Bo Srbija dobila t. i. državljansko vlado?
Tudi v razvitih državah volitve dvigujejo negotovost, v državah kot je Srbija, ki pa so še vedno v procesu stabilizacije, pa je ta negotovost toliko večja. Nekaj dni pred volitvami, ki bodo 21. januarja, je lažje videti, kako se bodo stranke na volitvah odrezale, kot pa, kdo bo sestavljal novo vlado. Od tega pa je odvisna raven političnega tveganja in njegov vpliv na gospodarstvo. Na volitvah bo sodelovalo 21 list, od katerih je pet manjšinskih (dve madžarski, dve romski in ena albanska). Na volitvah bo približno 6,65 milijona volilnih upravičencev izbralo 250 poslancev. Pri manjšinskih strankah se volilni prag petih odstotkov ne upošteva. Če bo volilna udeležba 54 odstotna, bo pri manjšinskih listah potrebnih 14.365, za volilni prag pa nekje 180.000 glasov. Na volitvah leta 2004 je bila volilna udeležba 57 odstotna, predpostavlja pa se, da bo letošnja nekaj odstotnih točk nižja. Srbija ima v veljavi proporcionalni sistem s t.i. d'Hondtovo metodo. Malo stvari je gotovih. Med njimi je ta, da radikalci ne bodo zmagali in da bodo v parlament poleg njih (SRS) zagotovo prišli še Tadićevi demokrati (DS), Koštuničeva »narodna koalicija«, katere okostje sestavljajo DSS, in najverjetneje liberalna koalicija Čede Jovanovića. Manjšinske liste bi lahko dale 10-14 poslancev. Blizu praga bodo Miloševićevi socialisti in Dinkićev G17plus. Ostale stranke, vključno z Draškovićevo SPO, Karićevo PSS in Čovićevo koalicijo praktično nimajo veliko možnosti, da pridejo v parlament.Napravil bom dva scenarija, čeprav se bo videlo, da v skrajnem primeru med njima ni razlike. Po scenariju A pridejo v parlament samo radikalci, DS, DSS in Čedini liberalci. Po scenariju B pa poleg vseh iz A še socialisti in G17plus. Navedeni odstotki so obračunani po izločitvi list, ki se niso prebile v parlament.
Pri obeh scenarijih bi lahko liste t.i. državljanskega bloka, kamor spadajo vsi razen radikalcev in socialistov, preprosto tvorile novo vlado. V primeru A bi imeli celo brez manjšinskih predstavnikov 145 poslancev, v primeru B pa 138 poslancev. Za večino je potrebnih 126 poslancev.
Ali to pomeni, da bo gotovo državljanski blok sestavljal novo vlado? Žal, ne samo da to ni izvedljivo, ampak je tudi malo verjetno. Ta enostavna aritmetika ima nekaj problemov. Prvič, katera stranka bo dala mandatarja, in drugič, kdo bo prevzel odgovornost za izgubo Kosova. Gremo lepo po vrsti.
Zelo verjetno je , da bo po volitvah v državljanskem bloku najmočnejša stranka DS, tako da bi oni imeli mandatarja. To kažejo vse ankete javnega mnenja. Če bi se ga v takem primeru odrekli, bi to pomenilo elementarno rušenje samospoštovanja, čemur bi sledil velik padec popularnosti pri volilcih. Torej, če bodo močnejši od DSS, se DS ne smejo odpovedati mandatarstvu. Vendar bosta tudi Koštunica in njegova DSS želela prevzeti mandatarstvo, kar pa ne bo mogoče, saj bo DSS dobila manj glasov kot DS. Koštunica lahko sicer poskusi k svojim glasovom prišteti glasove G17plus in nekaterih manjšinskih strank, ampak ni nobenega razloga, da v DS to sprejmejo, ker to ni bila nikakršna predvolilna koalicija, po volitvah pa se glasovi vsake stranke štejejo posebej. Če ne dobi mandatarstva, za Koštunico ni sprejemljivo, da oblikuje koalicijo skupaj z DS. V tem primeru, brez demokratov (DS) po obeh scenarijih ne bo možno oblikovati vladajoče koalicije. Če pa v koaliciji ni demokratov, pa po nobenem scenariju ni možne koalicije brez radikalcev.
Za Koštunico bi bilo politično porazno, če bi šel v odprto koalicijo z radikalci, saj bi to povzročilo zunanjepolitično izolacijo in notranjepolitično tveganje. Poleg tega bi radikalci, kot najmočnejša stranka, imeli tudi mandatarja, tako da bi Koštunica ponovno izgubil svoj trenutni položaj. Mimogrede, malo je premierov, ki so od leta 1990 v Vzhodni Evropi na tak način preživeli volitve in ostali na oblasti. To je bil samo Slovak Dzurinda leta 2002. Glede na to so možnosti, da bo Koštunica ostal premier, bolj ali manj minimalne.
Ni pa nemogoče, da bi Koštunica oblikoval manjšinsko vlado (brez DS in z nekaterimi manjšinci), ki bi jo nekaj časa podpirali tudi radikalci. Po scenariju A bi koalicijo lahko oblikovali z DSS in manjšinskimi predstavniki. Čedini liberalci in DS nikakor ne bodo šli v dogovor z radikalci. Po scenariju B bi koalcijo lahko oblikovali DSS, predstavniki nekaterih manjšin, G17plus in predvidoma tudi socialisti.
Vendar je vprašanje, kako dolgo bi radikalci podpirali takšno manjšinsko vlado. Verjetno zelo kratko. Tukaj pa pridemo do drugega odprtega vprašanja: tako dolgo, dokler se ne reši vprašanje Kosova. Kot stojijo stvari danes, bi lahko bil status Kosova formaliziran že do sredine leta 2007.
Takrat pa bi radikalci odrekli podporo manjšinski Koštuničevi vladi in razpisane bi bile predčasne volitve. Radikalci verjetno računajo, da bi jim reševanje statusa Kosova, ki bi bilo za Srbijo neugodno, prineslo še več glasov, zaradi česar bi lahko na predčasnih volitvah sami zmagali. Računica Koštunice in malih strank je, da je bolje ostati na oblasti, saj je to za prihodnjo kampanjo boljša pozicija, kot pa, če bi odšli v opozicijo. Torej so zmagovalci vsi, razen DS in Čedinih liberalov. Samo ti dve stranki ne bosta šli v koalicijo z radikalci.
Težko je reči, ali bodo dogodki sledili po omenjeni poti, kakor če gredo, kaj bi se lahko zgodilo potem. Mogoče samo nekaj razmišljanj. Radikalci se motijo, če mislijo, da jim lahko vprašanje Kosova prinese dovolj glasov, da bi lahko sami ali skupaj s socialisti oblikovali naslednjo vlado. Ti dolgujejo svojo popularnost slabemu ekonomsko-političnemu stanju v Srbiji in ne žalovanju ljudi zaradi izgube ozemlja. V Srbiji ni bilo resnih reform, tako da je večina prebivalcev poražencev tranzicije, to pa je neusahljiv vir glasov radikalcev. Za takšne razmere so odgovorne demokratske sile, ki so po letu 2000 državo zelo zadolžile. Radikalci so leta 2000 dobili samo 9 odstotkov glasov, danes pa okrog 35 odstotkov. Namesto, da bi se lotile reform, so se stranke državljanskega bloka raje prepustile korupciji, kar samo dodatno priliva olje na ogenj ekonomsko-socialnih problemov. Preseneča, da v takšni situaciji radikalci nimajo še več glasov, za kar so odgovorni oni sami. Volilci bi jim dali več glasov, a se jih del boji, da bi radikalci lahko povzročili poslabšanje razmer, recimo da bi izzvali vojno okrog Kosova oziroma vrnili hiperinflacijo in pomanjkanje. Tako lahko radikalci največ naredijo, če bi namesto žalosti zaradi izgubljenega Kosova pokazali, da se ne bodo bojevali in da se zavzemajo za relativno normalno ekonomsko politiko.Če bodo v stanju to doseči, bi lahko zmagali na morebitnih prihodnjih volitvah sredi leta 2007. Če pa bodo zmagale t.i. državljanske sile, pa bomo šele videli, če bodo sposobne sestaviti vlado. To ne zanima le političnih akterjev in državljanov, ampak tudi mnoge investitorje.
Ali to pomeni, da bo gotovo državljanski blok sestavljal novo vlado? Žal, ne samo da to ni izvedljivo, ampak je tudi malo verjetno. Ta enostavna aritmetika ima nekaj problemov. Prvič, katera stranka bo dala mandatarja, in drugič, kdo bo prevzel odgovornost za izgubo Kosova. Gremo lepo po vrsti.
Zelo verjetno je , da bo po volitvah v državljanskem bloku najmočnejša stranka DS, tako da bi oni imeli mandatarja. To kažejo vse ankete javnega mnenja. Če bi se ga v takem primeru odrekli, bi to pomenilo elementarno rušenje samospoštovanja, čemur bi sledil velik padec popularnosti pri volilcih. Torej, če bodo močnejši od DSS, se DS ne smejo odpovedati mandatarstvu. Vendar bosta tudi Koštunica in njegova DSS želela prevzeti mandatarstvo, kar pa ne bo mogoče, saj bo DSS dobila manj glasov kot DS. Koštunica lahko sicer poskusi k svojim glasovom prišteti glasove G17plus in nekaterih manjšinskih strank, ampak ni nobenega razloga, da v DS to sprejmejo, ker to ni bila nikakršna predvolilna koalicija, po volitvah pa se glasovi vsake stranke štejejo posebej. Če ne dobi mandatarstva, za Koštunico ni sprejemljivo, da oblikuje koalicijo skupaj z DS. V tem primeru, brez demokratov (DS) po obeh scenarijih ne bo možno oblikovati vladajoče koalicije. Če pa v koaliciji ni demokratov, pa po nobenem scenariju ni možne koalicije brez radikalcev.
