Vsi ljudje smo enaki

V Sloveniji in tudi sicer v svetu je zelo močno razširjeno prepričanje, da so "bogati uspešni na račun revnih, zaradi česar so odgovorni za njihovo prikrajšanje." Iz tega prepričanja izhaja ideja po močni prerazdeljevalni vlogi države, ki mora "v imenu t. i. višjih ciljev družbene pravičnosti" skrbeti za "ohranjanje pravičnih socialnih razmerij". V preprostem jeziku to ne pomeni nič drugega kot zavzemanje za dohodkovno enakost med ljudmi, ne glede na vso raznolikost in pestrost naših talentov in spretnosti. Ustvarjanje navidezne enakosti dohodka države najlažje izvajajo s pomočjo močne obdavčitve najbolj produktivnih in najbolj uspešnih posameznikov in s pomočjo obsežnih programov zdravstvenega in socialnega zavarovanja. S tem močno posegajo v osebno svobodo ljudi in omejujejo normalno ekonomsko aktivnost. O negativnih posledicah izvajanja politike enakosti govori Friedman v svoji peti oddaji iz serije Free to Choose z naslovom We all Are Equal, ki jo obravnavamo tokrat.
Da bogati niso bogati na račun revnih, nam pojasni s pomočjo koncepta enakosti, kakor ga je definiral Thomas Jefferson: "Ljudje smo ustvarjeni enaki, in sicer po tem, da smo vsi obdarjeni s posameznimi neodtujljivimi pravicami, med katerimi so pravica do življenja, pravica do svobode in pravica do prizadevanja po biti uspešen." Povsem logično je, in Friedman to posebej poudari, da enakost posedovanja teh treh pravic ne pomeni enakosti dohodka oziroma enakosti premoženja, temveč enakost možnosti svobodnega ustvarjanja vseh državljanov glede na lastne potrebe, pričakovanja, sposobnosti, prepričanja. Odločno zavrne enakost končnega rezultata (dohodka) in se postavi v bran enakosti glede možnosti svobodnega tekmovanja za vse.
To zelo nazorno podkrepi s primerom uspešnih športnikov oziroma filmskih igralcev, ki nas s svojimi posebnimi sposobnostmi tako navdušujejo, da smo za njih pripravljeni plačevati tudi zelo drage vstopnine. Posledično so športniki in igralci zelo bogati. Rekli boste, da to ni pošteno. Friedman se z vami strinja. Vendar pri spoštovanju enakosti gre za možnost proste izbire razvijanja danih talentov in odgovornosti za lasten uspeh in ne za pravično razporeditev talentov med ljudmi; nekdo je bolj nadarjen za to, nekdo drug pa za ono. Pravične razporeditve talentov med nami ne more biti. Kar je treba storiti, je dopustiti ljudem, da jih svobodno razvijajo in v vsej razsežnosti uživajo v sadovih svojega dela in nič drugega.
Friedman se vpraša, ali ne bi bilo še bolj nepošteno, če zavoljo višjih idealov enakosti dohodka in premoženja talentiranim posameznikom ne bi dovolili tolikšnih zaslužkov in bi jih tako močno obdavčili, da bi ti zaradi tega nehali s svojimi aktivnostmi oziroma bi se odselili v njihovim talentom prijaznejše okolje in navduševali tamkajšnje ljudi. Ironično, vendar s tem bi največ izgubili ravno navadni ljudje iz oderuške in nepoštene države. Za podkrepitev, kako je enako nagrajevanje različnih talentov nesmiselno, nam Friedman ponudi primer sveta z enakimi ljudmi, brez posebnih talentov in sposobnosti ter z enakimi dohodki. Verjetno se strinjate, da bi takšen svet bil precej nezanimiv, saj v njem ne bi bilo nobene kreativnosti in dinamike.
V nadaljevanju poudari, da ni nič bolj zmotno od prepričanja, da prosto delovanje kapitalizma povzroča izkoriščanje revnih s strani bogatih. Na to splošno razširjeno dogmo zagovornikov obsežne države odgovarja z ugotovitvijo, da imajo navadni ljudje v okoljih s svobodnim gospodarstvom bistveno boljše življenjske razmere, kot jih imajo državljani nesvobodnih držav, recimo Rusije, Kitajske, Severne Koreje, afriške celine ipd. Hkrati poudarja, da niso nikjer bogati bogatejši in revni revnejši, kot ravno v teh nesvobodnih okoljih, kjer je za razmeroma dober življenjski standard zaradi izredne moči državnih uradnikov treba imeti čvrsta politična poznanstva. V teh sistemih ti razvijanje talenta ne pomaga kaj prida, rezultat pa je največkrat ta, da sposobni ljudje, v kolikor jim uspe, odidejo iz države in gredo ustvarjati v tista okolja, kjer so talent, napor in znanje nagrajeni. Denimo v ZDA, Hong Kong, Kanado, na Irsko in drugam.
Verjetno ne boste presenečeni nad Friedmanovo ugotovitvijo, da obsežno vplivanje države na kreativno ustvarjanje posameznikov s pomočjo visokih davkov in obsežne administracije ne povzroča želenega cilja povišane dohodkovne enakosti med ljudmi. Zgodi se namreč ravno nasprotno, saj dobimo nove razrede ekonomskih elit: politične uradnike z zelo varnimi in udobnimi položaji ter razred sindikalističnih voditeljev, ki se navidezno borijo za najbolj ogrožene skupine delavcev, v resnici pa so nova skupina zelo dobro plačanih uradnikov; imenuje jih aristokrati delavskega gibanja. Poznan je Friedmanov izrek, da so "državne rešitve problemov vsaj tako slabe, kot so problemi sami."
Še več, v svobodnih gospodarstvih, kjer je vsem ljudem po enakih pravilih dovoljeno svobodno ustvarjanje, nudijo bistveno boljše življenjske razmere tudi za manj talentirane, saj so zaradi kreativnosti posameznikov z najboljšimi znanji deležni tehničnega napredka, ki omogoča izdelavo kvalitetnejših izdelkov, višjo produktivnost, višje plače. Ste se že kdaj vprašali, kako to, da imajo zaposleni v razvitem svetu za opravljanje enakega dela višje plače kot pri nas? Odgovor je v višji splošni blaginji, ki omogoča tudi ljudem z najmanj talenti živeti v boljših življenjskih razmerah. Vse, kar je potrebno, je torej čim manjše vpletanje države v ustvarjanje ljudi, ki jim mora biti omogočeno kar se da neomejeno razpolaganje z ustvarjenim bogastvom.
V podkrepitev povedanega navede Friedman primer iz igralništva, kjer vsi začnejo z nekim začetnim stanjem žetonov. Tekom igre eni pridobivajo, drugi izgubljajo, pri čemer so pravila enaka za vse, igra pa poteka brez neposrednega vmešavanja ostalih igralcev v našo strategijo. Friedman nas pomenljivo vpraša, kako bi potekalo igranje, če bi vsi vedeli, da bodo na koncu igre imeli enak izkupiček začetnemu. To bi igri vzelo ves naboj in nihče je ne bi več igral. Podobno je z življenjem, ugotavlja Friedman, saj ljudje dnevno sprejemamo bolj oziroma manj tvegane odločitve. In želimo, da smo pri tem svobodni, da se sami odločamo in da sami nosimo posledice svojih dejanj; če zmagamo, nam pripada izkupiček, če izgubimo, nosimo stroške. In potencialni dobiček nas žene naprej, nas sili v sprejemanje tveganih odločitev. Brez tveganja ni napredka; ni Henryja Forda, ni Billa Gatesa, ni Steva Forbesa, ni Michaela Jordana. Ni dobrobiti za navadne državljane, ki iz rezultatov uporabe talentov in tveganja teh ljudi izhajajo. V katerih državah imajo navadni ljudje boljše življenje: v Rusiji, v Indiji, v Severni Koreji, na Kitajskem, ali na Irskem, v ZDA, v Hong Kongu, v Islandiji, v Veliki Britaniji? Zakaj?
Ljudje v vseh okoljih stremimo k ustvarjanju boljšega življenja za nas in za naše potomce. Vendar, poudari Friedman, ko se med naše napore po boljšem življenju vmeša čvrsta in omejujoča zakonodaja, bodo najbolj hrabri, iznajdljivi, podjetni, bistri ljudje vedno našli načine, kako takšne omejujoče zakone zaobiti, prekršiti. V skrajni sili bodo državo zapustili. Pri tem obstaja nevarnost, da bodo s svojim delovanjem zgled za postopno nespoštovanje tudi preostale zakonodaje, predvsem tiste, ki ščiti splošna moralna načela, torej zakone, ki nas varujejo pred krajo, nasiljem, ubijanjem. Razsežnost kriminala in nedelovanje pravnega reda v nesvobodnih državah to potrjujeta.Friedman zaključi, da bi vsi morali imeti svobodo razvijanja lastnih talentov, da bi se nas pri ustvarjanju ocenjevalo na podlagi izkazanega znanja in talentov, neodvisno od rasne, verske, socialne pripadnosti. Vsem ljudem je torej treba omogočiti pošteno ekonomsko tekmo, kjer nas na koncu ciljne črte ne bi čakal inšpektor, ki bi manj uspešnim sekunde odšteval, drznejšim, hitrejšim, boljšim pa sešteval. Gre za enakost možnosti tekmovanja, ki je v krasnem sozvočju s konceptom osebne svobode. Velja si zapomniti: "Družba, ki postavi enakost (dohodkovno) pred svobodo, bo slej ko prej končala tako brez svobode kot brez enakosti. Družba, ki poudari najprej svobodo, pa bo končala s precejšnjo mero obeh." Ni težko ugotoviti, v kateri izmed obeh so ljudje srečnejši.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007.