Hud udarec svobodnim trgom v Evropi

V ponedeljek, 17. septembra 2007, je prvostopenjsko sodišče v Bruslju potrdilo kazen v višini 479 milijonov evrov, ki jo je leta 2004 Evropska Komisija naložila Microsoftu zaradi domnevne zlorabe prevladujočega položaja na trgu operacijskih sistemov. Čeprav izrek sodbe mnogim Evropejcem verjetno simbolizira zmago »pravice nad multinacionalkami«, gre dejansko za dejanje skrajnega gospodarskega šovinizma in zavisti, uperjene proti tehnološko najbolj superiornemu in posledično najuspešnejšemu podjetju. Posredno ali neposredno je Microsoft s svojimi izdelki do sedaj kakovost življenja ljudi prestavil na povsem drugo, informacijsko, raven, v življenje ljudi je prinesel mnogo poenostavitev, brez katerih si življenja danes sploh ne moremo več predstavljati, rešil na milijone življenj, odprl na milijone poslovnih priložnosti ipd. Sodba pomeni tudi hud udarec svobodnim trgom, svobodnemu podjetništvu, kakor tudi hud udarec integriteti vsakega posameznika, tj. uporabi njegovega znanja v produktivne namene in patentni zaščiti ter trženja tega znanja. To pa predstavlja velik korak nazaj.
Kaj natančno je bilo v ozadju procesa proti Microsoftu, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, saj je težko verjeti, da lahko na videz tako nepomemben pripomoček operacijskega sistema Windows, kot je predvajalnik Media Player, podjetju naloži tolikšno kazen. Ker Microsoft tega kupcem Windowsov ponuja že v paketu, bi naj po mnenju Komisije bil onemogočen razvoj drugih predvajalnikov, predvsem RealPlayerja. Drugi del sodbe se nanaša na razkritje tistega dela kode Windowsov svojim konkurentom, ki bi omogočil, da bi ti lahko na učinkovit način prilagodili svoje programe, ki bi s tem postali kompatibilni s programi Microsofta. Poenostavljeno to pomeni, da mora Microsoft sam spodbujati nastanek konkurence in s tem vplivati na zmanjševanje svoje dobičkonosnosti. Zahtevati to od nekoga pa je skrajno nedopustno.
Da gre pri vsem skupaj za dejanje gospodarskega šovinizma, prepletenega z zavistjo, je mogoče razbrati iz besed komisarke za konkurenčnost, Neelie Kroes. Ta je na besede višjega ameriškega uradnika, ki je sodbo označil kot skrajno nedopustno, odločno odgovorila, da si želi, da bi se tržni delež operacijskega sistema Windows iz trenutnih 90 odstotkov znižal na približno 50 odstotkov. S tem je zgolj potrdila, da gre pri vsem tem za več kot očitno nasprotovanje Microsoftu, kot najuspešnejšemu in tehnološko superiornemu podjetju na svetu. Morda pa je s tem tudi nakazala, da se bodo tožbe proti Microsoftu v Evropski uniji nadaljevale tudi v prihodnje.
Medtem ko se besedni dvoboj med ameriškimi in evropskimi birokrati nadaljuje, je jasno, da so argumenti povsem na strani Američanov. Zakaj? Kot se je izrazil Thomas Barnett, direktor protimonopolnega oddelka pri ameriškem pravosodnem ministrstvu, se s protimonopolnimi zakoni ščiti potrošnike tako, da se zaščiti konkurenco in ne konkurente. Svobodno konkurenco, ki prinaša napredek, pa zagotavljajo samo načela svobodnih trgov. Torej je treba ščititi načela svobodnih trgov. Pri tem sta prost vstop v panogo in patentna zaščita avtorskih pravic tista dejavnika, ki podjetjem zagotavljata oster konkurenčni boj, v katerem ta med seboj tekmujejo, kdo bo uspešneje zadovoljil potrebe potrošnikov, potrošnikom pa prinašata najvišjo kakovost in nizke cene. Tisto podjetje, ki bo pri tem najuspešnejše, bo nagrajeno z dobičkom, tisto, ki bo pri tem manj uspešno, z manjšim dobičkom, neuspešno podjetje pa bo utrpelo izgubo. Pri tem je samo dobičkonosnost podjetij pokazatelj, kdo ljudem na najbolj učinkovit način ponuja izdelke in storitve, ki obenem na najbolj učinkovit način zadovoljujejo njihove potrebe. In spoštovanje tega zlatega pravila svobodnih trgov velja za vsa podjetja v panogi, tudi za trenutno najmočnejše.
S takšnimi sodbami proti najuspešnejšim podjetjem, kot smo ji bili priča v ponedeljek, pa se, pod pretvezo varovanja konkurenčnosti in zaščite potrošnikov, konkurenčni boj dejansko ovira, podjetjem in njihovim strokovnjakom se jemlje motivacija za nove iznajdbe. Vse skupaj pa gre na škodo podjetij in potrošnikov. V sebi pa takšne obsodbe skrivajo tudi mnogo nevarnejšo vsebino. To pa je podjetniška samokontrola. Ker podjetniki ne morejo vedeti vnaprej, ali bo določen njihov ukrep kasneje opredeljen za nezakonitega in oglobljen, se lahko zgodi, da določene ideje preventivno ne izvedejo. Ta pa povzroča stroške, ki jih na račun manjšega dobička lahko utrpijo podjetniki in njihovi lastniki ter stroške, ki jih na račun nižje kakovosti in višje cene utrpijo potrošniki. Primer Windowsov to nazorno pokaže. Z vgrajenim multimedijskim predvajalnikom je bila z nakupom operacijskega sistema potrošnikom zadovoljena ena dodatna potreba, tj. potreba po poslušanju glasbe in predvajanju videa. Z razvojem Windowsov imamo potrošniki na voljo še mnogo drugih programov, ki njegovo uporabo delajo uporabnikom zelo prijazno. To pomeni, da je bila kakovost izdelka, ki so ga kupili višja, stroški iskanja multimedijskega predvajalnika pa odpravljeni. Seveda imajo tisti, ki niso zadovoljni z uporabo Microsoftovega predvajalnika, še vedno možnost, da si poiščejo katerega od konkurence. Poglejte samo, koliko dodatne opreme imajo danes vgrajeni avtomobili in zamislite si, kako bi se počutili, če bi morali posebej kupiti ABS napravo, pa servo volan, pa električna stekla, pa radio, pa varnostne blazine itd., z argumentom zagotavljanja konkurenčnosti drugih proizvajalcev, ki ne proizvajajo določenih dodatnih delov za proizvajalce posameznih avtomobilov. Tako kot vsi ti našteti pripomočki sodijo med dodatno opremo avtomobila, ki njegovemu lastniku lajšajo vožnjo in jo delajo varnejšo, tako tudi vsi ti pripomočki Windowsov, kot je Media Player, spadajo med »dodatno opremo« računalniškega sistema in naredijo uporabo računalnikov uporabnikom prijaznejšo. V obeh primerih je pomemben prost vstop v panogo, potem pa kupci »povedo«, katera podjetja bodo uspešna.
V celotni zgodbi okrog Microsofta se v bistvu izpostavlja problem varovanja lastninskih pravic in pravice uporabe svojega znanja, ki izhaja iz tega. Po drugi strani pa sodba slika zelo negativen odnos ljudi do uspešnih posameznikov, ki ga lahko opišemo preko zavisti in pohlepa ljudi po nečem tujem, tj. delitvi bogastva, ki ga proizvede znanje posameznikov.
Poglejmo najprej, zakaj so lastninske pravice tako pomembne? Patenti predstavljajo implementacijo človekovega znanja, ki jo predstavlja neka izvirna ideja. S tem ščitijo prispevek človekovega razuma v njegovi najčistejši obliki. Tako kot jablana rodi jabolka in ta jabolka pripadajo jablani, tako človek s svojim razumom proizvaja ideje, s čimer posameznik postane tudi njihov lastnik. In to z vsemi koristmi, ki mu jih lastništvo prinaša. To pa pomeni sledeča ekskluzivna upravičenja: svobodno razpolagati s patentom, izkoriščati patent v proizvodnji, dajati v promet izdelke in storitve, izdelane skladno s patentom in preprečiti izkoriščanje zavarovanega patenta vsem drugim osebam, ki za takšno početje niso pridobile dovoljenja lastnika patenta. Seveda ideja ne more biti zaščitena, dokler ne dobi materialne oblike: knjiga mora biti napisana, avto narejen, računalniški program napisan v izvorni kodi ipd. In operacijski sistem Windows izraža ravno zapis celotne ideje izvedbe operacijskega sistema. Od tod pa tudi neutemeljenost razkritja izvorne kode. Kot poudari Ayn Rand, država posameznikom ne podeljuje patentov kot neke vrste darilo ali privilegij, ampak ideje posameznikov, ki jih ti prijavijo v obliki patentov, zgolj potrjuje in ščiti.
Druga stvar okrog celotne zgodbe pa je prisotnost zavisti med posamezniki in posledično pohlepa po premoženju nekoga, ki je na trgu tvegal in uspel. Seveda gresta zavist in pohlep z roko v roki in v kombinaciji delujeta zelo sovražno in razdiralno. In to predvsem zaradi tega, ker zavistneži občutijo svoje osebno nezadovoljstvo zaradi uspešnosti in posledično večje blaginje drugega. Seveda, po možnosti tistega, ki ga osebno sploh ne poznajo. Pri tem pa velja, da bolj kot je nekdo uspešen, večji sta tudi zavist in pohlep manj uspešnega. Zaradi tega sta zavist in pohlep še toliko bolj nevarna. In besede komisarke Kroes o nujnosti znižanja tržnega deleža Microsofta na 50 odstotkov potrjujejo ravno to – zavist, da je Microsoft uspešno podjetje in pohlep po njegovi superiornosti in njegovem dobičku. Namesto da bi komisarka izpostavila potrebo po varovanju konkurenčnega okolja, kjer bi izključno podjetja določala tehnološke izboljšave, potrjevali pa jih kupci, s čimer bi lahko prišlo do še boljšega operacijskega sistema ter s tem večjega zadovoljstva kupcev, jo moti izključno to, da si je Microsoft s svojo tehnološko superiornostjo in najbolj dovršeno ponudbo operacijskega sistema za kupce uspel izboriti tako visok tržni delež.
Skrb zbujajoče je opažanje, ki smo mu zelo pogosto priče predvsem v Evropi in seveda tudi pri nas, kjer se bogastvo posameznikov, ki je bodisi posledica izjemnega znanja, naporov, tveganja in sreče posameznikov, včasih tudi samo njihove sreče, kar enači s pohlepom, požrešnostjo, napuhom in podobnimi negativnimi oznakami. Ne samo, da je takšno opažanje popolnoma zgrešeno, ampak je izraz obrambnega mehanizma, saj tisti, ki uspešne in bogate posameznike obsojajo z vsemi temi oznakami, s tem dejansko projicirajo svojo zavist in pohlep po njihovem uspehu.Druga stvar pri tem pa je ta, da takšna retorika pri ljudeh lahko sproži zmotno prepričanje, da je gospodarstvo igra z ničelno vsoto, kjer so eni uspešni na račun neuspeha vseh ostalih. To pa bi bilo zelo zmotno in nestimulativno prepričanje, ki spodbuja sovraštvo proti uspešnim, na drugi strani pa odpira ogromno priložnosti za politično lobiranje, kakor tudi priložnosti za nabiranje na videz zelo »poceni« političnih točk. Čeprav je takšna politika mnogim ljudem na prvi pogled zelo všečna in celo »pravična«, pa je celoten strošek, z obrestmi in izgubljenimi priložnostmi vred, na srednji in dolgi rok zelo velik. Vedno pa se postavlja vprašanje, v čigavem interesu se takšna politična kupčkanja dogajajo, oziroma kdo so tisti, ki protestirajo.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007