek varnosti ter jih oddaljuje od aktivnega reševanja problemov, ki se s tem samo poglabljajo. Ljudje ostajajo nesamozavestni, nesamostojni, njihov ekonomski položaj pa nespremenjen. Ko ljudskega predsednika več ni, izgine še ta vez, ki pahne ljudi v še globljo krizo.
Lahko pa se odloči in z jasnim, odločnim nastopanjem poudarja pomen individualne odgovornosti in se zavzema za dvig osebne in ekonomske svobode v državi. Za to potrebuje čvrsto filozofsko podlago, podprto z učinkovitim, vztrajnim javnim nastopanjem, ki temelji na čistosti argumentacije. In voljo, da to stori. Takšen predsednik sprva ne bi užival simpatij, vendar bi s časom njegova priljubljenost naraščala, saj bi ljudje živeli bolj svobodno in bi bili vedno bolj samozavestni in samostojni.
Predsednik, ki bi uporabil tretjo možnost in bi z vso energijo in sposobnostjo javnega nastopanja na prvo mesto svojih prizadevanj postavil razum in odgovornost, bi v svojih javnih nastopih nujno zahteval umik birokracije iz vsakodnevnega življenja ljudi. Z drugimi besedami to pomeni, da bi se takšen predsednik zavzemal za svobodno gospodarstvo z minimalnimi davki in brez državne lastnine, z minimalno administracijo, za svobodna tržišča, kjer poslov ne bi dodeljevali podkupljivi birokrati, ampak bi o najboljših ponudnikih odločali kupci. In nenazadnje, takšen predsednik bi se zavzemal za državo, kjer bi se spoštovale temeljne človekove pravice in bi vladavina prava veljala za vse enako in pod enakimi pogoji. Dokler bi močno branil osebno in ekonomsko svobodo in ljudem dopovedoval, da je bolje, če energijo namesto v iskanje zastonjkarstva na račun tistih, ki plačujejo največ davkov, usmerjajo v izpolnjevanje lastnih spretnosti, znanja in ciljev, bi takšen kandidat bil edini primeren tudi za dosmrten mandat.
Iz dosedanjih nastopov še ni moč razbrati, da bi kateri izmed kandidatov za predsednika sledil filozofiji individualne odgovornosti in zagovarjal pomen ekonomske in osebne svobode. Tako smo na zadnjem soočenju na Vročem stolu z Vladimirjem Voduškom, imeli priložnost videti, kako so najbolje uvrščeni predsedniški kandidati predvsem na vprašanje privatizacije odgovarjali precej neodločno in nejasno ter v že znanem slogu pri nas precej ukoreninjenega nacionalnega interesa. Ne samo da je takšna nejasna retorika tipičen primer sivine, ko določene stvari zaradi različnih razlogov ne poimenujemo s pravim imenom, način razmišljanja o obstoju nacionalnega interesa je precej neracionalen in na dolgi rok vodi v sovraštvo med narodi. Da, najbolj krute vojne so posledica ravno tovrstnega šovinizma. Samo spomnite se nedavnega poskusa nakupa Sunčanega Hvara s strani Term Čatež in vseh polemik o tem, kako da nas Hrvati sovražijo in kako je to v sodobnem svetu nesprejemljivo. Se vam morda zdi, da je s prodajo bank, zavarovalnic, Luke Koper kako drugače? Odgovor je NE.
Nacionalni interes po svoji definiciji pomeni, da se mora z vsebino, ki bi naj bila v interesu celotne nacije, torej v nacionalnem interesu, strinjati t. i. super večina, kar pomeni tudi 80 odstotkov vseh državljanov. Država, kjer bi ljudje tako množično zahtevali lastnino v nacionalnem interesu, je skrajno šovinistična, saj tujim lastnikom ne dovoli enakovrednega sodelovanja pri vsakodnevnih procesih kupovanja in prodajanja podjetij, v skrajni situaciji pa vodi v spore med narodi in v vojne. Vsak predsedniški kandidat, ki mu je mar za uspešen razvoj, bi se zato moral odločno postaviti proti nacionalnemu šovinizmu in retoriko zamenjati s tisto o potrebi po svobodni državi odgovornih ljudi, kjer je na prvem mestu svobodno gospodarstvo, ne glede na nacionalnost lastnikov.
Naslednje polje, ki ga je zraven nacionalnega interesa treba izpostaviti, je področje socialne države in pregovorno močno sočustvovanje naših politikov s sindikati. Tukaj so predsedniški kandidati po pričakovanjih vsi enotni in jasni: sindikati imajo pozitiven vpliv na gospodarstvo, Slovenija mora ostati socialna država. In to kljub temu, da imamo v svetu veliko primerov dobrih praks, kjer so s popolnim in hitrim odprtjem trga dela, recimo na Novi Zelandiji, sindikate dobesedno postavili na trg, rešitev pa je pripeljala do množičnega odhajanja zaposlenih k zasebnim agencijam, k odvetnikom ipd., ki so na ravni podjetij zastopali interese zaposlenih in to očitno mnogo bolje kot sindikati.
Namesto tega predsedniški kandidati stojijo na poziciji, da je dobro, če imamo močne in privilegirane sindikate, in to kljub škodi, ki jo sindikalisti s svojimi agresivnimi kampanjami, po vrsti temelječimi na grožnjah s stavkami, povzročajo na delovno storilnost zaposlenih in neposredni škodi, ko dejansko stavkajo. Samo mimogrede povem, da je v sindikate včlanjenih okrog 30 odstotkov zaposlenih, medtem ko kolektivna pogodba velja za več kot 95 odstotkov vseh. Takšno stanje je milo rečeno nepošteno. Temu primerno imamo pod Alpami še vedno močno prevladujočo retoriko o izkoriščanju delavcev s strani lastnikov podjetij in izredno rigidno delovno-pravno zakonodajo.
S predsednikovo pomočjo bi to splošno sprejeto retoriko in negativen odnos do kapitalistov in podjetnikov ter pozitiven odnos do privilegiranosti sindikatov lahko v zelo kratkem času spremenili, v naslednji fazi pa od vlade zahtevali spremembe zakonodaje s področja trga dela. Ljudje bi bili bolj kreativni pri iskanju zaposlitev in morebitne izgube službe ne bi več povezovali z izkoriščanjem, temveč bi nemudoma in samozavestno šli iskat novo zaposlitev. Sindikatom bi odvzeli privilegije in jih postavili na trg.
S pomočjo odločnega in razumnega predsednika bi bilo moč spremeniti tudi definicijo socialne države, ki nikakor ne pomeni države radodarnih socialnih transferjev za različne skupine ljudi in privilegijev za zaposlene, vse seveda na račun davkoplačevalcev. Socialna je lahko le tista država, kjer imajo posamezniki možnost izbire na trgu dela in so pri tem svobodni. Za dosego česa takšnega je seveda potrebna vztrajnost, čistost argumentacije in odločen, jasen, racionalen predsednik, ki bi s svojo avtoriteto najmočnejšega kreatorja javnega mnenja vsem nam uspel razložiti, da je bolje od tarnanja o izkoriščanju delavcev biti osebno odgovoren in v osnovi znati sam skrbeti za svoje življenje.
Razveseljivo je, da se nekateri predsedniški kandidati zadovoljivo odzivajo na tematiko osebne svobode in z njo povezanimi človekovimi pravicami, pa še tukaj je treba reči, da niso dovolj jasni in natančni. Legalizacija prostitucije, odnos do istospolnih partnerjev, skrb za lastno varnost (nošenje orožja), legalizacija trdih in mehkih drog, enakost obravnave ne glede na raso, spol in druge razlike, ki se pojavljajo med nami, vprašanje splava, svoboda govora ipd. so vse vprašanja, ki sodijo v kategorijo osebne svobode. Tukaj bi človek pričakoval večjo mero jasnosti pri izražanju njihovih stališč.Vidimo torej, da ima lahko predsednik zelo močan neformalni vpliv v državi. Lahko ga izkoristi za slikanje pred objektivi in opravlja zgolj svoje zakonsko določene pristojnosti (prva možnost), lahko gre med ljudi in jih tolaži glede njihovega ekonomskega in siceršnjega položaja (druga možnost), lahko pa se odloči za najtežjo in hkrati najbolj plemenito izmed možnosti, tj. da se čvrsto in jasno postavi za manj države v gospodarstvu, da ljudem dvigne samozavest, skratka se zavzame za kapitalizem, temelječ na osebni svobodi in brez privilegijev za zastonjkarje.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007