Davčna konkurenca

Davčna konkurenca je dobra stvar. Z drugimi besedami to pomeni, da fiskalne suverenosti ne bi smeli zgolj podpirati, temveč bi ji morali ploskati in jo slaviti, saj omogoča alokacijo dela, o kateri je nekaj malega danes že bilo govora. Naj na kratko predstavim principe davčne konkurence. Želimo obdavčiti ekonomske aktivnosti po nizki stopnji.
Kaj so davki? Davki so cena, ki jo država določi, da ji jo je treba plačati za vsako vrsto dohodka. Politiki dejansko razumejo, da davki znižujejo vzpodbude. V ZDA, kakor verjetno še kje drugje, vam bodo rekli, da potrebujemo visoke davke na tobak, da odvrnemo ljudi od kajenja. Nasprotujem temu, da je naloga države, da nadzira naša življenja, vendar kot ekonomist vam rečem, da so s tem prestali osnovni test iz ekonomije: takoj, ko dvigneš davek na nekaj, bo to privedlo do manj dohodka za obdavčitev.
Želel bi, da bi podobno preprosto ekonomsko logiko uporabili tudi, ko gre za obdavčevanje dela, varčevanja, podjetniških aktivnosti in investiranja. In prav to je tisti razlog, zakaj želimo, da bi bila splošna obdavčitev najnižja možna. In želeli bi si tudi, da bi bila davčna osnova pravilno določena. V sistemu, kot ga imamo pri nas v ZDA in na žalost v mnogih drugih državah po svetu, kjer se isti dohodek tudi po dva, tri ali celo štirikrat obravnava po različnih davčnih zakonih, imaš na koncu, tudi če so stopnje nizke, visoko mejno obdavčitev in pravo zmedo. Davčni sistem nikakor ne bi smel dovoljevati lukenj in izvajanja industrijske ali kakšnih drugih politik s pomočjo davkov. Obdavčevati bi torej bilo treba z nizkimi in enakimi stopnjami ter samo enkrat.
Potem je tukaj princip teritorialnosti, kjer država ne bi smela obdavčevati dohodka, ki je nastal izven njenih meja. Sprehodimo se skozi nekaj teh principov nekoliko podrobneje. Zakaj obdavčevati z nizkimi stopnjami? Zato, ker s tem dobimo več ekonomskega udejstvovanja, več dela, varčevanja in investiranja. In zdaj pride nekaj, česar politiki ne marajo preveč: ob nizkih davčnih stopnjah imajo ljudje večjo motivacijo za prijavljanje svojih dohodkov. Z zniževanjem davkov se znižata tako davčno utajevanje kot izogibanje plačilu davkov. Poglejte tole krivuljo [Lafferjeva krivulja, op. p.]. Kje najdemo najbolj zanimivo davčno stopnjo?
Pri dvajsetih odstotkih in manj ob višanju davkov ne bomo imeli velike izgube ekonomskega udejstvovanja, medtem ko bomo recimo pri davčnih stopnjah, višjih od trideset odstotkov, z naraščanjem davkov imeli upadanje ekonomskih aktivnosti. Med obema stopnjama imamo nekakšen prehod od vse manjšega naraščanja k upadanju ekonomskih aktivnosti. Nekaj besed bi rad posvetil tudi vprašanju, zakaj obdavčiti samo enkrat. In uporabil bom primer ZDA, ki so primer napačnega urejanja obdavčevanja. V ZDA se lahko zgodi, da med davkom na dohodek iz kapitala, davkom na dohodek podjetij, davkom na osebni dohodek in davkom na dediščine, posamezen dohodek tudi po štirikrat gre skozi davčni postopek.
Vse ekonomske teorije, tudi socializem in marksizem, se zavedajo, da ekonomska rast zahteva oblikovanje kapitala. Oziroma z drugimi besedami, da morajo ljudje zavoljo jutrišnjega ekonomskega napredka žrtvovati današnjo potrošnjo. V ZDA je tako, da če prisluženi denar potrošiš takoj, potem se po plačilu davka na dohodek izogneš ostalim nivojem obdavčitve, ki bi jih imel v primeru, če bi denar namesto v potrošnjo usmeril v varčevanje in investiranje ter s tem omogočil boljše življenje ne samo sebi, temveč tudi bodočim generacijam. To očitno ni nevtralen davčni sistem, temveč dopušča pristranskost obravnave med današnjo in prihodnjo potrošnjo. In to povzročajo politiki. S tem dejansko obdavčujemo prihodnji napredek. Kar bi potrebovali, so torej nizki davki brez vseh teh vmesnih nivojev obdavčitve.
Ko pogledamo nekatere teoretične ideale o tem, kaj je dober davčni sistem, nekaj podobnega davčnemu sistemu Halla in Rabushke [v principu gre za sistem enotne davčne stopnje s splošno olajšavo, op. p.], ne gre samo za eno davčno stopnjo, ki je nizka, temveč se znebimo vseh vrst obstoječih davkov: davka na dedovanje, davka na premoženje, davka na kapitalske dohodke ipd. Vidite, to bi bila dobra davčna politika. Izziv je torej, kako o tem prepričati politike. Lahko greste na vse mogoče ekonomske oddelke ali celo na Mednarodni denarni sklad oziroma na Svetovno banko in na podobne inštitucije. Argument o tem, kako bi naj bila videti dobra davčna politika je tukaj in vsi ga dobro poznajo. Vendar, vlade imajo drugačen pogled. One hočejo več denarja, hočejo več moči, hočejo več nadzora. In še posebej države z visokimi davki ne marajo globalizacije, ker globalizacija pomeni, da obdavčevanje kar tako več ni mogoče. Mobilnost kapitala in dela v tržnem gospodarstvu je namreč največja nevarnost obdavčevanju. In zaradi tega se birokracije tako trudijo izpodriniti davčno konkurenco. Oni nasprotujejo v osnovi zelo pozitivnemu tekmovanju med državami za davčno bazo, tako imenovanemu tekmovanju jurisdikcij.
Trenutno je v svetu že petindvajset držav, ki so uvedle različico enotne davčne stopnje. To vidim vsakič, ko pogledam v svoj računalnik na Cato institutu. To pač vem, ker ima opraviti z mojim delom. Politiki pa tega ne vedo, saj ne spremljajo ekonomskih raziskav. Dobre odločitve, povedano v splošnem, sprejemajo edino takrat, ko so v njih prisiljeni. In ko pogledamo dobre primere po svetu, katerih nekaj, povem tako mimogrede, je v svojem govoru navedel tudi Robert Mundell [Nobelov nagrajenec iz ekonomije leta 1999, op. p.], se vprašamo, zakaj se v svetu davki znižujejo? Zakaj se to dogaja?
Z izjemo začetnega vala zniževanja davkov in zviševanja svobode, ki sta ga povzročila Thatcherjeva in Reagan, politiki znižujejo davke in uvajajo enotne davčne stopnje predvsem zaradi posnemanja dobrih zgledov sosednjih držav. Poglejmo nekaj podatkov. Ko sem prišel v Washington, so bile v svetu samo tri države s sistemom enotne davčne stopnje. Danes jih je 25. In vse to zaradi davčne konkurence. Še več, najvišje stopnje obdavčitve dohodka so od osemdesetih do danes v povprečju padle za približno dvajset odstotnih točk. Podobno so padli davki na dohodke podjetij. Glede na moje vedenje v državah tipa Nemčija oziroma Francija še ni bilo Reagana in Thatcherjeve, pa vendar ti dve državi tudi znižujeta davke. Opazno je torej, da davke znižujejo tudi tiste države, ki v osnovi favorizirajo višjo obdavčitev, kar počnejo zaradi pritiska konkurence med državami za davčno bazo. Tudi te države so prisiljene zniževati praktično vse vrste davkov.
Samo pomislite, če se vrnemo nazaj v začetek osemdesetih vidimo, da je takrat povprečna obdavčitev dohodka v razvitem svetu znašala okrog oseminšestdeset odstotkov. Nobena izmed teh držav danes nima več tako visokih [povprečnih] obdavčitev dohodka. Še enkrat, davčnih stopenj niso znižali, ker bi brali naše argumente, temveč jih je v to prisilila davčna konkurenca. Davki na dohodek podjetij so bili nekje okrog petdeset odstotkov, danes so manj kot sedemindvajset. Lep primer davčne konkurence.
