sreda, 14. maj 2008

Prometna varnost v Sloveniji

Bi sprejeli zelo preprosto igro, kjer vam na izbiro ponudim dve kuverti, izmed katerih izberete eno? V eni bi vas čakal ček v vrednosti 150 evrov, v drugi pa plačilni nalog za 100 evrov, ki bi ga morali plačati na moj račun. Koliko bi bili pripravljeni plačati za isto loterijo, če bi bila vrednost dobitka 1.500 evrov in vrednost izgube 500 evrov? Po teoriji verjetnosti sta vrednosti obeh loterij striktno pozitivni in znašata v prvem primeru 25 evrov in 500 evrov v drugem primeru. Torej se ju vsaj teoretično splača igrati.

Predstavljajte si zdaj, da ste pravkar kupili hišo, k vam pa je zaradi sklenitve zavarovanja prišel zavarovalni agent. Verjetno ne boste ostali ravnodušni, ko vam bo razlagal o vseh bolj in manj verjetnih nevarnostih, ki lahko doletijo vašo hišo, in vas prepričeval, kaj vse bi bilo dobro vključiti v zavarovalno polico. Seveda, agent bo zase in za svojo zavarovalnico želel narediti dobro kupčijo, vam pa ponudil popolno zavarovanje hiše. Lahko bi torej rekli volk sit in koza cela. Četudi se boste po nastopu agenta strinjali, da je bolje imeti zavarovanega čim več premoženja za čim višjo vrednost in to za primere različnih dogodkov, pa boste verjetno v trenutku, ko boste čustva zamenjali z razumom, v kupčijo pa vnesli še ekonomsko logiko, kaj hitro ugotovili, da se pred določenimi nevarnostmi pač ne splača zavarovati in da se splača prevzeti tudi nekaj tveganja. Tako recimo hiše sredi Ljubljane verjetno ne boste zavarovali pred cunamijem, kakor tudi hiše v Halozah verjetno ne boste zavarovali pred nevarnostjo terorističnega napada.

Vsekakor je dobro imeti zavarovanega čim več premoženja za čim višjo vrednost, saj nesporno pride do koristi, v kolikor se izognemo izgubi, ki jo povzroči nesreča, vendar pa se pri tem postavi vprašanje, po kakšni ceni smo to pripravljeni tudi storiti.

Če recimo obstaja zgolj odstotna verjetnost izgube 10.000 evrov, dvomim, da bi za preprečitev nastanka škode, bodisi za zavarovanje nastanka škode, kdorkoli bil pripravljen plačati 9.000 evrov ali 5.000 evrov, povsem verjetno pa tudi ne 1.000 evrov. Seveda pa bi gotovo kar nekaj ljudi bilo pripravljenih plačati premijo v višini 100 evrov. Ne samo matematična, ampak tudi subjektivna primerjava stroškov in koristi vsakega posameznika pač ne dajeta zadostnih argumentov za takšno početje.

Hitrost ubija! Ali res?
Pojdimo zdaj na slovenske ceste, kjer je v preteklem letu po podatkih policije v nesrečah umrlo 296 ljudi. Glede na velikost standardnega odklona, ki v obdobju 1998–2007 pri povprečni vrednosti 283 mrtvih znaša 29 ljudi (v obdobju 1992–2007 celo 90 pri povprečni vrednosti 343 mrtvih), je mogoče zaključiti, da je kakršnokoli korektno statistično analiziranje podatkov nemogoče. Kljub temu že kar tradicionalno poslušamo, kako sta prevelika hitrost in alkoholiziranost voznikov glavna krivca za vedno večjo »morijo« na naših cestah.

Vzročnost je osnovna statistična kategorija, s katero ugotavljamo morebitne povezave med pojavi, ki jih opazujemo, pri tem pa skušamo ugotoviti, ali se je določen pojav dejansko zgodil zaradi neke predhodne akcije. Recimo, če brcnem žogo v šipo, ki se je takoj zatem razbila, potem je očitno, da se je ta razbila zaradi udarca žoge, ki sem jo brcnil v šipo. V primeru, ko pa žogo brcnem preko žive meje in se ob tem zasliši pok razbite šipe, pa ni tako jasno, da se je šipa razbila zaradi udarca žoge, saj je mogoče, da je sočasno in povsem neodvisno od brca žoge nastal nek drug dogodek, ki je razbil šipo.

