sreda, 28. maj 2008

MAJNIŠKA DEKLARACIJA: ZA SVOBODNO SLOVENIJO

Začetke devetnajstega stoletja sta na tleh Evrope močno zaznamovala dva zelo pomembna dogodka. Najprej je šlo za širjenje industrijske revolucije, ki je v povezavi z ukinjanjem carinskih meja med mnogimi državami odločilno prispevala k naglemu gospodarskemu razvoju držav. S tem je prišlo tudi do skokovitega dviga blaginje ljudi. Povečana produktivnost zaposlenih, ki jo je povzročila strojna proizvodnja, je prispevala k temu, da so ljudje za svoje golo preživetje in preživetje svojih družin porabili vse manj časa, toliko večji del dneva pa so lahko namenjali aktivnostim prostega časa. Z vsemi svojimi pozitivnimi lastnostmi je naraščajoča produktivnost zadala tudi odločilen udarec otroškemu delu, saj sta s svojim delom lahko že starša prehranila celotno družino, otroci pa so namesto dela na njivah lahko obiskovali šole in se izobraževali, kar je meje napredka in produktivnosti potiskalo čedalje višje.

Z razmahom industrializacije in povečano blaginjo ter pojavom prostega časa pa se je med ljudmi čedalje bolj krepilo zavedanje o pomenu njihove individualne svobode. Ljudje namreč niso bili več zadovoljni s samovoljo vladarjev, ki je v novih okoliščinah še toliko bolj ovirala njihov razvoj, pač pa so bistvo svojega zadovoljstva videli v osebni svobodi, tj. početi vse tiste stvari, ki jim prinašajo največje zadovoljstvo, pri čemer s svojimi dejanji seveda ne vstopajo v svobodo drugih posameznikov. In če za simbol industrializacije šteje parni stroj angleškega izumitelja Jamesa Watta, pa razpadanje evropskih absolutističnih cesarstev simbolizira »pomlad narodov«, ki je leta 1848 privedla do konca političnega absolutizma Clemensa Metternicha in počasnega zatona Habsburškega cesarstva, programa Zedinjene Slovenije ter nastanka novih držav. Ker je bilo v novih državah prisotnih vse preveč elementov ekonomskega šovinizma, medtem ko je na socialistični ekonomski politiki temelječa »država blaginje« privedla do gospodarske neučinkovitosti in vzrokov za socialne pretrese, že omenjeni ekonomski šovinizem pa je med nezadovoljnimi ljudmi ustvarjal sovraštvo do drugih, uspešnejših, narodov in posameznikov, je z nastankom novih držav prišlo tudi do prve in kasneje druge svetovne vojne. V takšni, s socializmom in sovraštvom prežeti Evropi, sta bili vojni skoraj neizbežni, prav tako pa tudi odnos do superiornih Židov, ki je svoje dno dosegel v drugi svetovni vojni.

Tako je 30. maja 1917 nastala Majniška deklaracija – politična izjava, s katero so slovenski, hrvaški in srbski poslanci v parlamentu avstro-ogrskega cesarstva zahtevali samostojno jugoslovansko državo znotraj Avstro-ogrske. Ta je po koncu prve svetovne vojne in razpadom Avstro-ogrskega cesarstva tudi nastala, in to kot samostojna kraljevina.

Nezadovoljstvo ljudi in njihova sovražna nastrojenost do drugih narodov, kot posledica ogromne inflacije, praznih trgovin, zadolženosti države, stavk in praktično ekonomskega bankrota države, revščine in bede, kateremu so prispevali dogodki in politične odločitve v različnih oblikah Jugoslavije, ki so še posebej od konca druge svetovne vojne dalje temeljile na popolnem zanikanju inštituta zasebne lastnine, ki ga je nadomestilo uveljavljanje načela družbene lastnine, so bili razlogi, da je skoraj natančno dvainsedemdeset let po nastanku prve Majniške deklaracije prišlo do nove deklaracije. 8. maja 1989 je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani Tone Pavček prebral drugo Majniško deklaracijo, s katero so podpisniki zahtevali suvereno in samostojno državo Slovenijo, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin ter ljudem pomenila osnovo za ustvarjanje bogastva in grajenja osebne sreče, ki je za časa življenja pod taktirko družbene lastnine in jugoslovanskega kolektivizma niso poznali.