Politiki obožujejo obdavčevanje podjetij, pri čemer večina ljudi ne razume tega, da obdavčevati podjetja pomeni enako kot obdavčevati ljudi, vendar kljub temu znižujejo davke na dohodke podjetij. Zakaj? Zaradi davčne konkurence. Na žalost je veliki brat udaril nazaj, tako da imamo na nek način pravo vojno zvezd. Tako je nastalo veliko različnih iniciativ, uperjenih proti davčni konkurenci, od OECD-ja tako imenovani projekt o škodljivosti davčne konkurence; številne iniciative proti davčni konkurenci v Evropski uniji, kot je na primer poenotenje davka na dodano vrednost in druge. Osebno menim, da so vse te iniciative organizirane s strani držav, ki imajo visoke stopnje obdavčitve, da torej birokrati teh držav želijo preprečiti, da bi se globalen svet premikal v smeri davčne konkurence. Ti birokrati želijo, da bi države bile monopolisti in da bi svojim državam vsilili visoke davčne stopnje. Dobra novica je, da so bili do sedaj v svojih namerah neuspešni. Slaba novica pa je, da me trenutno skrbi, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Deloma zato, ker pričakujem, da se bomo v ZDA zaradi napak trenutne administracije premaknili v levo. Globalno zniževanje davkov pač ni mogoče brez ZDA, kakor vodenje OPEC-a ni mogoče brez Saudske Arabije.
In še nekaj bi rad povedal, kar dejansko vseskozi govorim politikom, ko jim razlagam o dobri davčni politiki. Da jim ni treba skrbeti za prihodke. Lafferjeva krivulja namreč lepo ponazarja visoko izogibanje in utajevanje plačevanja davkov, ko so ti visoki. Ob nizkih davkih je večja zaposlenost, ker ljudje več investirajo in ustvarjajo. Zgodi se tako imenovani efekt, ko se skupni znesek pobranih davkov ob znižanju izredno visokih davčnih stopenj poviša. Hkrati se niti v primeru, ko so davki nižji od stopnje, ki državi zagotavlja najvišji dohodek iz davkov, skupno pobrani davki ob znižanju obdavčitve ne bodo bistveno pomanjšali. In ravno to je bistvo, ki bi ga rad izpostavil in razjasnil politikom. Učinek Lafferjeve krivulje se še lepše vidi, če pogledamo konkretne podatke o deležu pobranih davkov v letu 1989 in v letu 2006 v državah OECD-ja. Kaj se je zgodilo z davčnimi dohodki, izraženimi kot delež vse ustvarjene vrednosti? Kljub temu, da so se davki v tem obdobju močno znižali, vidimo, da se skupni delež pobranih davkov praktično ni spremenil. Celo več, ko smo leta 1980 znižali davke, se je delež davkov iz naslova dohodnine in davkov na dobiček podjetij, izražen v deležu vse ustvarjene vrednosti, celo povišal. Ključna stvar je v tem, da nas davčna konkurenca vodi do boljših davčnih politik in boljših rezultatov. In popolnoma jasno nam mora biti, da če želimo več ekonomske globalizacije, boljši razvoj in več svobode, potem moramo zagotoviti, da se znebimo škodljivih politik birokracij OECD-ja in EU-ja. Tukaj imam izjave šestih Nobelovih nagrajencev, ki se zavedajo tega, da je davčna konkurenca ključna liberalna sila svetovnega gospodarstva. Te izjave so v skladu s tem, kar je dopoldan povedal Robert Mundell, in z osnovnimi ekonomskimi principi Adama Smitha iz leta 1776, ki so veljali takrat in veljajo še danes. Moj zaključek bi bil, da je konkurenca med državami za davčno bazo naš velik zaveznik, ki zagotavlja zaščito pred bohotenjem birokracij.

Daniel J. Mitchell

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008