Drugo pomembno statistično kategorijo predstavlja vzorec. Velikost vzorca omogoča dajanje posplošenih sklepov, pri čemer je treba opozoriti, da je lahko v konkretnih primerih izhajanje iz nekih splošnih resnic zelo zgrešeno. Pri majhnih vzorcih pa sploh ne zadostimo osnovnim zahtevam statističnega ocenjevanja, zaradi česar so takšne analize nekorektne. In ravno majhni vzorci predstavljajo problem umiranja na slovenskih cestah, saj se dejansko zgodi tako malo nesreč s smrtnim izidom, in tudi njihov delež glede na število vozil na cesti je zanemarljivo nizek, da je praktično nemogoče dajati sploh kakšne splošne zaključke o njihovih vzrokih, kaj šele, da bi lahko kot glavna krivca označili alkohol in hitrost. Število vseh umrlih na cestah je tako odvisno od posameznih primerov, kjer že ena nesreča z večjim številom udeležencev pomeni drastično poslabšanje »prometne varnosti«. Pa čeprav se je zgodila samo ena nesreča.

Pojdimo k verjetnostim. Če upoštevamo, da je bilo v letu 2007 v Sloveniji po podatkih policije registriranih 1,290.874 vozil in k temu dodamo še vse tovornjake, ki se dnevno prevažajo po slovenskih cestah, potem dobimo neki občutek, koliko vozil se dnevno nahaja na slovenskih cestah: ogromno. (To je več kot 65 odstotkov več vozil, kot jih je bilo leta 1992, ko je bilo registriranih 780 tisoč vozil). Predpostavimo, da se po naših cestah vsakodnevno prevaža vsaj 3 milijone ljudi (1,5 milijona ljudi v dve smeri). Če je leta 2007 na cestah dnevno umrlo 0,81 osebe, potem je verjetnost dogodka, da bo posameznik, ki se usede v avtomobil, na cesti izgubil življenje, enaka 0,000027 odstotka. Za primerjavo: verjetnost, da posameznik, ki na lotu obkroži osem številk, zadene šestico, znaša 0,0056 odstotka, kar je približno 208-krat višje od verjetnosti, da bo na cesti umrl; verjetnost, da bo zadel sedmico, pa znaša 0,000052 odstotka, kar je 1,92-krat toliko, kot znaša verjetnost, da bo na cesti izgubil življenje. Torej ima posameznik skoraj 100 odstotkov večjo verjetnost, da bo na lotu zadel sedmico, kot pa se ubil na cesti. Seveda je to zelo posplošena računica.

Kljub temu bi želel definirati pojma prevelika hitrost in alkoholiziranost. Ali je prevelika hitrost morda vožnja, ki je hitrejša od 100 ali 150 km/h, ali je to vožnja, ki je hitrejša od 50 km/h, in seveda, ali je alkoholiziranost morda stopnja alkohola v krvi, ki je višja od 0,3 promila, 0,5 promila, 1,0 promila, ali 1,5 promila, ali pa je v obeh primerih meja določena z zakonsko omejitvijo? Ob tem se je treba tudi vprašati, koliko nesreč se dejansko zgodi zaradi prehitre vožnje in alkoholiziranosti. Kajti če je definicija prehitre vožnje ta, da je to vožnja, ki je hitrejša od omejitve, potem se ob predpostavki, da se verjetno večina voznikov vozi hitreje od omejitve, večina nesreč zgodi zaradi »prehitre vožnje«, kar pa je seveda zavajanje. Dejstvo, da se je nekdo v naselju vozil 53 km/h in je povzročil nesrečo, nikakor ne more biti tudi argument, da se je nesreča zgodila zaradi prehitre vožnje, čeprav je prekoračil dovoljeno hitrost, kakor tudi dejstvo, da je nekdo popil dve pivi ne more biti argument, da je nesrečo povzročil »pijan za volanom«. To sta opazljivi stanji, ki pa nista nujno tudi razloga.

Kakorkoli, pri teh številkah govoriti o »moriji« na slovenskih cestah in dajati neke zaključke je zelo predrzno in zavajajoče. Nesreče se pač dogajajo; ene v mestnih jedrih, druge na podeželju, ene na avtocestah in drugih zelo prometnih cestah, spet druge na obrobnih cestah, kjer je komaj srečati kakšen avto. V enih so udeleženi avtomobili, v drugih tovornjaki, avtobusi, vlaki, v tretjih motoristi, pa kolesarji in pešci. Eni povzročitelji imajo v krvi več kot 1,5 promila alkohola in vozijo počasi, drugi ob isti stopnji alkoholiziranosti vozijo hitro, tretji vozijo hitro pa so povsem trezni, četrti vozijo počasi in so povsem trezni, nekateri imajo nenadne zdravstvene težave, spet drugi na cestah delajo samomore. Eni povzročitelji so mladi ljudje, na videz neizkušeni vozniki, spet drugi so starejši in pogovorno rečeno izkušeni vozniki. V nesrečah vidimo »jugote«, »cliote«, mercedese in druge. Po cestah se dnevno vozijo ljudje, ki spijejo kozarec vina ali piva, pa se povsem varno pripeljejo na cilj, vozijo hitro in pri tem ne ogrožajo nikogar ipd. Skratka: nesreče se dogajajo in dokler bodo na cestah avtomobili, tako dolgo bodo ljudje na cestah tudi umirali. In to povsem naključno.