PO SOCIALIZMU – SOCIALIZEM

Z razpadom Jugoslavije je bilo pričakovati, da se bodo ljudje iz tako pogubljivih zablod, kot so jih izkusili v Jugoslaviji, vsaj nekaj naučili. Temu primerno visoka so bila tudi pričakovanja Slovencev, ko je pogovorni cilj mnogih ljudi postala kar Švica – majhna in ena najuspešnejših držav na svetu. Ampak po sedemnajstih letih samostojnosti je na dlani, da je pot do Švice skoraj povsem enako daleč, kot je bila leta 1991. In kar je še manj spodbudno, izgleda, da se iz jugoslovanske zgodbe politiki niso naučili najpomembnejše lekcije, ki dejansko predstavlja tudi recept švicarske uspešnosti: za dvig konkurenčnosti in standarda ljudi je potrebno spodbujanje in krepitev ekonomske svobode!

Pomembno dejstvo, ki je vplivalo na razvoj ekonomsko-političnega dogajanja v samostojni Sloveniji, pa tudi pred tem v Jugoslaviji, je bil ravno odnos politikov in ljudi do pomena ekonomske svobode. In v vseh teh letih so povsem vse vlade do sedaj gojile zelo sovražno politiko do tega, sicer najbolj ključnega elementa ustvarjanja bogastva ljudi. Ozko gledanje na svobodo ljudi, izključno kot na možnost izbiranja med različnimi obrazi in različnimi imeni političnih strank, je namreč povsem zgrešeno. Tako pa se nobena vlada do sedaj ni zavedala razlike med politično svobodo ter ekonomsko in osebno svobodo ljudi, pri čemer vloga politične svobode – edino, ki so jo slovenski politiki sploh opevali – za bogastvo ljudi sploh ni najpomembnejša, saj raven bogastva posameznikov določa ekonomska svoboda. Povsem vseeno je namreč, ali se obrazi smejočih se birokratov in politikov menjujejo v nekih intervalih, v kolikor njihova dejanja niso uperjena v poviševanje ekonomskih svoboščin. V tem oziru je delovanje na slovenski politični sceni povsem enako socialistično, planersko in uničujoče, kot pa je bilo v časih propadajoče Jugoslavije.

In vse to je prispevalo k trenutnemu stanju pri nas. Seveda se lahko prepričujemo, kako smo uspešni in se pri tem sklicujemo na vključitev v Evropsko unijo in NATO, bodisi na prevzem evra, ali pa na trenutno predsedovanje EU, ampak jasno je, da je vse to zgolj maska na izredno bolehno ekonomsko-politično stanje, ki smo mu priča pri nas. Takšna maska ljudem sicer lahko daje nek občutek navidezne uspešnosti, ne more pa jim zagotoviti tudi dejanske uspešnosti. In počasi se bo tudi mehurček te »uspešnosti« razblinil, kar bo pri ljudeh pomenilo nova razočaranja. (Povrh vsega pa je trenutno predsedovanje EU izredno drago, trošenje denarja izredno potratno, vedenje evro-birokratov in njihovih domačih kolegov pa temu primerno bahavo. Skratka, povsem nepotrebna obremenitev ustvarjalnosti ljudi za nekaj trenutkov slave smejočih se birokratov.)


ZA DRŽAVO SVOBODNIH IN USPEŠNIH POSAMEZNIKOV

Ne glede na to, v kakšnih vlogah se nahajajo posamezniki, bodisi v vlogi podjetnika, športnika, študenta ali kogarkoli drugega, je cilj večine biti uspešen. Za dosego tega pa so potrebna sredstva; potrebna je pot.

Podjetnik bo uspešen takrat, ko bo ljudem ponudil tak izdelek, s katerim bo na najbolj učinkovit način zadovoljeval njihove potrebe. To mu bo prineslo dobiček in dvignilo njegovo zadovoljstvo. V kolikor bo pri svojem delu goljufal, bo po kratkoročnem občutku uspešnosti »streznitev« verjetno prišla dokaj hitro. Športnik bo uspešen takrat, ko bo na tekmovanju dosegel visoko uvrstitev. V močni konkurenci bo to dosegel le s trdim delom. V kolikor bo posegal po nedovoljenih sredstvih, tudi njega čaka »streznitev«. Povsem enako velja za študenta. Tudi njemu se goljufanje praviloma ne izplača. Četudi ga v času študija pri tem ne zaloti nihče, bo »streznitev« verjetno prišla na delovnem mestu.

V močni konkurenci držav je uspešnost vsake posamezne odvisna od tega, v kolikšni meri so njeni prebivalci uspešnejši pri proizvodnji dobrin in storitev v primerjavi s prebivalci drugih držav. Več kot proizvedejo, večja je raven njihove uspešnosti, s tem pa tudi bogastva. Bogastvo ljudi se namreč meri po tem, koliko kdo ustvari in ne, koliko je v nekem obdobju nekdo zapravil, kajti potrošnjo, in s tem občutek bogastva, je mogoče financirati tudi z zadolževanjem. Tudi tukaj goljufanje torej ne privede do uspešnosti, »streznitev« pa predstavlja odplačevanje dolga države, kot posledice bahanja politikov.

Pri razumevanju, kako nastaja bogastvo, je treba imeti ekonomsko znanje in vizijo, tj. razumeti, kako podjetja, kjer se bogastvo ustvarja, sploh delujejo. Pri tem se je treba zavedati, da so davki ključni element omejevanja podjetniške ustvarjalnosti. Njihov učinek na sposobnost podjetniškega konkuriranja s podjetji iz drugih držav je povsem enak, kot bi atletu najprej poškodovali koleno, potem pa bi ga postavili na start tekme. Povsem jasno je, da so v teh razmerah njegove možnosti za dosego dobrega rezultata bistveno zmanjšane.

Kot visoki davki znižujejo konkurenčno sposobnost podjetij, tako visoki prispevki znižujejo motiviranost ljudi za njihovo produktivno ustvarjanje in povišujejo motiviranost ljudi, da zapustijo svojo državo. To pa ne povzroči samo upada števila ustvarjalnih ljudi v posamezni državi, pač pa tudi, da podjetja ne morejo zaposlovati najbolj sposobnih ljudi, ki so tako zaposleni v tujih, konkurenčnih podjetjih. Nizki davki in prispevki so tako najboljše zagotovilo, da najbolj ustvarjalni posamezniki ne bodo imeli dodatnih spodbud za odhod v tujino, kakor tudi, da bodo podjetja svojo uspešnost lahko gradila brez zunanjih omejitev. Seveda pa je nujni pogoj za drastično znižanje davkov zmanjšanje potrošnje države in javnih financ, ki se v vseh teh letih gibljejo blizu polovice celotne ustvarjene vrednosti v državi.

Močna vpetost države in paradržavnih inštitucij v gospodarstvo in življenje ljudi, lastništvo države v mnogih podjetjih in sposobnost vplivanja na delovanje zasebnih podjetij, kar najeda učinkovitost obojih, močna zakonska reguliranost v državi, visoka potrošnja države, ki terja visoke davke, s tem pa znižuje konkurenčnost ljudi in podjetij, odpira možnosti za korupcijo ter iz trga ponudnikov storitev izrinja zasebni sektor, omejevanje lastninskih pravic, nepriznavanje individualne odgovornosti posameznikov in socializacija odnosov in odgovornosti posameznikov so ključne pomanjkljivosti, ki močno najedajo temelje uspešnosti v Sloveniji. Ignoranca teh ključnih dejavnikov uspešnosti so bili tudi razlogi, ki so privedli do popolnega gospodarskega propada Jugoslavije. Vas morda zanima, zakaj Slovenija ni tako bogata, kot je Švica?
Tretja Majniška deklaracija ima tako samo en člen: živeti v ekonomsko in osebno povsem svobodni državi!

Matjaz Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 29.maja 2008

Št. komentarjev: 0:

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran