Dogodivščine Jonathana Gullibla

Bitke s knjigami

Med potjo proti centru mesta je bilo vedno bolj živahno. Mices mu je sledil z razdalje. Maček je šel proti mestu z namenom – ujeti kar se da mnogo podgan in ostale hrane. S preiskovanjem ulic, kant za smeti in kletnih prostorov je lahko pokril trikrat tolikšno območje kot Jonathan. Kljub temu, da si je svojo rumeno dlako sproti čistil, je ta postajala vedno bolj prašna in umazana.
Lepo oblečeni posamezniki z zelo skoncentriranimi izrazi na obrazih so hiteli oziroma čvrsto 'kolenali' po pločnikih. Ko je sekal velik in odprt trg, je Jonathan naletel na starejšega gospoda in mlajšo gospo, kako sta precej zlobno kričala drug na drugega. Klela sta in kričala ter z rokami agresivno mahala po zraku. Jonathan se je pridružil majhni skupini ljudi, ki so opazovali dogajanje, da bi videl, čemu sta se sploh spopadla.
Ravno ko je na kraj dogodka prispela policija, da bi ju spravila narazen, je Jonathan potrepljal ramena šibke starejše gospe, ki se je naslanjala na svojo palico, in začel poizvedovati: »Zakaj sta tako jezna drug na drugega?«
Ženica je po vsem obrazu in po rokah imela globoke gube. Pozorno in previdno je pogledala Jonathana, preden je s tankim tresočim se glasom odgovorila: »Ta dva razgrajača se že leta prerekata glede knjig v knjižnici Sveta. Možak vseskozi nasprotuje temu, da je vse več knjig polnih zanič seksualnih vsebin in nemoralnosti in zahteva, da se te knjige umaknejo in sežgejo. Ona pa mu odgovarja, da je domišljav puritanec.«
»Želi ona te knjige brati?« je vprašal Jonathan.
»Torej, to ne bo ravno držalo,« se je pridušeno oglasil visok možak, ki je 'kolenil' v bližini. Ob njem je stala majhna deklica. »Pritožuje se glede raznih knjig. Trdi recimo, da ima mnogo knjig v knjižnici nagnjenost k seksizmu in k rasizmu.«
»Oči, oči, kaj je to nagnjenost?« je želela izvedeti deklica in ga vlekla za ramena.
»Kasneje, draga moja. Kot sem dejal,« je nadaljeval možak, »ženska zahteva, da se naj vse te seksistične in rasistične knjige umaknejo in da knjižnica namesto njih nabavi knjige po njenem okusu.«
Policija je vklenila razgreteža in ju odvlekla po ulici. Jonathan je zmajal z glavo in vzdihnil. »Policija ju je verjetno aretirala zaradi tega kravala?«
»Sploh ne,« se je zasmejala stara ženica. »Aretirali so ju, ker sta zavrnila plačilo davka na knjige. Po zakonu mora vsak plačati za nabavo knjig, pa če so mu knjige všeč ali ne.«
»Ali res?« je rekel Jonathan. »Zakaj pa policija preprosto ne pusti ljudem, da obdržijo svoj denar in si z njim kupijo, kar si pač sami želijo?«
»Vendar potem moji hčerki ne bi več mogli omogočiti obiskovanja knjižnice,« je dejal mož na kolenih. Odstranil je ovoj z velikega rdečo-belega zavitka bonbona na paličici in ga dal hčerki.
»Samo trenutek gospod,« se je oglasila ženica in z neodobravanjem ostro gledala v sladkarijo, »ali ni hrana, ki je potrebna za razmišljanje vaše hčerke vsaj tako pomembna kot hrana za njen želodec?«
»Kaj želite povedati?« se je branil možak. Hčerka je medtem s sladkarijo že uspela zamazati svojo obleko.
Ženska je bila odločna. »Dolgo časa nazaj smo imeli veliko število raznih knjižnic na članarine, poznanih kot skripta knjižnice. Cene letnih članarin so bile ugodne in nihče se ni nad tem pritoževal, saj je plačal samo za tiste skripta knjižnice, katere je hotel. Knjižnice so se celo borile za svoje člane in so poskušale imeti najboljše knjižničarje, najboljše knjige, odprto so imele ob najbolj ustreznih terminih in so bile lahko dostopne. Nekatere so nam knjige dostavljale in jih od nas pobirale celo na domovih. Ljudje so plačali za svojo lastno odločitev, ker jim je članstvo v knjižnici pač bilo pomembno.« Nato je dodala: »Mnogo bolj pomembno kot sladkarije!«
Obrnila se je proti Jonathanu in razložila. »Nato je Svet Guvernerjev določil, da so knjižnice preveč pomembne, da bi bile prepuščene zasebnim navadam in kapricam. Na stroške vseh davkoplačevalcev je Svet ustanovil GLIB, veliko državno knjižnico. GLIB je postala priljubljena, ker je bila zastonj – ljudem ni bilo treba plačati uporabe knjig. Za enako delo, kot ga je prej opravil eden knjižničar v skripta knjižnici, je Svet sedaj plačal tri GLIB knjižničarje in jim ponudil zelo visoke plače. Kmalu zatem so zasebni skripta knjižničarji bankrotirali.«
»Guvernerji so ustanovili knjižnico, ki je bila zastonj?« je ponovil Jonathan. »Vendar, ali niste rekli, da so za vse uvedli obvezno plačilo davka na knjižnice?«
»To drži. Vendar v navadi ljudi je, da storitve Sveta poimenujejo kot zastonjske, čeprav so ljudje prisiljeni za njih plačati. To je mnogo bolj civilizirano,« je dejala z glasom polnim ironije.
Visok možak je temu vneto nasprotoval: »Knjižnice na članarino? Za kaj takšnega nikoli še slišal nisem.«
»Seveda niste,« ga je zavrnila ženica. »GLIB obstaja že tako dolgo, da si kaj drugega niti ne morete predstavljati.«
»Tukaj pa malo počakajte!« se je med obiranjem na kolenih pritožil možakar. »Ali kritizirate davek na knjižnice? Če Guvernerji ponudijo cenjeno storitev, potem je naloga ljudi, da to tudi plačajo.«
»Kako pa je storitev dragocena, če morajo pri izvajanju uporabljati silo?« ga je vprašala ženica. Stala je in strmela v oči tega visokega moža, ki je stal na kolenih.
»Ne vedo vsi, kaj je za njih najbolje, nekateri pa si knjižnic ne morejo privoščiti!« je razložil. »Inteligentni ljudje vedo, da prosto dostopne knjige izgrajujejo svobodno družbo. In davki to breme razporedijo, tako da vsak plača svoj pravični delež. Drugače se lahko pojavijo zastonjkarji, ki bi se vzpenjali na ramenih ostalih ljudi!«
»Danes imamo več zastonjkarjev kot kadarkoli prej,« je odvrnila ženica.
»Redni obiskovalci in tisti z davčnimi olajšavami se vzpenjajo na ramenih vseh ostalih ljudi. Je to pošteno? Kdo mislite ima več vpliva na Svet Guvernerjev, simpatizer z močnimi poznanstvi ali nek reven deček, ki konča z delom, ko je GLIB že zaprt?«
Svojo majhno deklico je možak porinil za sebe, 'pokolenil' nekoliko naprej in vneto odgovoril. »Kakšno izbiro med zasebnimi knjižnicami pa bi si želeli? Ali želite knjižnice z vpisninami, ki so hitro lahko pristranske do določenih skupin v družbi?«
»Pristranskosti se nikoli ne moremo izogniti!« je zakričala ženica, ki se je še bolj približala njegovemu obrazu. »Ali si vi potemtakem želite, da bi vam ti šaljivci iz Sveta določali stopnjo pristranskosti?«
»Kdo je šaljivec,« je odvrnil možak in narahlo potisnil ženico, da je nekoliko izgubila ravnotežje. »Če vam tukaj ni všeč, zakaj potem enostavno ne zapustite Korumpa!«
»Ti predrzen podlež!« mu je zabrusila ženica in ga s svojo palico udarila po glavi. »Za ta tvoj GLIB plačujem že od takrat, ko tebe sploh še ni bilo!« Ko sta tako kričala drug na drugega, je deklica začela jokati in nekdo izmed množice je poklical policijo – spet. Jonathan se je izmuznil in stekel stran od trga in hrupa okrog GLIB-a, iskajoč mir in tišino.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 27. septembra 2007