Za Koštunico bi bilo politično porazno, če bi šel v odprto koalicijo z radikalci, saj bi to povzročilo zunanjepolitično izolacijo in notranjepolitično tveganje. Poleg tega bi radikalci, kot najmočnejša stranka, imeli tudi mandatarja, tako da bi Koštunica ponovno izgubil svoj trenutni položaj. Mimogrede, malo je premierov, ki so od leta 1990 v Vzhodni Evropi na tak način preživeli volitve in ostali na oblasti. To je bil samo Slovak Dzurinda leta 2002. Glede na to so možnosti, da bo Koštunica ostal premier, bolj ali manj minimalne.
Ni pa nemogoče, da bi Koštunica oblikoval manjšinsko vlado (brez DS in z nekaterimi manjšinci), ki bi jo nekaj časa podpirali tudi radikalci. Po scenariju A bi koalicijo lahko oblikovali z DSS in manjšinskimi predstavniki. Čedini liberalci in DS nikakor ne bodo šli v dogovor z radikalci. Po scenariju B bi koalcijo lahko oblikovali DSS, predstavniki nekaterih manjšin, G17plus in predvidoma tudi socialisti.
Vendar je vprašanje, kako dolgo bi radikalci podpirali takšno manjšinsko vlado. Verjetno zelo kratko. Tukaj pa pridemo do drugega odprtega vprašanja: tako dolgo, dokler se ne reši vprašanje Kosova. Kot stojijo stvari danes, bi lahko bil status Kosova formaliziran že do sredine leta 2007.
Takrat pa bi radikalci odrekli podporo manjšinski Koštuničevi vladi in razpisane bi bile predčasne volitve. Radikalci verjetno računajo, da bi jim reševanje statusa Kosova, ki bi bilo za Srbijo neugodno, prineslo še več glasov, zaradi česar bi lahko na predčasnih volitvah sami zmagali. Računica Koštunice in malih strank je, da je bolje ostati na oblasti, saj je to za prihodnjo kampanjo boljša pozicija, kot pa, če bi odšli v opozicijo. Torej so zmagovalci vsi, razen DS in Čedinih liberalov. Samo ti dve stranki ne bosta šli v koalicijo z radikalci.
Težko je reči, ali bodo dogodki sledili po omenjeni poti, kakor če gredo, kaj bi se lahko zgodilo potem. Mogoče samo nekaj razmišljanj. Radikalci se motijo, če mislijo, da jim lahko vprašanje Kosova prinese dovolj glasov, da bi lahko sami ali skupaj s socialisti oblikovali naslednjo vlado. Ti dolgujejo svojo popularnost slabemu ekonomsko-političnemu stanju v Srbiji in ne žalovanju ljudi zaradi izgube ozemlja. V Srbiji ni bilo resnih reform, tako da je večina prebivalcev poražencev tranzicije, to pa je neusahljiv vir glasov radikalcev. Za takšne razmere so odgovorne demokratske sile, ki so po letu 2000 državo zelo zadolžile. Radikalci so leta 2000 dobili samo 9 odstotkov glasov, danes pa okrog 35 odstotkov. Namesto, da bi se lotile reform, so se stranke državljanskega bloka raje prepustile korupciji, kar samo dodatno priliva olje na ogenj ekonomsko-socialnih problemov. Preseneča, da v takšni situaciji radikalci nimajo še več glasov, za kar so odgovorni oni sami. Volilci bi jim dali več glasov, a se jih del boji, da bi radikalci lahko povzročili poslabšanje razmer, recimo da bi izzvali vojno okrog Kosova oziroma vrnili hiperinflacijo in pomanjkanje. Tako lahko radikalci največ naredijo, če bi namesto žalosti zaradi izgubljenega Kosova pokazali, da se ne bodo bojevali in da se zavzemajo za relativno normalno ekonomsko politiko.Če bodo v stanju to doseči, bi lahko zmagali na morebitnih prihodnjih volitvah sredi leta 2007. Če pa bodo zmagale t.i. državljanske sile, pa bomo šele videli, če bodo sposobne sestaviti vlado. To ne zanima le političnih akterjev in državljanov, ampak tudi mnoge investitorje.
Miroslav Prokopijević
avtor Tribunal @ 11:16
Št. komentarjev: 0
Št. komentarjev: 0:
Objavite komentar
Naročite se na Objavi komentarje [Atom]
<< Domov