»Zakon omejuje, zato da varuje«
Prav smešno je spremljati načine, s katerimi politiki na različnih področjih upravičujejo sprejemanje zatiralskih in do ljudi sovražnih zakonov. Z všečnim pay-as-you-go sistemom medgeneracijske solidarnosti je bila ljudem najprej ponujena varnost njihovih pokojnin, kasneje se je izkazalo, da je varnost pokojnin zaradi demografije ogrožena. Ljudem pobirajo visoke davke in jim prodajajo brezplačno zdravstvo, ti pa potem naletijo na dolge čakalne vrste. Ljudem najprej vsilijo rasistični »nacionalni interes«, potem se začenja vojna proti »tajkunom«. V Jugoslaviji, kakor tudi v drugih komunističnih diktaturah, so v imenu nepravičnosti kapitalizma, boja proti razrednemu sovražniku in v skrbi za »socialno enakost« slavili zatiranje in ropanje bogatih, na koncu pa so se množice lačnih in obubožanih znašle pred bankrotom sistema. V tem oziru se način razmišljanja slovenskih politikov tudi danes ni kaj dosti spremenil. Centralne banke nam obljubljajo monetarno stabilnost, na koncu nas presenetijo s finančnimi krizami in inflacijo.

V Zimbabveju je Mugabe množico osvojil s sovražnostjo do »belih« kmetovalcev, jim ukradel zemljo ter jo velikodušno »podaril« temnopoltim prebivalcem. Danes ljudje tam stradajo. Tudi Chavez v Venezueli in Castro na Kubi gradita svoj uspeh na protikapitalistični poziciji, ljudje pa se pogrezajo v brezno revščine in bede. Po Evropi se ljudje navdušujejo nad »socialno državo«, za katero nihče ne zna pojasniti, kakšna bi naj bila, potem pa na demonstracijah zahtevajo boljše življenjske in delovne pogoje.

Skratka, podobni slogani, kot ga lahko zasledimo na plakatih Ministrstva za notranje zadeve po vsej Sloveniji, predstavljajo višek cinizma in zavajanja ljudi, ki vse to plačujejo. Noben zakon namreč ne varuje, ampak vsak izključno omejuje, ljudi pa spravlja v suženjstvo in podrejen položaj.

Razumni ljudje sicer upoštevajo »razumne« zakone, ampak ne zaradi tega, ker so zakoni, ampak zato, ker bi razumni ljudje to storili v vsakem primeru. Ljudem ni treba reči, da je umor človeka kaznivo dejanje, da ti tega ne bi počeli, saj se razumni ljudje med seboj preprosto ne pobijajo. Seveda pa obstajajo tudi takšni posamezniki, ki bi nekoga ubili tudi takrat, ko bi povsem jasno vedeli, da jih potem čaka smrtna kazen. In to tudi počnejo.

Ljudje sedejo za volan trezni zaradi spoštovanja svojega lastnega življenja in zavedanja, da se pod vplivom alkohola slabše počutijo in ne zato, ker jim zakon prepoveduje vožnjo v alkoholiziranem stanju. Ljudje v naseljih vozijo počasneje, ker se zavedajo, da so na cesti lahko otroci, in ne zato, ker jim hitro vožnjo prepoveduje zakon.

Vsekakor je ob vsem tem govoriti, da je namen povišanja kazni ustaviti »morijo« na slovenskih cestah, povsem neutemeljeno in hipokrit je tisti, ki povišanje kazni utemeljuje z besedami, da bo zakon dosegel svoj namen, v kolikor bo preprečil eno samo smrtno žrtev. Ne samo, da tega sploh ne gre izmeriti, ampak se postavlja tudi vprašanje cene takšnega početja. Ljudje namreč vsakodnevno plačujejo kazni zaradi tega, ker je nekdo prepričan, da mobilni telefon v roki ogroža varnost voznika in drugih udeležencev v prometu, kakor tudi zaradi drugih »prometnih prekrškov«, ki nimajo nobene povezave z varnostjo na naših cestah. Oziroma, ko ljudje s počasno vožnjo po nepotrebnem izgubljajo čas, ob tem pa si birokrat verjame, da bo nekje »rešil« po možnosti mlado življenje.

Četudi bi bilo število smrtnih žrtev nižje, v kolikor bi hitrost na vseh cestah omejili na 30 km/h ali manj, oziroma, v kolikor bi vožnjo z avtomobili preprosto prepovedali, pa se vprašajte, ali bi bili pripravljeni zaradi »tveganja« drugih kriti pri tem nastale stroške?

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. maja 2008

Št. komentarjev: 0:

Objava komentarja

Naročite se na Objavi komentarje [Atom]

<< Domača stran