sreda, 14. maj 2008

Tribunalovo oko

Andrej Bajuk, minister za finance, je 8. maja 2008 sprejetje rebalansa proračuna za leto 2008 komentiral z besedami:

»…predvideni primanjkljaj v višini 230.4 milijona evrov ne samo, da bo odpravljen, ampak dejansko bo dosežen presežek, in sicer v višini 69.4 milijona evrov.«

Obseg birokratizacije družbe se je v zadnjih letih enormno povečal, bolj natančen pogled v njeno strukturo pa pokaže, da danes tako rekoč ni področja, ki ne bi bilo predmet državne regulative. Pri nas ta, med drugim, določa celo velikost ograje na vašem balkonu, tako da Slovenija s tega vidika ni nobena izjema. Milton Friedman je takšno stanje slikovito opisal z izjavo, da je danes toliko različnih pravil, da smo lahko vsak dan v kakšnem prekršku, pa se tega še zavedamo ne.

Vzporedno z večanjem birokratizacije se je povečal tudi obseg političnih odločitev, ki so se izkazale za slabe. Takšne torej, ki so ljudem prinesle izključno dodatne stroške, v vsem tem času se je administrativno reševanje problemov izkazalo za vsaj tako slabo kot problem sam, če se ponovno obrnem na Friedmana.

Ena zadnjih zablod v tem nizu je globalna obsesija z gojenjem oljne repice, ki se je začela širiti pod sponzorstvom Evropske unije in ZDA, njeno gojenje pa se je, vsaj v Evropi, razširilo do te stopnje, da ga ni avtocestnega kraka brez njenih nasadov. Celo več, oljne repice se danes proizvede v tolikšnih količinah, da se je pojavila celo na policah supermarketov in tako začela konkurirati jedilnemu olju. In kar se na eni strani kaže kot izobilje, je na drugi strani privedlo do hudega pomanjkanja. To povečanje kmetijskih zemljišč, ki so se po novem začela namenjati pridelavi oljne repice, je namreč privedlo do zmanjšanja obdelovalnih površin za ostale kmetijske pridelke, s tem pa tudi do njihove nižje pridelave.

Vsak študent prvega letnika ekonomije spozna, da vpliva manjša ponudba nekega proizvoda ob nespremenjenem povpraševanju izključno na zvišanje cene tega izdelka, kar se je potrdilo tudi v primeru prehrane. Celotna zgodba se je tako prevesila v še en primer slabe državne politike, ki je povrh vsega pripeljala do zelo pogubnih rezultatov – bistvenega povečanja lakote v svetu. To v primeru oljne repice priznavajo celo birokrati sami, ki so v okviru Organizacije združenih narodov začeli s kampanjo ponovne spremembe kmetijske in energijske politike, ki bi vsa zemljišča z oljno repico (ponovno na centralno planski način) namenila izključno pridelavi hrane.

Če se vrnem na delovanje ministra Bajuka, to je pripravo in izvrševanje državnega proračuna. Njegova velikost in še posebej njegov strukturni razrez po ministrstvih kažejo, da nekateri še vedno niso anticipirali, da je čas obsežne države končan in jo v nasprotju s tem še vedno obravnavajo kot normativnega igralca, katerega naloga je prerazporejanje dohodka. Rezultat takšnega pogleda na vlogo države je velikost državnega proračuna, ki se iz leta v leto povečuje, glede na predstavljene podatke iz rebalansa za leto 2008 pa se bo vanj letos steklo kar 8.88 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja. Ta vrednost kljub temu ne predstavlja celotne vrednosti, s katero razpolaga državna administracija, saj je treba k temu prišteti še vsaj vrednosti blagajne zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter proračune občin, kar skupno vrednost skoraj podvoji.

Ob tem izpade ministrovo hvaljenje o varčevanju in skrbnem ravnanju z davkoplačevalskimi sredstvi za cinizem posebne vrste, podobno cinično pa izpade tudi hvaljenje s pričakovanim presežkom v višini 69.4 milijona evrov, ki bo primarno posledica povečanja prilivov iz naslova davka na dobiček podjetij v višini preko 162 milijonov evrov. Tako da postane vedenje ministra za finance podobno vedenju otroka, ki svoji mami zagotavlja, da ji bo prinesel kak evro nazaj, če mu le da 200 evrov in ne le 100 evrov kot zadnjič. Kot v primeru otroka je tudi za državno blagajno bistveno bolj pomemben celoten obseg trošenja in ne toliko obseg primanjkljaja oziroma presežka, na kar je že pred leti opozoril ameriški ekonomist Robert J. Barro (prevod njegovega komentarja je bil objavljen v Tribunalu, št. 5).

Seveda bo imela država vedno določene izdatke, ki se bodo pokrivali z davki. Zagotavljanje varnosti, spoštovanja zasebne lastnine in sklenjenih pogodb in na splošno zagotavljanje infrastrukture, ki omogoča delovanje tržne ekonomije, so naloge, ki jih naj opravlja sodobna država, saj imajo pozitiven učinek na delovanje gospodarstva in se financirajo z davki.

Ekonomisti se že od nekdaj ubadajo z vprašanjem optimalnega davčnega sistema, učinki davčnih sistemov na gospodarsko rast pa so tako zasedli enega osrednjih prostorov ekonomskega proučevanja. Prek vpliva na odločitve ljudi učinkujejo davki negativno na delovanje gospodarstva. Posamezniki v vlogi investitorjev sprejemajo investicijske odločitve, posamezniki v vlogi zaposlenih se odločajo, koliko bodo pripravljeni delati, oboji pa se odločajo o tem, kolikšen delež dohodka bodo namenili za varčevanje in investicije in koliko za potrošnjo. Ti pa za svoje odločitve potrebujejo spodbude. Spodbude v smislu, da bodo želi sadove svojih lastnih naporov. In ravno davčni sistem je eden tistih, ki prek prisilnega odvzemanja rezultatov dela ljudi, spreminja željo ljudi po angažiranju finančnih sredstev in delovnih naporov za produktivne namene.

Pri tem pa sta še posebej pomembna davek na dobiček podjetij, ki znižuje neto vrednost donosa na kapital, s tem pa tudi niža obseg investicij, in dohodnina, ki znižuje neto dohodek zaposlenih. Stroka si je enotna, da bi bilo treba prvega zaradi negativnih učinkov na gospodarsko konkurenčnost v celoti ukiniti, pri reformiranju dohodnine pa se predlaga uvedba enotne davčne stopnje. Nekateri izračuni kažejo, da bi bila ob nespremenjenem obsegu državne potrošnje za Slovenijo najbolj primerna enotna davčna stopnja 20 odstotkov.

Slovenci smo dejansko raven razvitosti spoznali ob vstopu v Evropsko unijo in še posebej z vstopom v območje evra. Primerjave plač, cen in drugih stvari z bližnjimi državami Avstrije, Italije, pa tudi s tistimi bolj oddaljenimi, kot je na primer Belgija, so pokazale, da kljub očitnemu napredku še kar precej zaostajamo za ostalimi. Kako je to mogoče in zakaj uspejo nekateri proizvesti toliko več proizvoda na zaposlenega od drugih, se sprašuje tudi ekonomska javnost. Ta je našla odgovor v razlikah pri akumulaciji kapitala, kar ustvarja razlike v produktivnosti. Vse skupaj pa poganjajo razlike v institucijah in vladnih politikah, ki sooblikujejo okolje, v katerem posamezniki pridobivajo svoja znanja, podjetja pa kapital. Praksa nekaterih držav, ki so se znašle pred podobnimi dilemami, na primer Islandija, Slovaška, Irska, konec koncev pa tudi Kajmanski otoki, kaže, da je politika nizkih davkov eden temeljnih impulzov za doseganje visokih stopenj gospodarske rasti, medtem ko spodbujajo visoki davki oblikovanje posameznih interesnih skupin in njihovo bitko za prevlado nad temi sredstvi. Tudi pri tem Slovenija ni nobena izjema.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008

Št. komentarjev: 0:

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran