Kdo ščiti zaposlene?

V osmi oddajo iz TV serije Free to Choose z naslovom Who Protects the Worker je Milton Friedman razkril svoj pogled na prihodnost zaposlenih. Vedno znova je namreč treba poudarjati plemenitost svobodne izbire delavcev in podjetnikov kot temeljnih gradnikov razvoja človeštva in garantov vedno boljšega življenja ekonomsko najšibkejših slojev prebivalstva.
Premalo se zavedamo, da je dosežen standard, ki ga zahodna civilizacija uživa, v največji meri posledica relativno svobodnega ustvarjanja najboljših umov človeštva in nikakor ne, kot se zmotno domneva in v javnosti širi, obsežne zaščitniške delovnopravne zakonodaje. Ravno nasprotno, sindikati se morajo za svoj obstoj zahvaliti ravno silnemu tehnološkemu napredku, ki je omogočil raznovrstno delitev dela in obstoj številnih institucij in s tem jasno tudi njih samih. Brez napredka jih preprosto ne bi bilo. Ironično, vendar sindikalisti s svojimi protekcionističnimi zahtevami zavirajo nadaljnji razvoj človeštva, saj podjetjem zvišujejo stroške in jim onemogočajo učinkovito zaposlovanje. Friedman opozarja, da nas zakonsko privilegirani sindikati s svojimi zahtevami po zaščiti njihovih članov in z nasprotovanjem podjetništvu silijo nazaj v obdobje predindustrijske dobe: "So atavizem ne samo srednjega veka, temveč gredo nazaj vse do dogovorov med zdravniki stare Grčije."
Najprej se torej obregne ob zdravniški sindikat, ki je nasploh eden najmočnejših v mnogih državah sveta, tudi pri nas. Ugotavlja, da je zdravniška panoga tako močno hermetično zaprta pred konkurenco, da niti osnovnih storitev nujne medicinske pomoči na terenu ne pusti izvajati nikomur drugemu, kot visoko izobraženim in drago šolanim zdravnikom s posebnim dovoljenjem. Izvor takšnega stanja poveže s tisočletja staro Hipokratovo prisego, s katero medicina, po smrti Hipokrata in popolnoma v nasprotju z njegovo prakso učenja vseh, vnaprej onemogoča obstoj konkurence na področju medicinske oskrbe. V ta namen Friedman citira tretjo točko prisege: "… da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov predajal samo svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur."
Danes zdravniški lobi s pomočjo svojega sindikata drastično omejuje število zdravnikov, dviguje stroške zdravstvene oskrbe, preprečuje konkurenco. Vse to, cinično pripomni Friedman, v imenu najboljše pomoči pacientom. Zanimivo, vendar praksa enega okrožja San Francisca potrjuje, da so nujno prvo medicinsko oskrbo sposobni bistveno bolje, predvsem pa ceneje, nuditi recimo posebej za to izurjeni tehniki specializiranih zasebnih podjetij. Friedman nas popolnoma pravilno opozori, da niso samo licencirani zdravniki sposobni nuditi nujne medicinske oskrbe. Brez močnega sindikata, političnega lobiranja in zlorabe Hipokratovega imena, bi se pojavila konkurenca, ki bi omogočila hitrejšo, boljšo, učinkovitejšo, predvsem pa cenejšo ponudbo nujne medicinske oskrbe.
Podobno je s sindikati na ostalih področjih delovanja gospodarstva, saj je njihovo poslanstvo kar se da zaščititi standard članov in onemogočiti prihod cenejših delavcev oziroma konkurenčnih podjetij, ki niso sindikalizirana. Za brezposelne je sindikatom malo mar, saj drugače ne bi ravno sindikalisti, opozori Friedman, vedno znova zahtevali dvigovanja minimalnih plač, ki dvigujejo zaščito zaposlenim, brezposelnim s spodnjih izobrazbenih razredov, ki so pripravljeni delati za manj denarja, pa onemogočajo pridobiti zaposlitev. Zakoni o minimalni plači, ki jih vseskozi forsirajo sindikati, škodijo ravno najbolj ranljivim skupinam slabše treniranih ljudi.V svobodnem trgu je najvišja zaščita in najvišja vrednost vsakega posameznika njegovo znanje in spretnosti, ki jih je pripravljen ponuditi. Kdorkoli želi in je sposoben delati, ima v svobodnem gospodarstvu to možnost. V njem ni privilegijev na tuj račun, temveč si je vse treba izboriti z uporabo talentov in vlaganji v lasten razvoj. Oziroma, kot pravi Friedman: "Ko sindikati dosežejo za svoje člane višje plače, gredo te višje plače na račun tistih, ki se jim s tem znižajo možnosti zaposlitve. Ko država svojim zaposlenim plača višje plače, gre to na račun davkoplačevalcev. Ko pa zaposleni dobijo višje plače in boljše pogoje dela na prostem trgu, ko jih dobijo s tekmovanjem podjetij za najboljše delavce, s tekmovanjem delavcev med seboj, takrat te plače ne gredo na račun nikogar. Izhajajo iz višje produktivnosti, boljše kapitalne opremljenosti, intenzivnejše razpršitve znanja in spretnosti. Celotna pogača je s tem večja. Več je za delavca, za podjetje, za investitorja, za potrošnika in celo za davkoplačevalca. Tako svoboden trg dela distribuira sadove ekonomskega razvoja med vse ljudi. To je bistvo delavčeve ere."

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 12. aprila 2007.