Tribunalovo oko

Franc Žnidaršič, vodja poslanske skupine DeSUS, je 14. 9. 2007 ob zamenjavi državnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje, Dorjana Marušiča, za medije izjavil, da DeSUS pričakuje:

“… pomembno visoko mesto v upravi kakšnega podjetja v večinski državni lasti.”

Že kar nekaj časa je od tega, ko se je razvnela burna razprava o tako imenovanem nacionalnem interesu, s tem pa razprava o tem, kako ravnati z državnim lastništvom v podjetjih. Pojavila se je dilema, ali podjetja prodati ali jih ohraniti v državni lasti. V celotni zgodbi so se predvsem politiki izkazali za tiste, ki so najbolj goreče branili idejo, da je treba banke, zavarovalnice, energetski sektor, farmacevtsko industrijo in celo pivovarne nujno obdržati v slovenski lasti, najbolje pa kar ohraniti pod varnim zavetjem državnega nadzora. Pojavili so se predlogi o modelu privatizacije 25xy in še kaj, vse z namenom ohranitve države kot pomembnega lastnika podjetij, pri posameznikih pa s tem povzročiti poskus zameglitve in potlačitve njihovega razuma in kritične racionalnosti glede vprašanj pomena lastništva podjetij v tavtološki okvir ponujenih definicij.

Na razkritje prave vsebine tega tako gorečega zavzemanja nekaterih za nacionalni interes ni bilo treba čakati dolgo. Le do zamenjave oblasti, ki je v prvi vrsti privedla do menjave politično nastavljenih direktorjev z novimi politično nastavljenimi direktorji v nekaterih največjih podjetjih, pri čemer jih večina zelo verjetno ne bo preživela mandata vlade, ki jih je nastavila. Le kdo bi se upiral varni in ugledni zaposlitvi za 10.000 evrov plače na mesec, ob tem pa še dobiti možnost vplivanja na sprejemanje strateških odločitev podjetja? Seveda nihče, tok dogodkov pa le potrjuje, da ne gre pri vprašanju nacionalnega interesa za nič drugega kot za skupek interesov posameznikov, ki sestavljajo družbo. Tega pa je možno v primeru zagovarjanja državnega lastništva v podjetjih zelo hitro zreducirati na težnjo oblasti po njihovem nadzoru nad premoženjem.

In kaj pomeni takšna praksa za podjetja sama? Uspešna podjetja imajo postavljen jasen cilj, da z maksimalnim dobičkom zadovoljujejo svoje lastnike, ki so v podjetje investirali svoja sredstva, s tem omogočili proizvodnjo, nase pa prevzeli tveganje. Podjetje bo lahko ta cilj doseglo le v primeru zadovoljnih strank, za kar mora v pogojih pospešene konkurence ponuditi vrhunsko raven storitev. Ker so najpomembnejši kapital vsakega podjetja zaposleni, bo podjetje sposobno ponujati zahtevano raven storitev le v primeru vrhunsko usposobljenih zaposlenih. Končno bo podjetje pridobilo takšen kader le v primeru, ko bo uspelo ustvariti okolje, v katerem bodo lahko zaposleni v največji možni meri izpolnjevali svoje potrebe.

Ker postanejo pri podjetjih v državni lasti vprašanja, povezana z upravljanjem podjetja, predmet političnega kupčkanja, kar izjava poslanca Žnidaršiča zgolj potrjuje, obstaja nevarnost, da postanejo takšna podjetja manj uspešna. Kadrovanje po principu, da je od strokovne usposobljenosti kandidata bolj pomembna njegova politična pripadnost, neogibno vodi do stanja, da takšnih podjetij ne vodijo najbolj usposobljeni direktorji, zaradi česar podjetje ne bo moglo izkoristiti vseh svojih potencialov. Neučinkovito trošenje sredstev podjetja, ki je običajno podkrepljeno tudi s primeri klientelizma in korupcije, je samo logična posledica tega, lahko pa se tudi izkaže za enega glavnih razlogov nekonkurenčnosti podjetja. Takrat se lahko še vrednost na prvi pogled sicer velikega zneska za odpravnino izkaže za precej majhen strošek takšnega eksperimenta.
Seveda je edino lastnik podjetja tisti, ki ima izključno pravico in dolžnost izbrati vodstveno strukturo podjetja, s katero bo skušal realizirati svoj cilj, to je doseči maksimalni dobiček, saj tudi edini nosi tveganje, da bo zaradi sprejema napačnih odločitev utrpel izgubo investiranega kapitala. To pa ne velja v primeru države kot lastnika, saj ta razpolaga izključno z davkoplačevalskim denarjem. Ker oblast takšno stanje izkorišča zgolj za doseganje svojih lastnih ciljev, je treba poskrbeti, da se ji odvzame vsakršna možnost vplivanja na sprejemanje podjetniških odločitev. Za dobro podjetij in njihovo dolgoročno rast bi bilo tako nujno pretrgati vse vezi, ki politiko povezujejo s podjetji, saj jih ti pod pretvezo nacionalnega interesa zlorabljajo izključno za zadovoljevanje svojih lastnih interesov. To pa je najbolje narediti s prodajo podjetij tistim, ki so pripravljeni vanj investirati svoj denar. Tako bodo koristi deležni vsi državljani in ne le peščica politično nastavljenih privilegirancev.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007